Jedro

Z uveljavljanjem neposrednega zahtevka do naročnika ne preneha podizvajalčevo upravičenje uveljavljati plačilo od izvajalca. Glede na pogoj koneksnosti podizvajalčeve terjatve do izvajalca s terjatvijo izvajalca do naročnika je podizvajalec po uveljavitvi direktnega zahtevka v položaju, ko ima dva solidarna zavezanca za plačilo iste terjatve. Od izvajalca lahko terja izpolnitev na podlagi podizvajalske pogodbe, od naročnika pa na podlagi 631. člena OZ. Takšno zavarovanje ima značilnost osebnega solidarnega poroštva, saj za obveznost podjemnika jamči tudi naročnik. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da obravnavana tožba ni dopustna, ker je bila tožeči stranki ista terjatev priznana v stečajnem postopkom nad izvajalcem.

V primeru, ko na podlagi izvedenih del podizvajalca obstajata tako podizvajalčeva terjatev do izvajalca, kakor tudi terjatev izvajalca (iz opravljenih del podizvajalca) do naročnika in je edina ovira za nastanek plačilne obveznosti naročnika nezapadlost njegove (že obstoječe) obveznosti do izvajalca, ni ovir za prehod izvajalčeve terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca. Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca. Naročnik, ki je v zgoraj navedenih okoliščinah prejel neposredno zahtevo sodelavca podjemnika, je ob zapadlosti njegove obveznosti le-to dolžan plačati sodelavcu podjemnika.

Z zakonskim besedilom, da naročnik podizvajalcem na podlagi direktnega zahtevka terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, je treba razumeti vsoto, ki jo za dela, ki jih je za podjemnika po podizvajalski pogodbi opravil podizvajalec, naročnik dolguje podjemniku. Naročnikov položaj v primeru neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika, ne sme biti slabši, kot ga ima v razmerju do podjemnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 18.780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 23.220,00 EUR od 11. 5. 2010 do 20. 12. 2011, in - v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni stroške tega postopka v višini 572,91 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (za plačilo zneska 23.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2011 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodba razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 2.720,43 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Zatrjevala je, da Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-2)2 v verziji, ki je vključevala novelo ZJN-2A,3 in Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (v nadaljevanju: Uredba),4 nista omogočala neposrednih plačil podizvajalcem mimo določil 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).5 Vztrajala je, da terjatev ni prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke s sklenitvijo Aneksa št. 2 k Gradbeni pogodbi6 in niti s postavitvijo neposrednega zahtevka podizvajalca naročniku, saj takrat še ni dospela. Postavila se je na stališče, da je zahtevek neutemeljen tudi po pravilih o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ).

3. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih z ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

Dosedanji potek postopka

6. Tožeča stranka je kot podizvajalec neposredno od naročnika (tožene stranke) za opravljena dela: izgradnjo požarne stene - izdelavo, dobavo in montažo požarno odpornih materialov zahtevala plačilo zneska 42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2010 dalje.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da je tožeča stranka upravičena do plačila vtoževanega zneska na podlagi določil ZJN-2 in Uredbe kot tudi na podlagi določila 631. člena OZ in pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Višje sodišče v Ljubljani je po pritožbi tožene stranke s sodbo I Cpg 1311/2014 z dne 3. 12. 2014 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z revizijo tožene stranke, je Vrhovno sodišče RS (v nadaljevanju VSRS) s sklepom III Ips 85/2015 z dne 9. 12. 2016 sodbo I Cpg 1311/2014 z dne 3. 12. 2014 razveljavilo in pritožbenemu sodišču zadevo vrnilo v novo sojenje. Presodilo je, da ZJN-2 z novelo A in Uredba (vključno z njenim 6. členom) nista uvedla neposrednih obveznosti plačil naročnika podizvajalcem mimo pogojev po 631. členu OZ.7

8. Pritožbeno sodišče je nato s sodbo I Cpg 1428/2016 z dne 12. 4. 2017 pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo prej navedeno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da zahtevek tožnice na podlagi določil 631. člena OZ in pravil o neopravičeni obogatitvi ni utemeljen. Po reviziji tožeče stranke je VSRS s sklepom III Ips 88/2017 z dne 13. 6. 2018 sodbo I Cpg 1428/2016 z dne 12. 4. 2017 razveljavilo in pritožbenemu sodišču zadevo vrnilo v novo sojenje.

Nesporno dejansko stanje

9. Tožena stranka kot naročnik in družba V. d. d. kot izvajalec sta na podlagi izvedenega postopka javnega naročanja 6. 10. 2008 sklenili gradbeno pogodbo za izgradnjo prizidka in izvedbo adaptacije na obstoječi stavbi O. (v nadaljevanju: Gradbena pogodba). Tožeča stranka kot podizvajalec in družba V. d. d. kot izvajalec sta 28. 9. 2009 sklenila pogodbo št. 3930/260281/09 za izvedbo obrtniških del (izgradnjo požarne stene) na objektu P. v vrednosti 35.000,00 EUR plus DDV, kar skupaj znaša 42.000,00 EUR (v nadaljevanju Podizvajalska pogodba). Tožeča stranka je svoje pogodbene obveznosti izpolnila in izvajalcu 11. 3. 2010 izstavila račun št. 013/10 v znesku 42.000,00 EUR z zapadlostjo 10. 5. 2010. Primopredaja opravljenega dela je bila med tožečo stranko in izvajalcem 8. 4. 2010. Ob tem je izvajalec potrdil račun št. 013/10. 10. Tožeča stranka je na podlagi potrjenega računa na toženo stranko 16. 4. 2010 naslovila zahtevo za neposredno plačilo opravljenih del. Tožena stranka je čez eno leto (6. 4. 2011) tožeči stranki poslala odgovor, v katerem je med drugim navedla, da račun št. 013/10 sodi v končno situacijo, katere višina zaradi začetka stečajnega postopka nad izvajalcem8 še ni dokončno usklajena. Tožeča stranka je vtoževano terjatev prijavila v stečajnem postopku nad izvajalcem. Terjatev je bila v stečajnem postopku v celoti priznana kot navadna terjatev in (še) ni bila poplačana.

Presoja utemeljenosti pritožbe Glede temelja zahtevka

11. Neposredna plačila podizvajalcu ureja določba 631. člena OZ, ki predpisuje, da se lahko sodelavci (podizvajalci) za svoje terjatve do podjemnika (izvajalca) obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku (izvajalcu), če so pripoznane. Gre za izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij (prim. 125. člen OZ). V primeru neposrednega zahtevka po 631. členu OZ se smiselno uporabljajo določbe OZ o cesiji. Uveljavitev tega upravičenja ima zato za posledico prehod podjemnikove terjatve do naročnika v premoženjsko sfero podjemnikovega sodelavca - podizvajalca.9

12. Za uspešen neposredni zahtevek podizvajalca morajo biti po 631. členu OZ kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: 1) pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, 2) podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, 3) izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, 4) obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni) in 5) podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika.10

13. Z določbo 631. člena OZ je zakonodajalec želel pomagati tistim, ki so sodelovali pri izvajanju dela, da pridejo do plačila, če ga ne prejmejo od svojega naročnika (podjemnika). Namen 631. člena OZ je v zavarovanju plačila podizvajalca. Z uveljavljanjem neposrednega zahtevka do naročnika ne preneha podizvajalčevo upravičenje uveljavljati plačilo od izvajalca. Glede na pogoj koneksnosti podizvajalčeve terjatve do izvajalca s terjatvijo izvajalca do naročnika je podizvajalec po uveljavitvi direktnega zahtevka v položaju, ko ima dva solidarna zavezanca za plačilo iste terjatve. Od izvajalca lahko terja izpolnitev na podlagi podizvajalske pogodbe, od naročnika pa na podlagi 631. člena OZ. Takšno zavarovanje ima značilnost osebnega solidarnega poroštva, saj za obveznost podjemnika jamči tudi naročnik.11 Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da obravnavana tožba ni dopustna, ker je bila tožeči stranki ista terjatev priznana v stečajnem postopkom nad izvajalcem.

14. VSRS je že večkrat zavzelo stališče, da se za neposredni zahtevek podizvajalca na podlagi 631. člena OZ smiselno uporabljajo določila o cesiji.12 Zato ima uveljavitev podizvajalčevega upravičenja nasproti naročniku za posledico prehod izvajalčeve terjatve do naročnika v premoženjsko sfero podizvajalca. To ob smiselni uporabi določila drugega odstavka 419. člena OZ13 pomeni, da čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo na neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu).

15. Trenutek prehoda terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca je pomemben za položaj naročnika, saj od tega trenutka dalje lahko pravilno izpolni obveznost le podizvajalcu. Prehod terjatve je v primeru 631. člena OZ pogojen z izjavo volje podizvajalca (zahteva za neposredno plačilo), ki temelji na pogodbenem razmerju med izvajalcem in podizvajalcem, ki je za naročnika sicer tuje. Vendar je z izpolnitvijo predpostavke izvajalčeve pripoznave podizvajalčeve terjatve in z uveljavitvijo neposrednega zahtevka podizvajalca naročnikov položaj izenačen z dolžnikovim položajem v primeru pogodbenega prenosa terjatve po prejemu obvestila o odstopu (drugi odstavek 419. člena OZ). Izvajalčeva pripoznava podjemnikove terjatve varuje naročnika pred morebitnimi istočasnimi zahtevki izvajalca glede iste terjatve. V primeru, ko na podlagi izvedenih del podizvajalca obstajata tako podizvajalčeva terjatev do izvajalca, kakor tudi terjatev izvajalca (iz opravljenih del podizvajalca) do naročnika in je edina ovira za nastanek plačilne obveznosti naročnika nezapadlost njegove (že obstoječe) obveznosti do izvajalca, ni ovir za prehod izvajalčeve terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca. Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca. Naročnik, ki je v zgoraj navedenih okoliščinah prejel neposredno zahtevo sodelavca podjemnika, je ob zapadlosti njegove obveznosti le-to dolžan plačati sodelavcu podjemnika.14

16. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da terjatev s postavitvijo zahtevka za neposredno plačilo za opravljena dela naročniku 16. 4. 2010 ni prešla v sfero tožeče stranke, ker terjatev izvajalca do naročnika (tožene stranke) še ni dospela. Nedospelost terjatve izvajalca do naročnika ima za posledico le, da podizvajalec pred dospelostjo terjatve izvajalca do naročnika ne more uspešno izterjati svoje terjatve do naročnika. Nikakor pa ne prestavlja ovire za prehod terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca.

17. Ker je torej terjatev podizvajalca s postavitvijo zahtevka za neposredno plačilo za opravljena dela naročniku (do zneska do katerega je upravičena) prešla v premoženjsko sfero podizvajalca, ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev iz prvega odstavka 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP).15 Zakonito pobotanje nasprotnih terjatev izvajalca in naročnika v stečajnem postopku nad izvajalcem tako na sporno terjatev (do zneska do katerega je tožeča stranka upravičena) ni moglo imeti učinka. Zato terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, ni ugasnila na podlagi zakonitega pobotanja po 261. členu ZFPPIPP.

18. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila terjatev tožeče stranke za plačilo izvedenih del v znesku 42.000,00 EUR s potrditvijo računa št. 013/10 s strani izvajalca pripoznana dne 8. 4. 2010 pripoznana in tudi ne, da je terjatev dospela v plačilo ob zapadlosti računa dne 10. 5. 2010. Izvajalčeva terjatev do naročnika pa je dospela z uskladitvijo končne situacije oziroma končnega obračuna med naročnikom in izvajalcem v stečajnem postopku in sicer dne 20. 12. 2011 (priloga B12). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so v obravnavanem primeru po temelju izpolnjene vse predpostavke za neposredno zahtevo tožeče stranke za plačilo sporne terjatve od tožene stranke po 631. členu OZ.

Glede višine zahtevka

19. Pritožbeni očitki glede višine prisojenega zneska so delno utemeljeni. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 35.000,00 EUR plus 20 odstotni DDV (skupaj 42.000,00 EUR), torej zneska, ki ji ga je za opravljena dela na podlagi sklenjene Podizvajalske pogodbe dolgoval izvajalec. Za ta ista dela je naročnik na podlagi ponudbe izvajalca št. 357A81 in končne ponudbe z dne 4. 9. 2008 (glej prilogo B10) dolgoval izvajalcu 19.350,00 EUR plus 20 odstotni DDV, to je skupaj 23.220,00 EUR.

20. Namen določbe 631. člena OZ je v varstvu podizvajalca, vendar ne na račun oškodovanja naročnika. V primeru, ko je naročnik dela, ki jih je opravil podizvajalec, glavnemu izvajalcu že plačal, določba 631. člena OZ gotovo ne nudi podlage še za direktni zahtevek podizvajalca do naročnika za plačilo teh istih del, saj bi to vodilo do dvojnega plačila za ista dela in s tem posledično do oškodovanja naročnika. Z zakonskim besedilom, da naročnik podizvajalcem na podlagi direktnega zahtevka terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, je treba razumeti vsoto, ki jo za dela, ki jih je za podjemnika po podizvajalski pogodbi opravil podizvajalec, naročnik dolguje podjemniku. Naročnikov položaj v primeru neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika, ne sme biti slabši, kot ga ima v razmerju do podjemnika.16 V obravnavanem primeru ni bilo sporno, na katera dela se terjatvi nanašata. Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je izvajalec dolgoval podizvajalcu (tožeči stranki) za opravljena dela izgradnje požarne stene na podlagi sklenjene podizvajalske pogodbe 42.000,00 EUR ter da je naročnik za ta ista dela dolgoval izvajalcu 23.220,00 EUR.

21. Upoštevaje pogoj koneksnosti terjatev je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 23.220,00 EUR, kolikor je za opravljena dela po Gradbeni pogodbi dolgovala izvajalcu del. Višji tožbeni zahtevek po določilih 631. člena OZ ni utemeljen.

22. Ker je tožena stranka v zamudi s plačilom, dolguje tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člen OZ). Obveznost plačila tožene stranke je nastopila, ko se je izpolnil zadnji pogoj po 631. členu OZ. To je bila v obravnavanem primeru dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika. Pred tem tožena stranka svoje obveznosti ni bila dolžna izpolniti tožeči stranki, saj kot rečeno določb 631. člena OZ ni mogoče razlagati v škodo naročnika. Konkretnih trditev o tem, kdaj so bili izpolnjeni pogoji za plačilo terjatve na podlagi tretjega odstavka 4. člena Gradbene pogodbe tožeča stranka ni podala. Iz trditev obeh pravdnih strank pa izhaja, da sta tožena stranka in izvajalec končno situacijo uskladili med tekom stečajnega postopka, najkasneje 20. 12. 2011(priloga B12), zato terjatev izvajalca do naročnika pred tem datumom ni dospela v plačilo. Pritožbeno sodišče je zato presodilo, da je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dolgovanega zneska glavnice utemeljen od naslednjega dne dalje, to je od 21. 12. 2011 dalje do plačila. V presežku pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti neutemeljen, saj tožena stranka s plačilom terjatve pred dospelostjo terjatve naročnika po Gradbeni pogodbi ni bila v zamudi.

Neutemeljenost tožbenega zahtevka po določilih o neupravičeni obogatitvi in določilih o odškodninski odgovornosti

23. Pritožbeno sodišče je moralo še preveriti ali je morda tožbeni zahtevek v presežku (za 18.780,00 EUR) utemeljen na kakšni od drugih zatrjevanih podlag.

24. Neupravičena pridobitev je neposlovno obligacijsko razmerje, pri katerem je udeleženec tega razmerja prejel neko korist na škodo drugega udeleženca tega razmerja, ne da bi za to obstajal pravni temelj.17 Abstraktni dejanski stan neupravičene pridobitve predpisuje določba 190. člena OZ. Bistvena predpostavka neupravičene obogatitve je odsotnost pravnega temelja za prehod premoženja, ki pa v obravnavani zadevi ni podana. Med pravdnima strankama sicer res ni obstajala nobena neposredna pogodba, vendar pa je tožeča stranka (podizvajalka) dela, za katere terja plačilo neposredno od tožene stranke (naročnice), opravljala na pogodbeni podlagi, in sicer na podlagi pogodbe z glavno izvajalko. Zatrjevana obogatitev tožene stranke ter prikrajšanje tožeče stranke torej izhajata iz tristranskega pogodbenega okvira glavne gradbene in podizvajalske pogodbe, zato o prehodu premoženja brez pravnega temelja ni mogoče govoriti.18 Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni očitek, da tožbeni zahtevek ni utemeljen na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

25. Tožeča stranka je še zatrjevala, da predstavlja izpolnitev terjatve izvajalcu s pobotom, s čimer naj bi prenehala zaveza plačila tožeči stranki, ob zavedanju tožene stranke, da je dolžna plačilo za opravljena dela opraviti neposredno tožeči stranki, ki je bila nominirani podizvajalec, protipravno ravnanje. Kot izhaja iz dosedanje obrazložitve, tožena stranka ni imela dolžnosti tožeči stranki plačati zneska 18.780,00 EUR terjatve mimo pogojev iz 631. člena OZ. Zato glede tega zneska tožena stranka ni kršila ne svojih pogodbenih niti zakonskih obveznosti. Ker torej glede tega zneska že predpostavka protipravnosti ni podana, tožbeni zahtevek na podlagi določil o odškodninski odgovornosti v tem delu ni utemeljen.

Sklepno

26. Glede na vse navedeno so pritožbeni razlogi delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP).

27. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške pravdnih strank odmerilo po uspehu (prvi odstavek 154. člena ZPP) ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1).

28. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek v znesku 828,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v znesku 764,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) sodno takso v višini 684,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške stroške (354,75 EUR), kar skupaj znaša 2.651,25 EUR. Tožeča stranka je po odločitvi pritožbenega sodišča uspela s tožbenim zahtevkom v višini 23.220,00 EUR, kar predstavlja 55 odstotkov celotnega tožbenega zahtevka (42.000,00 EUR) v preostalem delu pa je propadla. Zato ji mora tožena stranka povrniti njene pravdne stroške v višini 1.458,18 EUR (55 odstotkov od 2.651,25 EUR).

29. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek v znesku 828,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v znesku 764,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV na odvetniške stroške (354,75 EUR), kar skupaj znaša 1.967,25 EUR. Tožena stranka je po odločitvi pritožbenega sodišča uspešna z nasprotovanjem tožbenemu zahtevku v višini 18.780,00 EUR, kar predstavlja približno 45 odstotkov celotnega tožbenega zahtevka (42.000,00 EUR). Zato ji mora tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške v višini 885,26 EUR (45 odstotkov od 1.967,25 EUR). Po pobotanju mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti 572,91 EUR pravdnih stroškov. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ).

30. Odločitev o pritožbenih stroških in stroških dveh revizijskih postopkov, prav tako temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na to, da je bil končni uspeh obeh pravdnih strank približno 50 odstoten19 in da so obema pravdnima strankama nastali približno enaki stroški, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskih postopkov.

1 Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št.: 128/2006 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št.: 16/2008. 4 Ur. l. RS, št.: 66/2007 in naslednji. 5 Ur. l. RS, št.: 83/2001 in naslednji. 6 V Aneksu št. 2 k Gradbeni pogodbi je bila tožeča stranka nominirana kot podizvajalec glavnega izvajalca. 7 Tako VSRS že v sklepu II Ips 341/2015 in sodba II Ips 283/2014. 8 Stečajni postopek nad izvajalcem se je začel 16. 10. 2010. 9 Sklep VSRS III Ips 898/2017 z dne 13. junija 2018, točka 18. in tam citirane odločbe VSRS. 10 Ibid., točka 19. 11 Primerjaj VSRS Sodbo III Ips 58/2017 z dne 16. 10. 2018. 12 Primerjaj odločbe VSRS: III Ips 1/2017 z dne 19. 9. 2017, III Ips 96/2016 z dne 25. 7. 2017, III Ips 50/2014 z dne 19. 1. 2016 in III Ips 88/2017 z dne 13. 6. 2018. 13 Iz določila drugega odstavka 419. člena OZ izhaja, da je izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. 14 Primerjaj sklep VSRS III Ips 898/2017 z dne 13. junija 2018, točke 20 - 22. 15 Ur. l. RS, št.: 126/2007 in naslednji. 16 Primerjaj VSRS sodba III Ips 152/2015 z dne 24. 1. 2017, VSRS Sklep II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019. 17 N. Plavšak in ostali, Obligacijsko pravo - splošni del, GV založba, Ljubljana, leto 2009, str. 665. 18 Primerjaj VSRS Sodbo III Ips 80/2015 z dne 9. 5. 2017. 19 Iz komentarja k 154. členu ZPP izhaja, da je za odločitev o stroških odločilno načelo končnega uspeha ne pa uspešnost posameznih dejanj. (dr. Lojze Ude in ostali: Pravdni postopek zakon s komentarjem, druga knjiga, 2006, stran 29).