Jedro

Prodajna pogodba, ki sta jo sklenila toženca je nična, ker gre za navidezno pogodbo, in ker je bila sklenjena z namenom, da tožnici onemogoči uveljavitev njene pravice v drugem postopku (tožnica v njem od toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi sklenjene darilne pogodbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je prodajna pogodba, sklenjena 30. 9. 2011, med prvotoženo stranko kot kupcem in drugotoženo stranko kot prodajalcem, za nepremičnino parc. št. … k. o. X (v naravi stanovanjska stavba 25 m2, stanovanjska stavba 55 m2 in travnik 596 m2), navidezna, nična in nima pravnega učinka, 2) da je na njeni podlagi vknjižena lastninska pravica na prvotoženo stranko neveljavna, 3) odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in 4) tožencema naložilo, da tožnici povrneta pravdne stroške v višini 6.315,44 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje. Pogodba ni navidezna, ker toženec v času sklepanja kupoprodajne pogodbe ni vedel in ni mogel vedeti za spor med toženko in njeno družino glede lastninske pravice. Sodba nima razlogov o ločenem vedenju prve in druge tožene stranke o ključnih okoliščinah, pomembnih za odločitev v tej pravdi. Ocenjuje, da sta oba vedela vse, kar očitno ni res. Obrazložitev je v tem delu pomanjkljiva, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 340. člena ZPP. Toženec je bil seznanjen s premoženjskim stanjem toženke le glede poslovanja … salona, vedel je, da je toženka lastnica sporne hiše in da je v sporu s starši glede uporabe, kar pa ne more biti izenačeno z njegovim vedenjem o tožbi tožnice zoper toženko glede lastninske pravice sporne nepremičnine. Toženka ne ve, kdaj ji je njena odvetnica posredovala odgovor na tožbo v zadevi izpraznitve sporne hiše P 1542/2011-I, ki se vodi pri naslovnem sodišču, ki ga je prejela 27. 9. 2011. Tudi če bi bila toženka s strani odvetnice istega dne, to je 27. 9. 2011, obveščena o vloženi lastninski tožbi, toženca v treh dneh ne bi mogla izpeljati nakupa in prodaje nepremičnine. Priprava kupoprodajne pogodbe, ki jo je pripravil notar ..., pridobitev ustreznih potrdil, prijava odmere davka, plačilo neporavnanih davčnih obveznosti toženke, bi trajalo več kot en teden. Neživljenjsko in praktično nemogoče je zadevo izpeljati v treh dneh, o čemer sodba nima razlogov. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ni mogoče preizkusiti. Toženka, kljub ugotovitvi grafologa v pravdi P 1542/2011-I (zadeva še ni pravnomočno končana), da naj bi bil njen podpis na darilni pogodbi (listina Medsebojni sporazum z dne 22. 8. 2003) pristen, vztraja, da ni podpisala nobenega dokumenta o prenosu sporne nepremičnine nazaj na tožnico (mamo) in si ni niti mislila, da bi bila lahko njena lastninska pravica na sporni nepremičnini vprašljiva. Sodba ne obrazloži, na kakšen način in kdaj naj bi toženec izvedel, da je toženka prejela oziroma izvedela za odgovor na tožbo, podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožnica ni niti trdila niti dokazala, kdaj in kako je toženec izvedel za spor o lastninski pravici. Toženka v času sklepanja sporne prodajne pogodbe ni vedela za vloženo tožbo tožnice. Gre za negativno dejstvo, ki bi ga morala dokazovati tožeča stranka in je tudi v tem delu sodba pomanjkljivo obrazložena. Tožnica tudi ni zadostila dokaznemu bremenu, da je bil toženec v času sklepanja pogodbe nedobroveren. Toženki je bila tožba tožnice na ugotovitev lastninske pravice vročena 18. 10. 2011. Ne spominja se, kdaj je dobila poštni listek. Iz spisa P 1497/2011 je razvidno, da ga je prejela 14. 10. 2011-I, kar je po sklenjeni kupoprodajni pogodbi. Nasprotuje dokazni oceni sodbe, ki toženki ne verjame, da s tožencem nista nikoli živela skupaj. Toženca sta ves čas zanikala obstoj razmerja z elementi osebne povezanosti v smislu izvenzakonskega oziroma intimnega partnerstva, na kar je namigovala tožnica. Zaslišane priče niso potrdile, da bi toženca živela skupaj na naslovu ..., v maminem (tožničinem) stanovanju. Toženec ima svojo partnerko, sicer pa je med tožencema 21 let razlike in ni življenjsko logično, da bi bila par. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj ne verjame toženi stranki, ki je izpovedovala o vknjiženi služnosti nad … salonom kot odmeni za opravljeno delo. Tožena stranka res ni predložila zemljiškoknjižnega izpiska, sicer pa ima izpovedba enako dokazno vrednost kot listina. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z verodostojnostjo izpovedbe tožnice, čeprav je v njej precej nedoslednosti. Tožnica očitno prilagaja izpovedbo potrebam posameznih pravdnih postopkov, kar je razvidno iz zapisnikov in pripravljalnih vlog v pravdi P 1542/2011-I in P 1497/2011-I. Zaslišanje tožnice bi sodišče lahko štelo za neverodostojno na podlagi izpovedb zaslišanih prič in dopisov, ki jih je toženka tožnici pošiljala od leta 2000 dalje (dopisi B 18 do B22). Zapis sodbe (18. točka), da je toženka posredno priznala, da je dogovor predstavljal vračilo darila mami, je sodišče prve stopnje izvzelo iz konteksta oziroma napačno izdelalo dokazno oceno. Toženka je želela le poudariti neresničnost mamine izpovedbe, da je nelogično in neživljenjsko, da bi, če je imela namen nekaj podariti in je bila zato nepremičnina pisana na toženko, želela to darilo nazaj. Napačna je dokazna ocena sodbe (20. točka), da so dopisi, ki jih je toženka pošiljala tožnici izdelani za potrebe te pravde. Ker je od leta 2000 do leta 2008 toženka tožnico pozivala k izpraznitvi hiše, je življenjsko logično, da je fotokopije dopisov hranila za potrebe morebitne kasnejše tožbe. S spornim Medsebojnim dogovorom 22. 8. 2003 toženec v času sklepanja pogodbe ni bil seznanjen, sicer pa je slednji predmet druge pravde, zato tudi ni vztrajal pri izvedencu grafologu. Glede domnevnih napisov na oknih „hiša last D.“ ni jasno ugotovljeno, če so res bili in kdaj naj bi bili nameščeni. Ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi jih toženec, ki je zanikal njihov obstoj, ob večkratnih ogledih hiše videl. Toženec se spozna na gradbeništvo, ima obrtno dovoljenje, pred nakupom hiše je imel ustrezno gradbeno dokumentacijo, ogledal pa si je tudi notranjost hiše (odrinil je vrata in notranjost fotografiral). Namen tožencev je bil nakup oziroma prodaja nepremičnine, ki jo je toženka prodajala preko dveh nepremičninskih agencij že od aprila 2011, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Življenjsko logično je, da je toženec hišo, ker je zaradi nedokončanih pravdnih postopkov ni mogel uporabljati za bivanje, ponudil v odkup posestnikom. Namen, da s kupnino pomaga toženki v postopku razdolžitve poslovanja njenega salona in poplačila njenih dolgov, je bil s sklenjeno kupoprodajno pogodbo dosežen. Neutemeljeno sodišče prve stopnje tožencu ne verjame, da je kupnino plačal z gotovino. Zaslišani posojilodajalci – prijatelji, so, tudi po oceni sodišča, prepričljivo povedali o načinu posojila, edini argument, da jim sodišče ne verjame, je neobičajnost, kar po mnenju pritožnika ni dovolj. Toženka je s pripravljalno vlogo vložila dokaze in ob zaslišanju prepričljivo izpovedala, katere dolgove je s prejeto kupnino poplačala. Brez dvoma so dolgovi toženke obstajali in so bili poplačani, o čemer pa sodba nima obrazložitve in je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno na čem temelji zaključek sodbe, da naj bi toženka mesečno odplačevala banki v znesku 787,43 EUR, pri čemer pa ne pojasni, od česa naj bi toženka živela. S kupnino je poplačala večje število dolgov, delno je trditve dokazala z listinami, delno z izpovedbo. Na narok je prinesla tudi dokazila o plačilih in poplačilu upnikov, kar je prebrala na zaslišanju. Trditve glede poplačil je podala pravočasno, izpovedba pa ima enako dokazno vrednost kot listina. Zgolj dejstvo, da plačil ni datumsko opredelila, ker vseh listin še nima, ne pomeni, da plačila niso bila črpana iz kupnine. Življenjsko nelogična je tudi ugotovitev sodbe, da na navideznost pogodbe kaže tudi to, da toženec zoper toženko ni vložil nobenih pravnih sredstev. Toženec je z dopisi 16. 11. 2011, 15. 12. 2011 in 20. 12. 2012 pozival tožnico na izpraznitev nepremičnine, odkup in plačilo uporabnine. Po končanju postopkov, ki so v teku, se bo odločil, če in kdaj bo sprožil postopek zoper toženko.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v predmetnem postopku uveljavlja ničnost prodajne pogodbe, ki sta jo sklenila toženca 30. 9. 2011 za nepremičnino parc. št. ... k. o. X (v nadaljevanju sporna nepremičnina), in posledično neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na toženca na njeni podlagi ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica ničnost izpodbijane pogodbe temelji na dveh podlagah, in sicer, ker je navidezna in ima nedopustno podlago (sklenjena je bila z namenom, da tožnici v postopku P 1497/2011-I onemogoči uveljavitev njene pravice).

6. Po trditvah tožnice toženka ob sklepanju izpodbijane pogodbe, kljub temu, da je bila zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, ni bila njena lastnica, ker jo je z darilno pogodbo (listina Medsebojni dogovor z dne 22. 8. 2003) podarila tožnici. Vedenje toženke (pred sklenitvijo izpodbijane prodajne pogodbe), da je tožnica lastnica sporne parcele, je tožnica temeljila 1) na listini Medsebojni dogovor z dne 22. 8. 2003 (toženka je zanikala njegovo pristnost), in 2) dejstvu, da je bila toženka seznanjena s tožbo (postopek P 1497/2011-I), v katerem tožnica zahteva, da ji toženka za sporno nepremičnino (podarjeno z Medsebojnim dogovorom 22. 8. 2003) izstavi zemljiškoknjižno listino). Vedenje toženca za sporno lastništvo nepremičnine, ki je bila predmet izpodbijane prodajne pogodbe, pred njeno sklenitvijo (nedobrovernost toženca), je tožnica gradila na obstoju izvenzakonske skupnosti med tožencema (toženca sta zatrjevala, da sta bila povezana le poslovno).

7. Sodba sledi tožničini tezi in zavzame stališče, da je izpodbijana pogodba nična na podlagi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 50. člena OZ.

8. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je potrditvi pritožnikov v pomanjkanju razlogov o ključnih vprašanjih predmetne pravde. Očitane bistvene kršitve se po eni strani nanašajo na neodločilna dejstva, po drugi strani pa pritožnika z njimi izpodbijata dokazno oceno sodbe, s katero se ne strinjata. Slednje je kvečjemu pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni podan. Sodba ima zadostne in pravilne razloge, ki omogočajo njen preizkus.

9. Dokazna ocena sodbe je logična in prepričljiva, pritožbene trditve vanjo ne vzbujajo pomislekov. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Z jasnimi, izčrpnimi in prepričljivimi razlogi sodbe pritožbeno sodišče soglaša. 10. Nosilne ugotovitve sodbe so: - da sta toženca sklenila prodajno pogodbo 30. 9. 2011 (A4) za nepremičnino parc. št. ... k. o. X, za kupnino 150.000,00 EUR, - da je toženka na podlagi listine Medsebojni dogovor z dne 22. 8. 2003 (A8), ki je po vsebini darilna pogodba, dala sporno nepremičnino v last in posest tožnici, - da v zvezi s sporno nepremičnino pred tukajšnjim sodiščem tečeta še dve pravdi in sicer pravda P 1497/2011-I (tožba D. proti B. zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine) in pravda P 1542/2011-I (tožba B. proti D. za izpraznitev nepremičnine), - da tožnica ni dokazala nepristnosti listine Medsebojni dogovor z dne 22. 8. 2003 (ni dokazala, da je njen podpis ponarejen, kot je trdila), - da je toženka 27. 9. 2011 prejela odgovor na tožbo v zadevi P 1542/2011-I, v katerem je tožnica (v sporu P 1542/2011-I toženka) navedla, da je zoper toženko vložila tožbo za izstavitev zemljiškoknjižne listine, o čemer je obvestila tudi toženca, - da toženca nista bila le znanca oziroma poslovna sodelavca, temveč je bilo njuno razmerje bolj poglobljeno in osebno, - da je bilo tožencu, ki je toženki (od leta 2008 dalje) pomagal pri ponovnem zagonu njene dejavnosti (… salonu) kot krizni manager, v celoti znano toženkino premoženjsko in lastninsko stanje, - da sta toženca prodajno pogodbo 30. 9. 2011 sklenila neposredno zatem, ko sta bila seznanjena z vložitvijo tožbe za izstavitev zemljiškoknjižne listine (z njo sta bila seznanjena 27. 9. 2011), - da toženec ni dokazal, da je razpolagal s sredstvi za plačilo kupnine, - da toženka, ki je trdila, da je 30. 9. 2011 prejela v gotovini 150.000,00 EUR iz naslova kupnine, ni dokazala, da bi kupnino porabila za poplačilo dolgov pokojnega moža, dolgov sina in svoje dolgove, - da toženec, ki kupljene nepremičnine (kljub zatrjevanemu plačilu kupnine) ne more uporabljati, in je zadolžen za 141.000,00 EUR (toženec je plačilo kupnine dokazoval z Pogodbo o dolgoročnem posojilu z dne 28. 9. 2011), proti prodajalki (toženki) ni sprožil nobenih pravnih sredstev.

11. V zvezi s sporno nepremičnino, kot pravilno navaja že sodba, pred tukajšnjim sodiščem tečeta še dve pravdi in sicer pravda P 1497/2011-I in pravda P 1542/2011-I. Na naroku v predmetni zadevi 26. 3. 2014 (list. št. 160) je tožena stranka svoj dokazni predlog „vpogled v spis I P 1497/2011“ umaknila, tožeča stranka pa je predlagala, da se vpogleda v sklep 3. 10. 2011, tožbo in sklep o ugovoru zoper izdano začasno odredbo 14. 1. 2011. Tožeča stranka je umaknila dokazni predlog za vpogled v spis I P 1542/2011, toženca pa nista opredelila, katere dokaze iz tega spisa naj sodišče upošteva v predmetnem postopku. Neupoštevno je zato sklicevanje pritožbe na pripravljalne vloge, zapisnike o zaslišanju in druge listine iz teh spisov.

12. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka sodbe, da je toženka za sporno lastništvo sporne nepremičnine vedela pred vložitvijo tožbe in je bila prej tudi seznanjena s tožbo, ki jo je vložila tožnica. Utemeljeno je upoštevalo, da, listina Medsebojni dogovor iz leta 2003 (A8), dokler ni v postopku dokazano drugače, velja in sicer z vsebino, kot je zapisana. Toženka, ki je v predmetnem postopku vztrajala, da Medsebojnega dogovora ni podpisala (da je njen podpis ponarejen), je umaknila dokazni predlog za vpogled v spis P 1497/2011-I(1), v predmetnem postopku pa sta toženca umaknila tudi dokazni predlog za zaslišanje izvedenca dr. K. in imenovanje drugega izvedenca grafološke stroke. Sicer pa pritožba razlogom sodbe (19. točka obrazložitve), da toženka dokaznega bremena, da je njen podpis ponarejen, ni zmogla, obrazloženo ne nasprotuje. Tudi stališča sodbe, da je listina Medsebojni dogovor z dne 22. 8. 2003 po vsebini darilna pogodba v smislu 533. člena OZ pritožba ne izpodbija. Tožnica, ki je datumsko opredelila, da je v sporu P 1542/2011-I toženka (v tem sporu tožnica) odgovor na tožbo, v katerem je tožnica (v sporu P 1542/2011-I toženka) navedla, da je vložila tožbo za izstavitev zemljiškoknjižne listine zoper toženko (zadeva P 1497/2011-I), prejela 27. 9. 2011, je zadostila dokaznemu bremenu in so drugačne trditve pritožbe zmotne. Kot pravilno obrazloži že sodba (28. točka obrazložitve), je toženka le pavšalno, brez navedbe datuma prejema, ugovarjala, da je bila sporna pogodba sklenjena pred prejemom odgovora na tožbo v zadevi P 1542/2011-I. V odgovoru na tožbo in drugih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje je trdila le, da je tožbo v zadevi IP 1497/2011-I prejela šele 18. 10. 2011 (po že sklenjeni izpodbijani kupoprodajni pogodbi). V pritožbi prvič ponujene trditve o tem, da 27. 9. 2011 z odgovorom na tožbo v zadevi P 1497/2011 še ni mogla biti seznanjena in da tudi, če bi za spor vedela, le v tridnevnem roku (izpodbijana kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 30. 9. 2011) s tožencem (zaradi opravil potrebnih pred podpisom pogodbe) pogodbe ne bi mogla skleniti, so nedopustna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Pritožba ne izkaže (ne ponudi razlogov), zakaj brez svoje krivde teh trditev toženca nista ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa slednje nasprotuje izpovedbi toženke ob zaslišanju (prepis zvočnega zapisa zaslišanja z obravnave 26. 3. 2014), ko je povedala, da je bila pogodba 30. 9. 2011 podpisana, zanjo plačan davek (pred odmero davka so morale biti poravnane toženkine davčne obveznosti), overjena in da ji je bila izročena kupnina 150.000,00 EUR v gotovini.

13. Neutemeljen je očitek pritožbe, da tožnica ni zadostila dokaznemu bremenu, da je bil toženec v času sklepanja prodajne pogodbe nedobroveren in da ni upoštevalo ločenega vedenja tožencev o ključnih okoliščinah, pomembnih za odločitev v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo (28. točka obrazložitve), da glede na zavzeto stališče, da toženca nista bila le znanca oziroma poslovna sodelavca (25. točka obrazložitve), ne dvomi, da je toženka o sporu na izstavitev zemljiškoknjižne listine obvestila tudi toženca (toženec priznava, da je bil s sporom, ki ga je vložila toženka za izpraznitev – zadeva P 1542/2011-I, seznanjen). Življenjsko logična in prepričljiva pa je tudi dokazna ocena sodbe (25. točka obrazložitve). Zanjo ima sodba podlago v ugotovitvah, ki jih izpostavlja (toženka je poslovala kot samostojna podjetnica, toženec ji je (od leta 2008) svetoval pri ponovnem zagonu dejavnosti (v pomoč so bili vključeni tudi finančni nasveti), to je njenemu … salonu(2), za opravljeno delo pa mu ni plačevala). Toženca v (pravočasni(3)) trditveni podlagi nista trdila, da je bila namesto plačila dogovorjena služnost (izpovedba trditvene podlage ne nadomešča). Brez pomena je zato pritožbeni očitek, da sodba ne pojasni, zakaj toženi stranki tega ne verjame.

14. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku imelo zadostno podlago za zaključek, da toženca nista bila le poslovna partnerja, kot sicer vztrajata v pritožbi. V zadostni meri in pravilno je izpostavilo okoliščine, ki nudijo podlago za zaključek, da je bilo njuno razmerje „bolj poglobljeno in osebno“. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pravno odločilno, kot pravilno pojasni že sodba, ali toženca živita (oziroma sta živela) v zunajzakonski skupnosti. Brez pomena je zato dokazovanje v pritožbi, da nista zunajzakonska partnerja, in tudi ni pomembno, ali sta kdaj živela skupaj. Na več kot le poslovno sodelovanje kažejo ugotovitve sodbe, da je toženec „kupil“ s hipoteko obremenjeno nepremičnino(4), ki je bila zasedena(5), kot je navajal, za bivanje in da bi pomagal toženki, ki se je znašla v denarnih težavah.

15. Razlogi, s katerimi sodba utemeljuje stališče, da toženec ni dokazal, da ni razpolagal s sredstvi za plačilo kupnine (150.000,00 EUR), so prepričljivi, življenjsko logični, zadostni in ne terjajo dopolnitve. Dokazna ocena sodbe, ki pričam (trem toženčevim prijateljem kot posojilodajalcem), ki so sicer potrdili, da je vsak od njih v gotovini tožencu posodil 47.000,00 EUR, ki so jih imeli doma, ni poklonilo vere, je življenjsko logična in prepričljiva. Ne temelji le na neobičajnosti, kot trdi pritožba, temveč tudi na drugih okoliščinah. Predvsem ugotovitvah, da Pogodba o dolgoročnem posojilu z dne 28. 9. 2011, s katero toženec dokazuje obstoj posojilnega razmerja (po stališču sodbe je antidatirana), ne sovpada časovno z dogovorom o ustanovitvi hipoteke(6), da ob zatrjevani izročitvi denarja ni bila navzoča tretja, neodvisna oseba in ker se je toženec šele v vlogi 8. 5. 2013(7) začel sklicevati na najeto posojilo za plačilo kupnine.

16. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov v pravilnost ugotovitve sodbe, da toženka ni dokazala, da je prejeto kupnino, kot je trdila, porabila za plačilo dolgov. Toženka, kot pravilno pojasni sodba, ni zadostila trditveni in dokazni podlagi, trditveno podlago je delno poskušala nadomestiti z izvajanjem dokazov, delno pa trditev o opravljenih plačilih ni dokazala. K zadostnim in pravilnim razlogom sodbe (32. točka obrazložitve) pritožbeno sodišče v zvezi z očitki pritožbe dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ocenilo le dokaze, ki jih je toženka (pravočasno) predložila. Dokazov, ki jih je toženka, kot navaja v pritožbi, prinesla na narok in jih prebrala, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. V primeru njihovega upoštevanja bi kršilo določbo šestega odstavka 286. člena ZPP, saj bi upoštevalo dokaze, ki jih toženka v spis ni (pravočasno) predložila oziroma jih niti ni predložila kot dokaz, pri čemer pa ni izkazala nekrivde za njihovo nepravočasno predložitev. Toženka, ki je trdila, da je v gotovini 30. 9. 2011 prejela kupnino v znesku 150.000,00 EUR, s katero je poplačala številne dolgove (pokojnega moža, sina in svoje), bi morala najkasneje do prvega naroka (286. člen ZPP) ponuditi trditve (in dokaze) o tem, kdaj, v kakšnih zneskih in katere dolgove je s prejeto kupnino plačala. Z zatrjevanim prejemom kupnine sovpada, kot pravilno navaja že sodba, le plačilo toženkinih davčnih obveznosti (brez njihovega plačila toženca izpodbijane kupoprodajne pogodbe ne bi mogla skleniti). Ocena sodbe, ki temelji na seznamu prejetih izvršilnih sklepov banke za obdobje od 17. 2. 2010 do 22. 8. 2013 (listina B48), da je toženka mesečno odplačevala 787,43 EUR (toženka v trditveni podlagi dinamike odplačil dolga ni predstavila), govori v prid zavzetemu stališču sodbe, da toženka ni prejela kupnine v višini 150.000,00 EUR. Stroškov za vsakodnevno življenje sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, saj se toženka nanje (in še to pavšalno) prvič sklicuje šele v pritožbi. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbeno sodišče tega ne sme upoštevati.

17. Ni pomembno, ali in kdaj so bila na oknih hiše (v njej živi tožnica z možem), ki jo je toženec kupoval, nameščeni napisi „hiša last D.“, in tudi ne, na kakšen način je toženec opravljal ogled hiše pred sklenitvijo prodajne pogodbe. Ob dejstvu, da sta toženca prodajno pogodbo sklenila neposredno zatem, ko sta bila seznanjena s tožbo tožnice za izstavitev zemljiškoknjižne listine, tudi ni pomembno, da je toženka hišo prodajala že prej in je 29. 4. 2011 o nameri obvestila tožnico. Sodba, ki se o teh vprašanjih ne opredeli, ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo, pa tudi dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno.

18. Končno je pritrditi sodbi, da v prid navideznosti prodajne pogodbe, nedvomno govori tudi dejstvo, da toženec, ki nepremičnine ne more uporabljati, proti prodajalki (toženki) ni sprožil nobenih pravnih sredstev. Brez pomena je prikazovanje toženca, da hiše ni kupil le z namenom bivanja, temveč tudi zato, da bi toženki (s katero naj bi le poslovno sodelovala) pomagal pri poplačilu njenih dolgov. Pojasnjevanje pritožbe, da čaka na izid postopka, ki je v teku za izpraznitev nepremičnine, pritožbenega sodišča ne prepriča o nasprotnem.

19. Po povedanem se izkaže, da pritožba ključnih ugotovitev, na katerih temelji presoja sodbe o navideznosti pogodbe, ni uspela izpodbiti.

20. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Toženca s pritožbo nista uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožnice z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP), ker k odločitvi o pritožbi niso bistveno prispevali. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V tem postopku je bil postavljen izvedenec grafološke stroke dr. K., ki je, po navedbah strank, ovrgel trditve toženke o ponarejenem podpisu na Medsebojnem dogovoru iz leta 2003. (2) Toženec je sam navajal, da je toženki od leta 2008 dalje pomagal urejati poslovne zadeve (svetoval ji je kot krizni manager) za njen … salon.

(3) Po določbi 286. člena ZPP morajo stranke trditve in dokaze ponuditi najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če izkažejo, da jih brez svoje krivde prej niso mogle navesti.

(4) Na sporni nepremičnini je hipoteka banke (potrditvi toženke za posojilo, ki ga je najel njen sedaj pokojni mož), ki je po navedbah tožnice (toženka jim ni nasprotovala) že predlagala izvršbo (toženec hipoteke ni izplačal).

(5) Toženec je potrdil, da je bil seznanjen s tem, da v hiši živita tožnica in njen (sedanji) mož in da teče postopek za izpraznitev

(6) Zaznamba vrstnega reda za pridobitev hipoteke je bila vpisana 19. 10. 2011, posojilojemalec (toženec) pa se je zavezal skleniti pogodbo o ustanovitvi hipoteke najkasneje do 7. 2. 2013. (7) Po prejemu sklepa višjega sodišča z dne 5. 9. 2012, ki je v postopku zavarovanja začasne odredbe odločalo o pritožbi toženca in je izpostavilo pomen listinskih dokazov v primeru večjih finančnih transakcij.