Jedro

Če je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, je kazenski postopek mogoče ponovno uvesti, če upravičeni tožilec predloži nove dokaze v postopku, ki je določen v 409. členu ZKP. V obravnavanem primeru gre za situacijo, kot da bi bila vložena neposredna obtožnica - presoja pravilnosti in zakonitosti takega ravnanja državnega tožilstva je lahko predmet postopka z ugovorom zoper obtožnico oziroma se bo do takega ravnanja moral opredeliti razpravni senat na glavni obravnavi.

Če preiskovalni sodnik z zahtevo za izločitev ni bil seznanjen in ni bila podana nobena objektivna okoliščina, zaradi katere bi se preiskovalni sodnik sam moral izločiti iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, so njegova dejanja procesno veljavna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor obdolženim D. K., A. L., S. L. in J. J. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, obdolženemu F. K. pa iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Z istim sklepom je zunajobravnavni senat zavrnil predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora S. K. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe obdolženega S. L. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obdolženih D. K., F. K. in J. J. zavrnilo kot neutemeljene.

2. Obdolženi S. L. je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sklepov, kršitev Ustave in kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Obdolženec predlaga, da Vrhovno sodišče „izpodbijano odločbo spremeni in pripor odpravi ter ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora ali pa izpodbijane odločbe v celoti odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj odloči pred novim popolnoma spremenjenim senatom“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki v odgovoru navaja, da obdolženec v zahtevi ponavlja razloge, ki jih je njegov zagovornik podal v odgovoru na predlog državne tožilke za podaljšanje pripora, sodišči prve in druge stopnje pa sta s tem v zvezi že odgovorili. Vrhovni državni tožilec meni, da sodišči nista storili v zahtevi uveljavljanih kršitev, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovnega državnega tožilca, in njegovemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. B.

5. Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da državno tožilstvo v obtožnici oziroma v točkah I/1, 2 in 3 obtožbe ponavlja očitke izvršitvenih ravnanj, glede katerih je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 48115/2012 z dne 19. 1. 2013 preiskava zoper njega zavrnjena, saj je bilo ugotovljeno, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi S. L. storil v zahtevi za preiskavo očitana kazniva dejanja. Obstoj utemeljenega suma je bil potrjen le glede točke I/3 zahteve za preiskavo, ki je sedaj v obtožbi opisano pod točko I/4. V obtožbi se obdolžencu pod točko IV/1-6 očitajo tudi kazniva dejanja, glede katerih je državno tožilstvo podalo zahtevo za razširitev preiskave, od katere pa je nato odstopilo in preiskovalnemu sodniku predlagalo izdajo soglasja za vložitev neposredne obtožnice. Preiskovalni sodnik je tako soglasje dal s sklepom X Kpr 48115/2012 z dne 15. 3. 2013. Po obdolženčevem mnenju tako soglasje ne more biti upoštevno, saj je obramba 14. 3. 2013 zahtevala izločitev preiskovalnega sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, zaradi česar je omenjeno soglasje glede na 43. člen ZKP neveljavno. Obdolženec tudi meni, da sodišče pri podaljšanju pripora ob ocenjevanju utemeljenosti suma ne bi smelo upoštevati procesno neveljavnih očitkov iz obtožnice, glede katerih je bila preiskava zavrnjena. Upoštevanje takih očitkov po obdolženčevem zatrjevanju pomeni kršitev 31. člena Ustave. Glede očitkov pod točko IV obtožbe pa obdolženec navaja, da navkljub številnim listinskim dokazom, na katere se sklicuje izpodbijani sklep, dejanskega dokaza, to je zvočnega posnetka prisluhov, ni v predmetnem kazenskem spisu.

6. Takim obdolženčevim navedbam ni mogoče slediti. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom X Kpr 48115/2012 z dne 11. 10. 2012 uvedel preiskavo zoper obdolžene D. K., F. K., S. K., A. L., S. L. in J. J. zaradi utemeljenega suma, da so storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 48115/2012 z dne 12. 11. 2012 ugodil pritožbi zagovornika obdolženega S. L. in sklep o preiskavi v delu, ki se nanaša na tega obdolženca, razveljavil ter zadevo v tem delu vrnil preiskovalnemu sodniku v novo odločanje. Preiskovalni sodnik je s sklepom X Kpr 48115/2012 z dne 11. 12. 2012 uvedel preiskavo tudi zoper obdolženega S. L. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 48115/2012 z dne 18. 1. 2013 zahtevo državnega tožilstva za preiskavo zoper S. L. glede kaznivih dejanj, opisanih pod točkama I/1 in I/2, ker naj bi med 19. 1. 2012 in 1. 2. 2012 v Ljubljani iz skupne količine heroina vzel 3,5 kg heroina, ga vakuumsko zapakiral, zavil v alu folijo in ga izročil A. L., in ker naj bi med 9. 2. 2012 in 15. 2. 2012 iz skupne količine heroina, ki je bila v hrambi na skrivni lokaciji v Ljubljani, vzel 2,065 kg heroina, ga zapakiral in izročil A. L., zavrnil. Kot pravilno navaja obdolženec, sta ti kaznivi dejanji sedaj vsebovani v točkah I/2 in I/3 obtožbe s tem, da državno tožilstvo obdolžencu v tem delu obtožbe očita hrambo heroina. Po oceni Vrhovnega sodišča gre pri obdolženčevem ravnanju, glede katerega je bila zahteva za preiskavo zavrnjena in (tudi) glede katerega je sedaj vložena obtožnica, za isti historični dogodek. V primeru, ko je zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, je kazenski postopek sicer mogoče ponovno uvesti, če upravičeni tožilec predloži nove dokaze, vendar pa je to mogoče storiti le v postopku, ki je določen v 409. členu ZKP. Iz podatkov v spisu je razvidno, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, kot da bi bila v zvezi z omenjenima kaznivima dejanjema, ob sklicevanju na nove dokaze, vložena neposredna obtožnica. Presoja pravilnosti in zakonitosti takega ravnanja državnega tožilstva bi lahko bila predmet postopka z ugovorom zoper obtožnico oziroma se bo do takega ravnanja moral opredeliti razpravni senat na glavni obravnavi. Ne glede na to pa je zoper obdolženca še vedno podan utemeljen sum storitve kaznivih dejanj po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 iz točk I/4 in IV obtožbe, s čimer je izpolnjen temeljni pogoj za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici.

7. Prav tako ni utemeljeno obdolženčevo zatrjevanje, da soglasja preiskovalnega sodnika za vložitev neposredne obtožnice (glede dejanj, opisanih v točki IV obtožbe) zaradi zahteve za njegovo izločitev ni mogoče upoštevati. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je preiskovalni sodnik 15. 3. 2013 na podlagi prvega odstavka 170. člena ZKP podal soglasje za vložitev neposredne obtožnice v zvezi s kaznivimi dejanji, ki so bila predmet zahteve za razširitev preiskave in ki so opisana v točki IV obtožbe ter da je tega dne po končani preiskavi spis poslal na državno tožilstvo. Okrožno sodišče v Ljubljani je obdolženčevo zahtevo za izločitev preiskovalnega sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP prejelo 14. 3. 2013, preiskovalnemu sodniku pa je bila ta zahteva predložena 19. 3. 2013, kar je razvidno tako iz datumske štampiljke Preiskovalne pisarne Okrožnega sodišča v Ljubljani o prejeti pošti kot iz navedb preiskovalnega sodnika v izjavi o zahtevi za izločitev X Kpr 48115/2012 z dne 20. 3. 2013. Glede na to, da se je preiskovalni sodnik z zahtevo za njegovo izločitev seznanil šele četrti dan po podaji soglasja za vložitev neposredne obtožnice in odpošiljatvi spisa na državno tožilstvo in da tudi ni bila podana nobena objektivna okoliščina, zaradi katere bi se preiskovalni sodnik sam moral izločiti iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, je zgornje obdolženčevo zatrjevanje pravzaprav pravno nerelevantno oziroma je brezpredmetno.

8. Z nakazovanjem, da glede kaznivega dejanja pod točko IV obtožbe ni nobenih dokazov, obdolženec uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Seveda pa bo sodišče, če bo obramba to zahtevala, moralo obdolžencu oziroma obrambi omogočiti, da se glede na obdolženčeve zgornje navedbe seznani ne samo s prepisi zvočnih posnetkov telefonskih pogovorov, temveč tudi s kopijami zvočnih posnetkov oziroma z zvočnimi posnetki, na katerih temelji obtožba oziroma s katerimi bi se obdolženec lahko razbremenil. 9. Po obdolženčevem mnenju sodišče druge stopnje ni dalo ustreznega poudarka ugotovitvi, da je nastopila zakonska rehabilitacija. Glede na deset izvršitvenih dejanj iz obtožbe zaradi kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 na eni strani in utemeljenim sumom za eno kaznivo dejanje (točka I/4 obtožbe) na drugi strani po obdolženčevem mnenju pripor ni sorazmeren ukrep. Pripor sedaj traja že več kot šest mesecev, zaradi česar ni več podano sorazmerje med dejansko težo očitanih izvršitvenih ravnanj in „psihološko navlako, ki jo tožilstvo neutemeljeno in v nasprotju z 31. členom Ustave podaja v obtožnici, četudi se nedvomno zaveda omejitev, ki jih določa načelo non bis in idem“.

10. Tudi takih obdolženčevih navedb ni mogoče sprejeti. S podajanjem lastne ocene, kolikšno težo je po obdolženčevem mnenju treba pripisati njegovi predkaznovanosti (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je po navedbah nižjih sodišč postala pravnomočna leta 2009 in s katero je bila obdolžencu izrečena pogojna obsodba, preizkusna doba pa bo potekla 16. 12. 2013), obdolženec uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V izpodbijanih sklepih so obrazložene tudi druge objektivne in subjektivne okoliščine (obdolženčevo članstvo v hudodelski združbi, ki se je ukvarjala s prometom večjih količin heroina in kokaina, delovanje združbe na območju več držav, visoka stopnja organiziranosti in konspirativnosti združbe; obdolženec naj bi skrbel za hrambo in prodajo heroina; očitano kaznivo dejanje naj bi storil v času zgoraj omenjene preizkusne dobe), s katerimi sta sodišči obrazložili obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Končno, neutemeljene so tudi obdolženčeve navedbe o nesorazmerno dolgem trajanju pripora. V dosedanjem teku postopka so sodišča spoštovala zakonske roke iz 205. in 207. člena ZKP. Obdolženčeva ocena o (pre)dolgem trajanju pripora pa ne more biti predmet postopka s to zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Zato je obdolženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obdolženega S. L. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.