Jedro

Sodišče soglaša s toženko, da obvestilo o izplačilu potnih stroškov ni ustrezno dokazilo o dejanskih stroških, saj ne vsebuje podatkov, ki bi dokazovali nastanek teh stroškov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožnici odmerjena dohodnina za leto 2011. Pri določitvi davčne osnove za dohodke iz drugega pogodbenega razmerja so bili upoštevani stroški v znesku 3.801,41 EUR in ne dejanski stroški, kot jih je tožnica uveljavljala v ugovoru na informativni izračun dohodnine.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica v ugovoru poleg normiranih stroškov (3.426,97 EUR) uveljavljala tudi upoštevanje dejanskih stroškov v višini 6.855,14 EUR, ugovoru pa je priložila obvestila o izplačilih mesečnih dohodkov, pogodbe o avtorskem delu in nekaj potnih nalogov. Pojasnjuje tudi, da se tožnica ni odzvala ne na vabilo z dne 28. 8. 2012, ne na poziv prvostopenjskega organa z dne 20. 11. 2012, naj v postavljenem roku predloži manjkajoča dokazila, čeprav jo je opozoril, da v nasprotnem primeru stroški, kot jih uveljavlja, ne bodo priznani. Prošnjo za podaljšanje roka za predložitev dokazil, ki jo je vložila 21. 12. 2012, pa je prvostopenjski organ zavrgel kot prepozno.

V nadaljevanju obrazložitve drugostopenjski organ pojasnjuje, da bi morala tožnica prošnjo za podaljšanje roka za predložitev dokazil vložiti pred potekom tega roka in da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, ker tožnica ni izkazala opravičljivega vzroka, zaradi katerega zamujenega dejanja ni mogla pravočasno opraviti.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v postopku ugovora na informativni izračun uveljavljala dejanske stroške iz prejetega dohodka 1230 (pogodba o delu). Ugovoru je priložila mesečna potrdila izplačevalca tega dohodka (Ministrstva za finance), v katerih je ločeno prikazan znesek povračila dejanskih potnih stroškov. Dodatnih dokazil, ki jih je za leto 2011 zahteval davčni organ, ji ni uspelo pridobiti pravočasno iz razlogov, razvidnih iz davčnega spisa, in ker med tednom zaradi službe biva v Ljubljani, domov pa se vrača konec tedna ali vsakih 14 dni. Dokazila je priložila v pritožbenem postopku, vendar pritožbeni organ pritožbe vsebinsko sploh ni obravnaval. Pojasnjuje, da je iz dodatnih dokazil razvidno, da so zneski, navedeni v potrdilih izplačevalca nagrade in stroškov, enaki. Tožbi prilaga še potrdilo o prijavi začasnega prebivališča. Ker je davčni organ pretekla tri leta priznal dejanske stroške na podlagi enakih potrdil, meni, da bi to lahko storil tudi za leto 2011. Meni, da bi moral davčni organ upoštevati, da je izplačevalec dohodka vreden zaupanja. V pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2013 se sklicuje še na Pravilnik o določitvi meril za določitev višine nagrade in za povračilo dejanskih stroškov za delo zastopnika pacientovih pravic.

Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in davčnemu organu naloži, naj dohodnino za leto 2011 ponovno odmeri.

Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, nanjo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Na podlagi četrtega odstavka 41. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je mogoče poleg normiranih stroškov (v višini 10 % dohodka) uveljavljati tudi dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, ki se priznajo na podlagi dokazil pod pogoji in do višin, ki jih na podlagi 44. člena tega zakona določi vlada.

V zadevi je sporno, ali dokazila, ki jih je tožnica priložila ugovoru na informativni izračun, dokazujejo nastanek uveljavljanjih dejanskih stroškov. Tožnica je namreč ugovoru priložila obvestila o izplačilih mesečnih dohodkov in nekaj potnih nalogov. Dejanski stroški, izkazani s temi potnimi nalogi, so bili očitno upoštevani, saj iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje izhaja, da so bili v informativnem izračunu upoštevani normirani stroški v znesku 3.426,97 EUR, v izpodbijani odločbi pa je znesek upoštevanih stroškov višji, in sicer 3.801,41 EUR.

Niso pa bili upoštevani drugi potni stroški, ki jih je tožnica uveljavljala zgolj z obvestili o izplačilih mesečnih dohodkov. Gre za znesek, ki je na omenjenih obvestilih prikazan kot izplačilo potnih stroškov. Vendar sodišče soglaša s toženko, da obvestilo o izplačilu potnih stroškov ni ustrezno dokazilo o dejanskih stroških, saj ne vsebuje podatkov, ki bi dokazovali nastanek teh stroškov. Nenazadnje lahko delodajalci oz. izplačevalci izplačujejo višja povračila potnih stroškov od zneskov, ki jih za taka povračila določi vlada, vendar znesek, ki presega znesek, določen s strani vlade, ne more zmanjšati davčne osnove, in se všteva v davčno osnovo dohodka (četrti odstavek 41. člena in drugi odstavek 44. člena ZDoh-2).

Ne gre torej za nezaupanje v predložena obvestila, temveč za to, da ta obvestila v postopku za odmero dohodnine sama po sebi ne dokazujejo višine dejanskih stroškov. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene trditve, da je davčni organ pretekla tri leta ravnal drugače. Tožničino sklicevanje na vrsto izplačevalca dohodka, ki ji je ta obvestila poslal, pa nima pravne podlage.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti v pritožbi priložena dokazila (potni nalogi), saj tudi po presoji sodišča tožnica ni izkazala, da teh dokazil ni mogla predložiti v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko pritožnik v pritožbi sicer navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel v postopku na prvi stopnji. Tožnici je bilo prvo vabilo vročeno v skladu s 85. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) že 28. 8. 2012, poziv z dne 20. 11. 2012 pa ji je bil vročen v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP (fikcija vročitve).

Glede na to, da tožnica svoje odsotnosti, s katero je pojasnjevala, zakaj se ni odzvala na poziv prvostopenjskega organa, ni z ničimer izkazala, po presoji sodišča tudi ni izkazala pogoja za dopustnost upoštevanja pritožbene novote. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da se drugostopenjski organ do v pritožbi predloženih dokazil ni opredelil. Z dokazili, ki jih ni predložila pred izdajo izpodbijanega prvostopenjskega akta, tožnica niti v upravnem sporu ne more utemeljevati pravilnosti uveljavljane višine dejanskih stroškov. Tudi v upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnica pa opravičljivega razloga za zamudo pri predložitvi dokazil o uveljavljanih dejanskih stroških ne more utemeljevati s potrdilom o prijavi začasnega prebivališča, saj ga v upravnem postopku ni predložila, v tožbi pa tega ne pojasni.

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).