Jedro

Iz dejstev navedenih v tožbi ne izhaja pravna posledica (ugotavljanje obsega zapuščine), ki jo s tožbenim zahtevkom zasleduje tožnica. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj ga tožnica po pozivu ni popravila na tak način, da bi z dajatvenim tožbenim zahtevkom od toženke zahtevala plačilo podedovane terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev, da v zapuščino po dne 28. 8. 2001 umrlem A. A., spada premoženje, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju opr. št. II D 663/2001 z dne 17. 7. 2001 ni vedelo, in sicer: denarna sredstva na hranilni vlogi pri NKBM d.d. št. ... s stanjem 4,812.267,30 SIT (sedaj 20.081,24 EUR) na dan 28. 8. 2001 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 8. 2001 ter denarna sredstva na hranilni vlogi pri NKBM d.d. št. ... s stanjem 170.964,79 EUR na dan 13. 3. 2009, ki so bila dne 13. 3. 2009 nakazana na račun št. *** z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 8. 2009. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po dne 26. 10. 2014 umrli B. B., spada premoženje, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju opr. št. II D 1998/2014 z dne 6. 2. 2015 ni vedelo, in sicer: denarna sredstva na bančnem računu pri NKBM d.d. št. ... s stanjem 83.038,97 EUR na dan 26. 10. 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2014 ter denarna sredstva na računu pri NKBM d.d. št. ... s stanjem 45.915,00 EUR, ki so bila dne 10. 8. 2009 nakazana na račun št. *** z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2014. Nato je sodišče prve stopnje v točki II izreka odločilo še, da mora tožnica toženki v celoti povrniti njene pravdne stroške.

2.Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je tožnica pravočasno, po pooblaščencu pritožila in navedla, da je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zmotno zavrnilo zaradi nesklepčnosti z obrazložitvijo, da bi morala postaviti ustrezen dajatveni zahtevek. Tožnica je navedla vsa odločilna dejstva in postavila zahtevek, ki je ob teh dejstvih pravno mogoč ter utemeljen. Sodišče bi moralo o njem vsebinsko odločiti, ne pa ga zvrniti zgolj zato, ker tožnica ni sledila pozivu k spremembi ugotovitvenega zahtevka v dajatvenega, ki je v tej fazi postopka preuranjen in pravno neustrezen. Vztrajala je, da je najprej treba ugotoviti, ali denar, ki naj bi se na določene datume nahajal na računih njenih pokojnih staršev pri takratni NKBM d.d., sploh spada v zapuščino. Zanj se ob izdaji sklepov o dedovanju ni vedelo, toženka pa zanika obstoj višjih zneskov, kot so bili navedeni v sklepih o dedovanju. V kolikor bi bilo obravnavani pravdni zadevi ugotovljeno, da to izginulo premoženje obstaja, bi lahko sodišče v zapuščinskem postopku na podlagi 221. člena Zakona o dedovanju (ZD) razdelilo to naknadno najdeno premoženje. Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izkaže, da je zapustnik ob smrti imel premoženje, ki v zapuščinskem postopku ni bilo zajeto, pravda o tem, ali to premoženje sodi v zapuščino, ni le dopustna, ampak tudi nujna. Pravni interes tožnice za vložitev te tožbe izhaja tudi iz predloženega zapisnika Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II D 18869/2014 z dne 21. 9. 2023, kjer je zapuščinsko sodišče tožnici pojasnilo, da bo morala obstoj teh sredstev izkazati v pravdnem postopku. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da 220. člen ZD izključuje zahtevek tožnice. Ta določba ureja vezanost udeležencev zapuščinskega postopka na pravnomočen sklep o dedovanju glede dednopravnih razmerij, ne pa glede vprašanj, ki se nanašajo na obstoj ali obseg premoženja zapustnika. Poleg tega je tožnica nasprotovala tudi stališču sodišča prve stopnje, da je dajatveni zahtevek zastaral. Pri tem je sodišče prve stopnje zahtevek zmotno preoblikovalo v odškodninskega, saj tožnica ne zahteva povračila škode temveč ugotovitev obstoja lastninske pravice na denarnih sredstvih. To je stvarnopravni zahtevek, lastninska pravica pa ne zastara. Šele na podlagi ugotovitve, da so določena denarna sredstva ob smrti zapustnikov obstajala kot njihova last in zato sodijo v zapuščino, bi, v ločenem (zapuščinskem) postopku in ob izpolnjenih pogojih, lahko prišlo do nadaljnjih zahtevkov. Glede na to, da zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje sploh ni bilo ugotovljeno, je tožnica v pritožbi še enkrat povzela dejanske okoliščine ki kažejo, da je ta denar izginil. Sodišču druge stopnje je zato predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglasila pritožbene stroške.

3.Toženka se je v odgovoru na pritožbo zavzemala za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglasila pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da tožnica med pritožbenimi razlogi ni izrecno navajala absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pa tudi sicer sodba in postopek pred sodiščem prve stopnje nista obremenjena z nobeno procesno kršitvijo, ki je predmet uradnega preizkusa.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica hčerka in dedinja pokojnih staršev, A. A. in B. B.. Pri tem ni sporno, da je A. A. umrl 28. 8. 2001, iz sklepa o dedovanju opr. št. II D 663/2001 pa izhaja, da v zapuščino po njem, med drugim spadajo sredstva na hranilni knjižici pri NKBM na dan 29. 8. 2001 v znesku 267,30 SIT. Prav tako ni sporno, da je B. B. umrla 26. 10. 2014, iz sklepa o dedovanju opr. št. II D 1889/2014 pa izhaja, da v zapuščino med drugim spada dobroimetje na TRR pri NKBM. Bistvo tožničinih navedb je, da sta imela starša ob smrti na računih in hranilnih knjižicah veliko več denarja, kot je toženka sporočila zapuščinskemu sodišču in je bilo zajeto v sklepih o dedovanju. Zato je vložila tožbo na ugotovitev, da v zapuščino po njenih pokojnih starših spada premoženje v skupni višini 320.000,00 EUR, za katero se ob izdaji sklepov o dedovanju ni vedelo.

8.Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnica ne uveljavlja zahtevka, ki bi bil dednopravne narave, zato je, že pravnomočna sklepa o dedovanju po obeh starših, ne vežeta (določba 220. člen ZD1). Posledično ni utemeljen pritožbeni razlog, da je sodišče zmotno presodilo, da določba 220. člena ZD "izključuje zahtevek tožnice". Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da je tožba nesklepčna, ker tožnica, kljub opravljenemu materialno procesnem vodstvu, tožbenega zahtevka ni ustrezno oblikovala.

9.Glede na vso podano trditveno podlago izvira pravica tožnice, ki jo zasleduje v obravnavani zadevi, iz premoženjskega razmerja, ki je nastalo za življenja zapustnikov.2 Zato gre tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi, pri zahtevku tožnice kot dedinje, za pravico (terjatev) iz premoženjskopravnega (obligacijskega3) razmerja, ki je glede njene na navedbe, nastalo med banko in zapustnikoma za časa njunega življenja. Iz teh trditev izhaja, da tožnica izvaja svoje upravičenje iz upravičenj pokojnega očeta in matere proti banki, "ker naj bi pokojna imela ob njuni smrti na bančnih knjižicah in računih več denarja, kot je to v zapuščinskih postopkih po pokojnih starših tožnice, na podlagi odgovorov banke - toženke, v sklepih o dedovanju upoštevalo sodišče."

10.Skladno z določbo 132. člen ZD vsa zapuščina po samem zakonu preide na dediče že v trenutku zapustnikove smrti, ko se uvede dedovanje. V tem trenutku dedič postane subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik4. Zatrjevano terjatev sta torej zapustnika imela proti toženki, pravno formalno, v trenutku njunih smrti, po njuni smrti pa je v njune pravice vstopila tožnica kot dedinja. Tožnica je torej postala upnica te zatrjevane terjatve do toženke. Zato ni pomembno, ali se je za terjatve vedelo ob izdaji sklepov o dedovanju. Tožnica kot dedinja je (morebitne) terjatve zapustnikov že podedovala, zato bi jih morala, glede na podano trditveno podlago, uveljavljati z dajatvenim tožbenim zahtevkom.

11.Sodišče druge stopnje k zgoraj obrazloženemu še dodaja, da je zapuščinsko sodišče potem, ko je tožnica zahtevala izdajo dodatnega sklepa o dedovanju slednji, glede na zapisnik Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. II D 18869/2014 z dne 21. 9. 2023 (priloga A12), le pojasnilo, da bo morala obstoj zatrjevanih denarnih sredstev izkazati v pravdnem postopku. Tožnice tako ni z ničemer napeljalo na stališče, da je pravilen tožbeni zahtevek takšen, kot ga je postavila v obravnavani zadevi, kar bi bilo mogoče posredno razbrati iz njenih pritožbenih navedb.

12.Sodišče prve stopnje je zato iz razloga nesklepčnosti tožbe pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek in je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), kot izhaja iz točke I izreka. Do ostalih pritožbenih navedb o zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka ter glede okoliščin izginotja denarja na banki pa se ni posebej opredeljevalo5.

13.Tožnica zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Tudi glede stroškov odgovora na pritožbo mora sodišče druge stopnje opraviti preizkus njihove potrebnosti6 (prvi odstavek 155. člena ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP). V obravnavanem primeru bi pritožbeno sodišče sprejelo enako odločitev tudi če odgovor na pritožbo ne bi bil vložen, zato je odločilo, da tudi toženka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo, kot izhaja iz točke II izreka.

-------------------------------

1220. člen ZD določa, da pravnomočen sklep o dedovanju ali o volilu veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi.

2Tako s strani sodišča prve stopnje citiran sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1022/2020 z dne 7. 1. 2021, ki se opira na razlago te določbe zavzeto s strani dr. Karla Zupančiča. Tako Zupančič v: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana 2002, stran 117.

3Ne gre pa za ugotavljanje lastninske pravice na tem denarju, kot je v pritožbi navedla tožnica.

4Da je v takih okoliščinah pravilno postaviti dajatveni - obligacijski tožbeni zahtevek izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2449/2012 z dne 24. 4. 2013 (ter sklepa II Dor 239/2013 z dne 3. 10. 2013 s katerim je bila zavrnjena dopustitev revizije). V tej zadevi je šlo za pravdo zaradi neupravičene obogatitve med dedičema, tožnik pa je od toženke zahteval plačilo sredstev, ki si jih je ta za časa zapustnikovega življenja prilastila z njegovega bančnega računa. Tudi v tem primeru je tožnik za izginula sredstva izvedel šele po končani zapuščinski obravnavi.

5Določba 360. člena ZPP.

6Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.