Jedro

Zlasti ob dejstvu, da je drugi tožnik premijo plačal kasneje (in ne ob sklenitvi pogodbe), Polica za avtomobilsko zavarovanje (izdana 16. 3. 2010) pa je kljub temu kot pričetek trajanja zavarovanja ponovno opredelila datum 8. 3. 2010, je pravilna argumentacija sodišča, da je bil med drugim tožnikom in prvo toženko (preko zavarovalnega agenta) sprejet poseben dogovor o zavarovalnem kritju, ki naj nastopi pred plačilom premije. Ker niti zavarovalna pogodba niti Polica nista drugače opredelili nastopa zavarovalnega kritja, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pričetek zavarovalnega kritja potrebno interpretirati v korist drugega tožnika kot šibkejše stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prva toženka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je prva toženka pasivno legitimirana za primarne zahtevke tožnikov v tej pravdni zadevi ter da so primarni tožbeni zahtevki utemeljeni po temelju.

2. Zoper navedeno vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje prva toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje odločitvi sodišča, na podlagi katere je dovolilo spremembo tožbe s postavitvijo podrednega ugotovitvenega zahtevka. Poudarja, da je takšni spremembi tožbe pravočasno nasprotovala, tožniki pa zanjo tudi niso izkazali pravnega interesa, zato je sodišče ne bi smelo dovoliti. Tudi sicer bi sodišče moralo najprej odločati o primarnem, šele nato pa o podrednih zahtevkih. V tem delu zato uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je na zavarovalni pogodbi, podpisani s strani drugega tožnika, jasno navedeno, da je dogovorjeno takojšnje plačilo premije. Drugi tožnik se bi tako moral zavedati, da mora premijo poravnati še isti dan, česar ni storil. Zavarovalnemu zastopniku tako ni mogoče očitati neskrbnosti, saj je s tožnikom sklepal povsem običajen posel. Da so situacije, ki jih ureja prvi odstavek 937. člena OZ običajne, je razvidno že iz ureditve zakona. Takojšnje enkratno plačilo premije je tako urejeno že v prvem odstavku navedenega člena, odloženo oziroma obročno plačilo premije pa šele v drugem. V nobenem primeru pa kritje ni podano pred iztekom 24 ure tistega dne, v katerem je plačan prvi obrok. Poudarja še, da je drugi tožnik s podpisom pogodbe potrdil tudi seznanjenost s splošnimi pogoji, ki jasno določajo, da kritje nastopi šele s plačilom premije. V izvedenih dokazih tudi ni podlage za zaključek, da je drugi tožnik zavarovalnega zastopnika seznanil, da namerava še isti dan na pot na H. Zavarovalni zastopnik mu v času podpisa pogodbe ni izročil zelene karte, kar kaže na to, da jo drugi tožnik ni nujno potreboval. Neregistrirano vozilo tudi sicer drugemu tožniku ni predstavljalo ovire, saj se je na srečanje z zavarovalnim zastopnikom pripeljal z neregistriranim vozilom. Meni, da so bile izpovedbe tožnikov neverodostojne, zato jim sodišče ne bi smelo verjeti. V tem delu uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je zavarovalna pogodba jasna. Poudarja, da bi sodišče moralo upoštevati razliko med začetkom trajanja zavarovanja (označen na pogodbi) in trajanjem kritja, ki bi nastopilo šele s plačilom premije. Tovrstna ureditev je v celoti skladna z določbami OZ. Na trajanje zavarovanja ne vpliva niti registracija vozila, ki so jo pristojne službe neutemeljeno dovolile. Tudi iz izpovedbe priče M. K. je tako razvidno, da bi za registracijo vozila drugi tožnik potreboval potrdilo za registracijo, ki pa ga ni predložil. Sklicuje se na zadevo I Cp 2546/2014, kjer je sodišče v zvezi z istim historičnim dogodkom odločilo, da vozilo v času prometne nesreče ni bilo zavarovano pri prvi toženki.

3. Tožniki in druga toženka na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe že pravnomočna, in sicer na podlagi sklepa II P 203/2012 z dne 9. 1. 2015 (list. št. 203 do 217), ki ga pritožnica s prvo pritožbo (list. št. 224) ni izpodbijala. Pritožbeni očitki so zato v tem delu na podlagi 319. člena ZPP neutemeljeni. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi odločalo le o primarnem tožbenem zahtevku, kar je tudi ustrezno obrazložilo (primerjaj točko 62. izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitki, ki trdijo nasprotno, so zato neutemeljeni.

6. Zavarovalna pogodba je urejena v določbah Obligacijskega zakonika (OZ), Zakona o zavarovalništvu (ZZvar), v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in v Splošnih zavarovalnih pogojih. Ena bistvenih sestavin pogodbe je tudi določitev trajanja zavarovanja in dobe kritja (prvi odstavek 926. člena OZ) ter način plačila premije. Zakon razlikuje dve možnosti, in sicer plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, pri čemer obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno odškodnino nastopi šele naslednji dan po plačilu premije (prvi odstavek 937. člena OZ) in plačilo premije po sklenitvi pogodbe, kjer obveznost zavarovalnice nastopi na dan, ki je v pogodbi določen kot dan začetka zavarovanja (drugi odstavek 937. člena OZ).

7. Med pravdnima strankama je sporno, ali je učinkovanje zavarovanja v konkretnem primeru vezano na plačilo premije (16. 3. 2010) ali pa je pričelo učinkovati z dnem, navedenim na zavarovalni pogodbi oziroma polici (8. 3. 2010). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za sklenitev zavarovalne pogodbe s posledicami neplačila premije, kot jih določa prvi odstavek 937. člena OZ, ampak sta se stranki dogovorili za odloženo plačilo premije po drugem odstavku 937. člena OZ. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je drugi tožnik s strani zavarovalnega zastopnika dne 8. 3. 2010 podpisal zavarovalno pogodbo, ki je vsebovala vse sestavine, predvidene z 921. členom OZ. Bistveno je, da je že na sami zavarovalni pogodbi označeno trajanje zavarovanja, in sicer od 8. 3. 2010 do 4. 6. 2010, na listini pa je navedena tudi ura izdaje (11.20). Da je bila želja drugega tožnika skleniti pogodbo in pridobiti zavarovalno kritje že 8. 3. 2010, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi njegovega zaslišanja ter okoliščin sklepanja pogodbe, ki potrjujejo, da je drugi tožnik potreboval registriran avto še istega dne. Zavarovalna pogodba za avtomobilsko zavarovanje (priloga A5) je bila tako natisnjena že na licu mesta, drugi tožnik pa je še isti dan vozilo tudi registriral. Treba je upoštevati, da po določbi drugega odstavka 2. člena ZOZP sme organ, pristojen za registracijo, izdati prometno dovoljenje šele potem, ko lastnik avtomobila predloži dokaz, da je sklenil zavarovanje, ki je obvezno po tem zakonu. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je neprepričljiva argumentacija prve toženke, da je bilo takšno trajanje zavarovanja določeno zgolj zaradi bonusov, ki naj bi jih pridobil drugi tožnik. Zlasti ob dejstvu, da je drugi tožnik premijo plačal kasneje (in ne ob sklenitvi pogodbe), Polica za avtomobilsko zavarovanje (izdana 16. 3. 2010) pa je kljub temu kot pričetek trajanja zavarovanja ponovno opredelila datum 8. 3. 2010, je pravilna argumentacija sodišča, da je bil med drugim tožnikom in prvo toženko (preko zavarovalnega agenta) sprejet poseben dogovor o zavarovalnem kritju, ki naj nastopi pred plačilom premije. Ker niti zavarovalna pogodba niti Polica nista drugače opredelili nastopa zavarovalnega kritja, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pričetek zavarovalnega kritja potrebno interpretirati v korist drugega tožnika kot šibkejše stranke (120. člen OZ in 22. do 24. člen Zakona o varstvu potrošnikov, v nadaljevanju: ZVPot).

8. Pritrditi sicer velja pritožbenim navedbam, da Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-06/1 (priloga B2, v nadaljevanju Splošni pogoji) določajo, da obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe prične teči šele po izteku 24 ure dneva, ki je v polici naveden kot začetek zavarovanja, če ni dogovorjeno drugače in če je do tega dne plačana prva premija oziroma po poteku 24 ur od dneva, ko je premija plačana (prvi odstavek 7. člena Splošnih pogojev). Čeprav določilo Splošnih pogojev predvideva pričetek zavarovanja šele s plačilom premije, pa tako Polica kot tudi Zavarovalna pogodba določata drugačen začetek zavarovanja, zato je v skladu s petim odstavkom 926. člena OZ potrebno uporabiti določila Police oziroma v tem primeru zavarovalna pogodba z dne 8. 3. 2010. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da prva toženka kasnejšemu plačilu premije ni nasprotovala ter je z njegovim sprejetjem pristala na to, da je obveznost drugega tožnika na ta način izpolnjena. Ker je zavarovalni primer nastopil pred plačilom premije, sprejem plačila premije s strani zavarovalnice dodano dokazuje, da je tudi ona štela, da je zavarovalno kritje podano že s sklenitvijo pogodbe.

9. Ob tako izvedenem dokaznem postopku, kjer je sodišče namen pravdnih strank ob sklepanju pogodbe poleg interpretacije posameznih listin (zavarovalne pogodbe in Police) ugotavljalo tudi z zaslišanjem drugega tožnika, zavarovalnega agenta B. P. in priče M. K., ki je potrdila, da je predložena zavarovalna pogodba zadoščala za izdajo prometnega dovoljenja, pritožbeno sodišče ni sledilo stališču Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 2546/2014. Čeprav se navedena zadeva nanaša na isti historični dogodek, je v bistvenem s konkretno neprimerljiva, saj je sodišče začetek zavarovalnega kritja ugotavljalo zgolj na podlagi listinskih dokazov ter se ni opredeljevalo do okoliščin sklepanja zavarovanja s posebnim dogovorom strank, ki ga je tožnikom uspelo dokazati v konkretnem primeru.

10. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.