Jedro

Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da vsako ravnanje policije pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito utemeljuje sklepanje, da bo prosilec takšnega ravnanja deležen tudi po podaji prošnje oziroma, da bo pritožnik, ko bo v v okviru dublinskega postopka vrnjen v Republiko Hrvaško, oviran pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile glede na do sedaj navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi torej lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje.Upoštevaje navedeno se kot za odločitve nerelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe o domnevnih "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem.

Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze, pri čemer (v nasprotju s pritožnikovimi trditvami) ni izhajalo iz tega, da obstajajo dokazna pravila, po katerih bi se sistemske nepravilnosti lahko dokazovale le s poročili določenih organov, temveč je opravilo celovito vsebinsko presojo. Pritožnik v pritožbi v zvezi z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne navaja novih dokazov, temveč uveljavlja, da bi jih moralo Vrhovno sodišče ovrednotiti drugače. Vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku in do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4591/2023/11 (1221-12) z dne 13. 11. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom pa je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se izvršitev izpodbijanega sklepa zadržala do pravnomočne odločitve o tožbi (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpodbijana odločitev toženke zakonita in pravilna. Izhajalo je iz pozitivnega rezultata iz sistema EURODAC, v katerem je bil tožnik zaveden (tudi) s sklicno številko (case ID) "1", torej so mu bili v Republiki Hrvaški prstni odtisi skladno z 9. členom Uredbe Eurodac2 odvzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Zavrnilo je njegovo izpovedbo, da tam ni izrazil želje, da bi podal prošnjo za mednarodno zaščito in zaključilo, da je bistveno, da je Republika Hrvaška potrdila svojo odgovornost. Presodilo je, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev, predanih po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Pri zavrnitvi teh očitkov se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo tudi na razloge iz izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno je v nadaljevanju štelo tudi, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe. V zvezi s tem je še presodilo, da ne bo prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva ali pravnega sredstva, saj bi Republika Hrvaška tožnika v primeru razveljavitve odločitve o predaji (po tretjem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III) ponovno vrnila Republiki Sloveniji.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, ter podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V okviru pritožbe zoper sklep predlaga, naj se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Pritožnik v pritožbi zoper sodbo utemeljuje, da je toženka napačno uporabila materialno pravo glede pravne podlage za njegovo predajo Republiki Hrvaški, saj naj bi šlo v konkretnem primeru ravno za takšno situacijo, kakršno je želel evropski zakonodajalec izključiti iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, pri čemer naj se toženka do tega tožnikovega argumenta naj ne bi opredelila. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede neobstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki v Republiki Hrvaški, med drugim s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 (z dne 17. 3. 2023), sklicevanjem na tri sodbe nemških in eno sodbo nizozemskega sodišča. V zvezi s tem pa še navaja, da iz informacij, ki jih je predložil, izhaja, da je težko zaprositi za azil v Republiki Hrvaški. Nadalje utemeljuje, da je bilo dokazno breme o neobstoju pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu na toženi stranki oziroma se je nanjo prevalilo in utemeljuje, da je dokazna vrednost poročila AIDA iz leta 2023 zmanjšana.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnik z očitki o napačni uporabi materialnega prava glede pravne podlage za njegovo predajo Republiki Hrvaški ne more uspeti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so namreč v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za predajo pritožnika Republiki Hrvaški.

8. Pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do upoštevnih pritožnikovih argumentov, so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč v 14., 15. in deloma 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo in celovito obrazložilo, zakaj je (kljub pritožnikovi drugačni izpovedbi) štelo, da je pritožnik v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri tem se je oprlo na dejstvo, da je bil pritožnik vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pri določanju odgovornosti skladno z Uredbo Dublin III zadošča kot formalni dokaz, če ni ovrženo z dokazi o nasprotnem. S tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do pravne podlage za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški, pa se je smiselno opredelilo do pritožnikovega stališča o neuporabljivosti b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

9. Navedena materialnopravna presoja je tudi pravilna, saj je ob pravilni razlagi Uredbe Dublin III treba šteti, da je v takih okoliščinah, kot so podane v obravnavani zadevi, prošnja bila vložena v smislu navedene uredbe.3

10. Pritožnik dejstev, na katerih temelji navedena presoja sodišča prve stopnje, ne prereka oziroma jim ne nasprotuje. V obravnavani zadevi Republika Hrvaška in Republika Slovenija soglašata, da odgovornost Republike Hrvaške za ponovni sprejem prosilca temelji na podlagi določbe petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, saj je prav ta določba kot pravna podlaga navedena tako v sklepu toženke, s katero je bila zavržena pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kot tudi v odgovoru Republike Hrvaške z dne 30. 8. 2023. Vse okoliščine, ki so podane v konkretnem primeru in do katerih sta se opredelili toženka in Upravno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča narekujejo uporabo prav te določbe Uredbe Dublin III.

11. Kot izhaja iz sodne prakse SEU, so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, na podlagi 4. člena Listine EU dolžne opustiti predajo odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici predstavljajo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen dejanski nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo.4 Zato mora sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji in ima na voljo elemente, ki jih je predložil prosilec z namenom dokazovanja obstoja take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic preučiti resničnost sistemskih pomanjkljivosti.5

12. Po navedenem mora prosilec, če želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Zato ne drži pritožbeni ugovor, da mu je bilo v dosedanjem postopku naloženo neustrezno dokazno breme. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze sta se odzvala tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje in sta njegove navedbe tudi presojala v povezavi s predloženimi dokazi in drugimi dokazi, ki so bili pridobljeni v postopku. Podrobnejšo dokazno oceno pritožnikovih navedb, njegove izpovedbe in preostalih dokazov je sodišče prve stopnje opravilo v 21. do 27. točki obrazložitve, pri čemer se je delno sklicevalo tudi na razloge iz izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tako očitno ne drži, da je bilo dokazno breme v zadevi naloženo zgolj pritožniku. To, da se z ugotovitvijo dejanskega stanja pritožnik ne strinja, pa ni stvar očitane procesne kršitve.

13. Pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo, da v Republiki Hrvaški ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti, ker je sodišče izhajalo iz napačnih materialnopravnih stališč, prav tako niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v 18. in naslednjih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pravilno povzelo za odločitev relevantno pravno podlago in stališča Vrhovnega sodišča ter SEU, v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pa tudi pravilno pritrdilo stališču toženke, da je na podlagi teh stališč z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

14. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožnika, da je dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da vsako ravnanje policije pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito utemeljuje sklepanje, da bo prosilec takšnega ravnanja deležen tudi po podaji prošnje oziroma, da bo pritožnik, ko bo v v okviru dublinskega postopka vrnjen v Republiko Hrvaško, oviran pri podaji prošnje za mednarodno zaščito.6

15. Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile glede na do sedaj navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi torej lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje, kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 22. (in deloma 23.) točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Upoštevaje navedeno se kot za odločitve nerelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe o domnevnih "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem, običajno neposredno po prijetju na meji. Ker pa pritožnik glede na ugotovljeno v tem postopku ne bo soočen s tako nevarnostjo, saj bo kot prosilec v drugačnem položaju, te (domnevne) okoliščine za njegovo obravnavo niso relevantne.7

16. Iz zgoraj navedenih razlogov na drugačno stališče ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na stališče iz odločitev treh nemških in enega nizozemskega sodišča, ki na podlagi domnevnih nepravilnosti policijskega ravnanja na državni meji sklepajo na tveganje o spoštovanju obveznosti, ki jih Republika Hrvaška ima na podlagi Uredbe Dublin III. Navedene odločbe v posameznih (specifičnih) primerih še ne morejo utemeljiti obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Poleg tega pa se - izhajajoč iz njihovih pavšalnih povzemanj, ki jih kot dokaz predlaga pritožnik nanašajo na vprašanje "push backov" oseb, ki nimajo položaj prosilca za mednarodno zaščito. To pa, kot navedeno, za obravnavano zadevo glede na ugotovljeno dejansko stanje niso relevantni.8 Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa tudi sicer iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo vse dokaze, pri čemer (v nasprotju s pritožnikovimi trditvami) ni izhajalo iz tega, da obstajajo dokazna pravila, po katerih bi se sistemske nepravilnosti lahko dokazovale le s poročili določenih organov, temveč je opravilo celovito vsebinsko presojo.

17. Pritožnik v pritožbi v zvezi z zatrjevanjem obstoja navedenih sistemskih pomanjkljivosti ne navaja novih dokazov, temveč uveljavlja, da bi jih moralo Vrhovno sodišče ovrednotiti drugače. Vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku in do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje v zvezi s pridobljenimi in izvedenimi dokazi (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in nasl). Tako lahko med drugim tudi zgolj ponovi, da (zatrjevana) komunikacija med organizacijo "Hrvatski pravni centar" in Pravno informacijskim centrom (PIC) ne more zmanjšati dokazne vrednosti poročila AIDA iz leta 2023 v zvezi z vprašanjem dostopa do azilnega sistema, iz katerega sicer izhaja, da prosilci, predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Nadaljnji pritožnikovi očitki v zvezi s tem pa temeljijo na (kot se je izkazalo napačni) predpostavki, da je tožnik s svojimi dokazi in navedbami uspel izpodbiti načelo zaupanja med državami članicami EU. Enako velja tudi za njegove očitke glede stališča sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi za spoštovanje pravic pritožnika zadostuje splošno zagotovilo, ki ga je (tudi v njegovem primeru) dala Republika Hrvaška.

18. Nenazadnje je ob vsebinsko podobnih (in celo identičnih ) pritožbenih navedbah v zadevah predaje na podlagi Uredbe Dublin III odsotnost tovrstnih sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški že potrdilo v svoji ustaljeni presoji tudi Vrhovno sodišče. 19. Do pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvene, se Vrhovno sodišče skladno z zakonom ne opredeljuje.

20. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

21. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

22. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe(EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 31/2024 z dne 28. 2. 2024. 4 Gl. npr. Sodba SEU v zadevi C-163/17 Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji z dne 19. 3. 2019, točka 85. 5 Prav tam, točka 90. 6 V zvezi s sklicevanjem pritožnika na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 (z dne 17. 3. 2023) Vrhovno sodišče pripominja, da je bila ta sodba s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena, tako, da je bila tožba zavrnjena. Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo. 7 Tako izrecno tudi SEU v zadevi C-392/22, X proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid z dne 29. 2. 2024. 8 Pri tem Vrhovno sodišče pripominja, da tudi pritožnik sam navaja, da se odločitve razlikujejo glede na to, ali sodišča štejejo, da bi prosilec moral dokazati situacijo t. i. dublinskih povratnikov, ali ne.