Jedro

V sodni praksi in pravni teoriji je enotno stališče, da po določilu prvega odstavka 171. člena ZOR (v zvezi z 18. členom Zakona o obrambi in zaščiti) odgovarja država za škodo, ki jo tretjim osebam povzročijo vojaške osebe s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom. Za razumevanje pojma tretje osebe je treba opozoriti, da se dejanje in odgovornost zanj po določilu 170. oziroma 171. člena ZOR ločita. Odgovornost nosi druga oseba in ne tista, ki je (škodno) dejanje povzročila. Oseba, ki je izven razmerja med navedenima, pa je tretja oseba (ki je lahko v razmerju do odgovorne organizacije oziroma države ali pa ne).

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna za škodni dogodek, ki se je pripetil 6.11.1992 v Učnem centru TO RS na Vrhnili, in za škodo, ki je pri tem nastala tožniku. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno vmesno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se razveljavita obe sodbi sodišč nižjih stopenj. Toženka meni, da je sodišče določbo 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti tolmačilo preširoko in napačno, ker je udeležbo pri športni aktivnosti enačilo s pojmom vojaških nalog. Sicer pa so poškodbe pri športnih dejavnostih nekaj običajnega in udeleženec nima pravice do odškodnine, razen če bi prišlo do grobih kršitev pravil športne igre. Tožnik in soigralec sta se pri preigravanju zaletela, pri čemer je soigralec G. podstavil tožniku nogo in je ta zato padel. Taka situacija pa je pri nogometu povsem običajna. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbi 170. in 171. člena ZOR, saj tožnik kot toženkin vojak v trenutku nezgode ni bil tretja oseba in je imel enak položaj kot toženkin vojak R. G. Med vpoklicanim obveznikom in državo pa se tudi ne vzpostavi takega razmerja, kot je delovno razmerje ali pa razmerje med državo in njenim uslužbencem.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki je nanjo obširno odgovoril in predlagal, da naj se revizija zavrne (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile v tem postopku uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Za materialnopravni preizkus sodbe sodišča druge stopnje, ki je revizijsko sporen, so bile pravno odločilne naslednje, v postopkih na nižjih stopnjah sojenja ugotovljene okoliščine: - tožnik se je poškodoval 6.11.1992 pri igri nogometa ter je pri tem utrpel določeno škodo, - igra nogometa je bila obvezna in je zato predstavljala izpolnjevanje vojaške dolžnosti vpoklicanega obveznika, - tožnika, ki je bil toženkin vojaški obveznik, je med igro poškodoval njen drug vojaški obveznik tako, da je tožnika nepravilno, to je s kršitvijo pravil igre (s podstavitvijo noge) zaustavil ter je tožnik zato padel in se poškodoval, - toženka ni dokazala, da je tožnikov sovojak ravnal tako, kot je bilo treba, pa da je kljub temu prišlo do tožnikove poškodbe.

Ugotovljene okolnosti škodnega dogodka so po presoji revizijskega sodišča utemeljevale odločitev, sprejeto v postopkih na prvi in drugi stopnji sojenja, da je toženka odgovorna tožniku za posledice obravnavanega škodnega dogodka na podlagi določb 170. in 171. člena v zvezi s 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter 18. členom Zakona o obrambi in zaščiti (Ur. l. RS, št. 15/91), ki napotuje na splošne predpise. Odgovornost po določilu 170. člena ZOR (in enaka je odgovornost po 171. členu ZOR) je odgovornost organizacije za ravnanje njenih ljudi. Organizacija objektivno odgovarja za krivdno ravnanje svojih delavcev oziroma ljudi. Namreč za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bilo škodno dejanje povzročeno, razen če dokaže, da je ta v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V sodni praksi in pravni teoriji je enotno stališče, da po določilu prvega odstavka 171. člena ZOR (v zvezi z že navedenim 18. členom Zakona o obrambi in zaščiti) odgovarja država za škodo, ki jo tretjim osebam povzročijo vojaške osebe s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom. V tem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožniku povzročil škodo toženkin vojak med igranjem nogometa, ki je bilo v nasprotju s pravili igre in da je do škodnega dogodka prišlo zaradi kršitve pravil igre. Spotikanje soigralca med igro nogometa, ki je imelo za posledico padec tožnika in njegovo poškodbo, je v nasprotju s pravili nogometne igre in pomeni krivdno povzročitev škode. Glede na tako stanje je utemeljen zaključek, da je toženka odgovorna tožniku za nastalo škodo, saj ni dokazala, da bi njen vojak (ki je spotaknil tožnika med igro) igral po pravilih nogometne igre oziroma tako, kot bi moral. Za ugotovitev toženkine odgovornosti ni pravno odločilna okoliščina, ki se zatrjuje v reviziji, češ da njen vojak ni povzročil tožnikovega padca in poškodbe z grobo kršitvijo pravil športne igre. Namreč namen ali skrajna malomarnost, to je oblika krivde, s katero je njen vojak ravnal, je pravno relevantna samo v morebitni njeni regresni pravdi zoper vojaka. Zmotno je tudi revizijsko naziranje, da tožnika ni mogoče šteti za tretjo osebo v spornem dogodku, ker da je tretja oseba tista oseba, "ki nastane izven razmerja, v katerem je nastala škoda". Za razumevanje pojma tretje osebe je treba opozoriti na okolnost, da se dejanje in odgovornost zanj po določilu 170. oziroma 171. člena ZOR ločita. Odgovornost nosi druga oseba in ne tista, ki je (škodno) dejanje povzročila. Oseba, ki je izven razmerja med navedenima, pa je tretja oseba (ki je lahko v razmerju do odgovorne organizacije oziroma države ali pa ne). Pravno nepomembna za presojo toženkine odgovornosti je končno tudi okolnost, da je bil tožnik poškodovan pri športni dejavnosti. Pomembno je namreč to, da se je ta opravljala v okviru toženkine organizirane dejavnosti kot obveznost in je zato predstavljala izpolnjevanje vojaške dolžnosti.

Ker toženkina revizija ni bila utemeljena, revizijsko sodišče pa pri reševanju revizije ni ugotovilo kakšnih kršitev, ki bi jih moralo upoštevati na podlagi 386. člena ZPP, je moralo toženkino revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.