Jedro

Po določbi 40. člena ZPIZ je določeno, da pridobi pravico do predčasne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 58 let starosti (moški) oziroma 30 let pokojninske dobe in 53 let starosti (ženska), če seveda izpolnjuje tudi druge zahtevane pogoje. Zakon je uvedel zaradi razlike pri osnovnih pogojih za pridobitev pravice do predčasne pokojnine prehodno obdobje, v katerem se je določena starostna meja v obdobju do 1.1.1997 zviševala za 6 mescev letno (v letu 1993 zahtevana starost za moškega 56 let). Zakon v 42. členu določa, da se zavarovancu, kateremu se šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine zniža za toliko mesecev, kolikor znaša skupno povečanje zavarovalne dobe. Ta določba je kot četrti oddelek, ki določa znižanje starostne meje, sicer res uvrščena v II. poglavje zakona, ki ureja starostno pokojnino, kjer so v prvem oddelku določeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, v drugem oddelku predčasna pokojnina in v tretjem oddelku delna pokojnina. Vendar bi bila kljub temu razlaga, da se znižanje starostne meje upošteva tudi pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, v nasprotju z osnovnim namenom zakonodajalca, da tudi kategorija delavcev, ki se jim zavarovalna doba šteje s povečanjem, čim dalj časa ostane v delovnem razmerju in s tem v zavarovanju. Zato je treba normo razlagati restriktivno in izključujoče glede pravic do predčasne ali delne pokojnine, še posebno zato, ker gre za različne pravice in ker v zakonu ni nobene določbe, da bi se ta starostna meja lahko zniževala tudi za tiste zavarovance, ki uveljavljajo kakšno drugo pravico kot pravico do starostne pokojnine. Zato ob ugotovljenem dejanskem stanju in glede na predpisane pogoje, revident tudi po teh pogojih ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do predčasne pokojnine.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ko je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da niti po starih niti po novih predpisih pokojninskega zavarovanja za tako priznanje ne izpoljnjuje zahtevanih pogojev.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zmotno uporabilo materialni predpis, saj po določbah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki se uporablja od leta 1992, izpolnjuje pogoje za priznanje predčasne pokojnine. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbah predpisov, ki urejajo pravice do predčasne pokojnine.

Tožnik je do 31.3.1992 bil uživalec denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Kot tak je lahko glede na določbo 295. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) uveljavljal pravico do pokojnine tudi po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992. Zato je bilo treba ugotavljati, ali revident izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine po predpisih, ki so veljali do navedenega zakona, kot tudi po novih predpisih, ki veljajo po tem zakonu.

Po starih predpisih je možnost uvedbe predčasne pokojnine določal zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ - Uradni list SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90). Ta je v prvem odstavku 22. člena določal, da lahko zavarovanec, če je za posamezne skupnosti z zakonom uvedena predčasna pokojnina, v skladu z zakonom pridobi pravico do starostne pokojnine tudi pred dopolnjeno starostjo, ki je sicer predpisana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Na podlagi te določbe je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ I - Uradni list SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) v 24. členu določil, kakšni so pogoji za pridobitev pravice do predčasne pokojnine. Po tem določilu je lahko predčasno uveljavil starostno pokojnino zavarovanec, ko je dopolnil najmanj 35 let pokojninke dobe in 55 let starosti (moški) oziroma 30 let pokojninske dobe in 50 let starosti (ženska). ZTPPIZ je imel v 23. členu še posebno določbo, ki pa se ni nanašala na 22. člen, ampak izrecno samo na 21. člen, ki je določal pogoje za priznanje starostne pokojnine pod splošnimi pogoji, da se zavarovancu, ki se mu po zakonu zavarovalna doba šteje s povečanjem, starostna meja za pridobitev te pravice do pokojnine zmanjša odvisno od stopnje povečanja dobe. Ker se ta določba ni nanašala na zavarovance, ki so uveljavljali pravico do predčasne pokojnine, je to pomenilo, da te ni bilo mogoče uveljaviti pred dejansko dopolnitvijo starosti 55 let za moškega oziroma 50 let za žensko, to je starosti, ki jo je za pridobitev pravice do predčasne pokojnine določal tako zvezni kot republiški predpis, pa čeprav se jim je zavarovalna doba štela s povečanjem. Zato v revidentovem primeru ni bilo mogoče ugotoviti, da izpolnjuje starostni pogoj za priznanje predčasne pokojnine, kot ga je določal prej veljavni predpis.

ZPIZ že v tretjem členu določa, da so med drugimi pravicami iz pokojninskega zavarovanja tudi pravica do starostne pokojnine, pravica do predčasne pokojnine in pravica do delne pokojnine. To pomeni, da predčasna pokojnina ni mišljena samo kot ena od možnosti priznanja starostne pokojnine, ampak je ta pravica povsem samostojna pravica. Zato morajo biti tudi pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine posebej določeni in ni mogoče uporabiti vseh določb, ki urejejo priznanje pravice do starostne pokojnine. Za priznanje pravice do predčasne pokojnine se sicer lahko uporabljajo določbe, ki urejajo priznanje starostne pokojnine, vendar samo, če je to v zakonu tako določeno.

Po določbi 40. člena ZPIZ je določeno, da pridobi pravico do predčasne pokojnine zavarovanec, ki je dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 58 let starosti (moški) oziroma 30 let pokojninske dobe in 53 let starosti (ženska), če seveda izpolnjuje tudi druge zahtevane pogoje. Zakon je uvedel zaradi razlike pri osnovnih pogojih za pridobitev pravice do predčasne pokojnine prehodno obdobje, v katerem se je določena starostna meja v obdobju do 1.1.1997 zviševala za 6 mescev letno (v letu 1993 zahtevana starost za moškega 56 let). Zakon v 42. členu določa, da se zavarovancu, kateremu se šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine zniža za toliko mesecev, kolikor znaša skupno povečanje zavarovalne dobe. Ta določba je kot četrti oddelek, ki določa znižanje starostne meje, sicer res uvrščena v II. poglavje zakona, ki ureja starostno pokojnino, kjer so v prvem oddelku določeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, v drugem oddelku predčasna pokojnina in v tretjem oddelku delna pokojnina. Vendar bi bila kljub temu razlaga, da se znižanje starostne meje upošteva tudi pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, v nasprotju z osnovnim namenom zakonodajalca, da tudi kategorija delavcev, ki se jim zavarovalna doba šteje s povečanjem, čim dalj časa ostane v delovnem razmerju in s tem v zavarovanju. Zato je treba normo razlagati restriktivno in izključujoče glede pravic do predčasne ali delne pokojnine, še posebno zato, ker gre za različne pravice in ker v zakonu ni nobene določbe, da bi se ta starostna meja lahko zniževala tudi za tiste zavarovance, ki uveljavljajo kakšno drugo pravico kot pravico do starostne pokojnine. Zato ob ugotovljenem dejanskem stanju in glede na predpisane pogoje, revident tudi po teh pogojih ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do predčasne pokojnine.

Ker je bilo torej v postopku ugotovljeno, da tožnik za priznanje pravice do predčasne pokojnine izpolnjuje pogoj pokojninske dobe, saj ima dopolnjenih več kot 35 let pokojninske dobe, da pa ne dosega najnižje predpisane starosti 55 oziroma 56 let, kot drugega pogoja, ki morata biti za priznanje te pravice kumulativno izpolnjena, je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da pogoji za priznaje pravice do predčasne pokojnine niti po starih niti po novih predpisih niso izpolnjeni. Zato tožniku tudi ni moglo ugoditi in mu priznati zahtevane pravice.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi zato ni utemeljeno. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in druge stare zvezne predpise uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).