Jedro

Četudi bi se toženkine navedbe o nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju izkazale za resnične, odločitev prvostopenjskega sodišča ob odsotnosti zahtevane nasprotne tožbe, ne bi mogla biti drugačna od izpodbijane.

Načeloma drži, da je pridobitev skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze originarni način pridobitve lastninske pravice, zato zadošča ugotovitveni zahtevek, dajatveni (na izstavitev zemljiškoknjižne listine) pa je odveč. Toda v obravnavani zadevi situacija ni taka, kot je običajna v teh primerih, saj je zemljiškoknjižno stanje (upoštevaje odločitev v tej zadevi po izbrisni tožbi) tako, da je kot lastnica do polovice vknjižena prva toženka, do druge polovice pa je zaradi pravnoposlovnega razpolaganja prve toženke kot lastnica vknjižena druga tožena stranka. Da bi bila tožnikova tožba kot posledica ugotovitve o polovičnem deležu na skupnem premoženju v obravnavnem primeru, realizirana, mu je treba poleg izbrisne tožbe zagotoviti tudi pravno varstvo v obliki dajatvenega zahtevka, ki prvi toženki nalaga izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, sicer bi se tožnikov cilj, ki ga je s to pravdo zasledoval (vknjižba solastniškega deleža na skupnem premoženju, ki je posledica njegovega soprispevka k njegovemu nastanku), lahko izjalovil.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka tako spremeni, da je prva toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vpisala lastninska pravica do 1/2 na ime tožnika pri parc. št. 70/2 in 70/7, k. o. X. II. V preostalem se pritožba tožnika, pritožba toženke pa v celoti zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Prva toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 726,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da skupno premoženje tožnika in prve toženke predstavljata nepremičnini, parc. št. 70/2 in 70/7, k. o. X, ki v naravi predstavljata dvorišče, stanovanjsko stavbo in garažo, ter znaša delež pravdnih strank na njem vsake do ½ (I. točka izreka). Nadalje je sodišče v obsegu do ½ lastninskega deleža razveljavilo pogodbo z dne 6. 9. 2010, sklenjeno med prvo in drugo toženo stranko (II. točka izreka), in odločilo, da se v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se kot solastnici vsaka do ½ vpišeta prva in druga tožena stranka (III. točka izreka). Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 3.619,32 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta pritožbi pravočasno vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnik v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da mu sodišče v razlogih sodbe sicer pojasnjuje, kako se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo, a je to v obravnavanem primeru premalo. Ugotovitveni zahtevek je bil potreben le kot predhodno vprašanje za izbrisno tožbo, zato je potreben še dajatveni zahtevek za vpis lastninske pravice na tožnika, saj gre za transformacijo iz enega stvarnopravnega stanja v drugega. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo določbo 243. člena ZZK-1. Tudi sodna praksa v tovrstnih primerih dopušča dajatvene zahtevke (II Cp 199/2009 in II Ips 280/2011). Glede stroškov navaja, da se je spor začel v času veljavnosti ZOdvT in ne pred 1. 1. 2009, kot je napačno ugotovilo sodišče, zato je treba predloženi stroškovnik v celoti upoštevati. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da je bilo sodišče skrajno pristransko in postopka ni vodilo objektivno, temveč je bilo od vsega začetka na tožnikovi strani. Meni, da se je sodišče že pred začetkom obravnavanja odločilo, da bo zahtevku ugodilo, vodilo postopek z naklonjenostjo tožniku, ki je pri sodišče vzbudil skrajno simpatijo s svojo depresivno in žalostno zgodbo. V nadaljevanju povzema določbe ZZZDR o nastanku skupnega premoženja in opozarja, da sodišče ni upoštevalo, da je v primeru vložka enega zakonca v obliki posebnega premoženja njegov delež na skupnem premoženju večji. Toženkin prispevek ni bil le vložek v obliki zemljišč, temveč tudi denarna vlaganja kot tudi denar po kreditnih pogodbah ter podedovani denar, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnik ni dokazal nobenega vložka v obliki posebnega premoženja niti denarnih vlaganj niti ni trdil, da bi skrbel za otroke in gospodinjstvo. Sodišče je spregledalo, da je zemljišče parcel posebno premoženje prve toženke in že zato ne more biti skupno premoženje. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da če že gre za skupno premoženje, je delež toženke na njem višji, kar je izrecno ugovarjala. Izpodbija zaključek, da je na zemljiščih nastala nova stvar, saj se z izgradnjo hiše vrednost nepremičnine ni bistveno povečala. Že v času pridobitve zemljišč je šlo za nezazidano stavbno zemljišče in cenilka ga je ocenila na 137.000,00 EUR, hišo na datum razveze pa na 200.000,00 EUR, kar ni bistvena sprememba vrednosti. V nadaljevanju izpodbija ugotovitev sodišča, da sta bili zemljišči ob pridobitvi nezazidljivi in je bilo treba doseči spremembo namembnosti, s čimer je imel tožnik veliko stroškov. Šlo je zgolj za obnovitev spremembe namembnosti, pa še to je tožena stranka napravila sama. Nejasno je, na podlagi česa sodišče sklepa, da je bila vrednost zemljišč pred spremembo namembnosti nižja od zemljišč danes, poleg tega tega ni izpovedala niti izvedenka. Nadalje navaja, da je sodišče v celoti prezrlo 15 milijonov din, kar je leta 1987 predstavljalo zelo veliko vsoto. Za 70.000,00 DEM se je takrat že lahko zgradila hiša. Tožnik ni prerekal, da je toženka vsa podedovana sredstva vložila v hišo. Glede predloženih računov Stanovanjske zadruge je sodišče odločilo mimo trditev pravdnih strank, sodbe v tem delu pa se ne da preizkusiti. Tudi pri prodaji Golfa je toženka zaslužila, zato je ves profit zadoščal za plačilo teh računov. Glede 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da sklepanje sodišča presega mejo dobrega okusa. Toženka je predložila dvanajst kreditnih pogodb, podala je vse ključne trditve, tožnik pa ni prerekal, da se je ta denar porabil za izgradnjo hiše. Toženka je predlagala, da izvedenec finančne stroke potrdi, da so se krediti v celoti izplačevali izključno iz zaslužka toženke. V nadaljevanju podrobneje graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi z najetimi krediti. Izpodbija tudi dokazno oceno glede prihodkov tožnika in prve toženke in očita bistveno kršitev, češ da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče svoje odločitve v tej postavki ni oprlo na predloženo dokazno gradivo, temveč je izven navedb in dokazov pravdnih strank samo iskalo in našlo izgovore, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, toženki pa očita celo kaznivo dejanje. Ne zdržijo niti zaključki sodišča, da so bili prihodki tožnika in prve toženke od leta 1995 dalje primerljivi ter graja stališče, da so bistvenega pomena dohodki iz dela, ki sta jih ustvarila zakonca ne glede na dobičkonosnost, ki jo je kateri od njiju opravljal, pri čemer nobeden ni navedel konkretnih izplačil dobička. Če prva toženka ne bi bila uspešna pri svoji dejavnosti, tožnik od leta 1996 dalje ne bi zaslužil ničesar. To dokazuje tudi dejstvo, da je bil tožnik od leta 2008, ko mu je prenehalo razmerje pri drugi toženi stranki, praktično brez zaposlitve in prihodkov. Graja tudi dokazno oceno pod 22. točko obrazložitve glede tožnikovega vložka podedovanega premoženja in izgradnje terase. Očita tudi, da je sodišče zanemarilo navedbe tožene stranke glede nakazil sredstev na kartico D. Navaja še, da zgolj in samo delo pri ustvarjanju pri skupnega premoženja ne zadošča, vložku prve toženke v izgradnjo hiše pa se sodišče prve stopnje posmehuje. Sklepno navaja, da bi moralo sodišče zaključiti, da je k nastanku skupnega premoženja prispevala bistveno več od tožnika in izpodbila domnevo o enakih deležih. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj na odprodani stvari iz skupnega premoženja ni mogoče uveljavljati lastninske pravice, zato bi imel tožnik kvečjemu obligacijski zahtevek. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe in ponovno sojenje.

5. Nobena od pravdnih strank na vročeno pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi toženke

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank, je pravilna. Temu, da gre za skupno premoženje, toženka v pritožbi pravzaprav niti ne nasprotuje več, meni le, da je k nastanku skupnega premoženja prispevala bistveno več, zato bi moral biti njen delež ustrezno višji, o čemer bo podrobneje govor v nadaljevanju te obrazložitve. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe na tem mestu zgolj dodaja, da ima tudi ob predpostavki, da je bila sporna nepremičnina (parcela kot taka/zemljišče) posebno premoženje toženke, tožnik, ki je vlagal v nepremičnino, na podlagi svojega prispevka tudi stvarnopravno upravičenje po določbah ZTLR. Po večinski sodni praksi in tudi pravni teoriji (1) so imela v skladu z ZTLR vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca stvarnopravne učinke v primeru, če so dela, izvedena v času zakonske zveze spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo. Vrednost vlaganj sama po sebi ni odločilna, spremeniti se mora identiteta stvari. Pri skupni gradnji na takšni nepremičnini, ki je odsev skupnega dela in s katero se spremeni njena identiteta, sodi nepremičnina v skupno premoženje zakoncev (2).

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih toženka ne izpodbija, je zakonska zveza pravdnih strank trajala od 27. 11. 1982 do 8. 9. 2010 (torej skoraj 28 let), toženka pa je leta 1987 kot posebno premoženje dobila zemljišče, na katerem sta s tožnikom pričela graditi stanovanjsko hišo; gradnja je trajala 20 let in sta gradila postopoma (dve leti po začetku gradnje se je družina vselila v klet, nato so leta 2001 zgradili mansardo, garažo in teraso pa leta 2008). V gradnjo sta tožnik in toženka (s kakšnimi vložki, bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) vlagala tako skupno kot posebno premoženje in ob razvezi zakonske zveze je na zemljišču, ki je bilo sprva toženkino posebno premoženje, stala stanovanjska stavba v izmeri 130 m2 in garaža v izmeri 34 m2. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov, da se je spremenila identiteta stvari in je stvar mogoče šteti za novo, zato gre tožniku (tudi) stvarnopravni, ne le obligacijskopravni zahtevek na skupnem premoženju, kot zmotno meni pritožnica.

9. Pritožbeno sodišče mora na tem mestu odgovoriti na vprašanje, ali za izpodbijanje zakonske domneve o polovičnem deležu na skupnem premoženju zadošča ugovor ali pa je treba vložiti nasprotno tožbo. Sodna praksa namreč ni enotna. Ustavno sodišče (3) nakazuje, da v primeru, kot je tu obravnavani, ko je pri sporni nepremičnini, ki sodi v skupno premoženje, vpisana toženka kot njena izključna lastnica, za izpodbijanje zakonske domneve zadošča ugovor nadpolovičnega deleža (4). Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013 meni drugače, in sicer, da mora toženec vložiti nasprotno tožbo. Po stališču Vrhovnega sodišča, ki je zadolženo za enotno sodno prakso v Republiki Sloveniji, bi morala toženka vložiti nasprotno tožbo, pa je ni. Povedano drugače: četudi bi se toženkine navedbe o nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju izkazale za resnične, odločitev prvostopenjskega sodišča ob odsotnosti zahtevane nasprotne tožbe, ne bi mogla biti drugačna od izpodbijane. Ker pa je sodišče prve stopnje sledilo delu sodne prakse, ki meni, da ne glede na stališče Vrhovnega sodišča v določenih primerih zadošča ugovor nadpolovičnega deleža (5), bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo še na preostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija dejanske ugotovitve, da njen delež na skupnem premoženju ne presega ½.

10. Očitki o bistvenih kršitvah pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju prispevkov pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja upoštevalo vse, kar sta pravdni stranki zatrjevali, tudi tisto, za kar pritožnica pravi, da ni (o denarju, ki ga je toženka prejela s prodajo skupnega premoženja, sodba piše v 17., o kreditu, ki se je glasil na ime toženke, pa v 18. točki obrazložitve). Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče odločalo mimo trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je ostalo v okviru trditev in o zatrjevanih dejstvih napravilo logično in življenjsko prepričljivo dokazno oceno, ki je pritožnica nikjer ne uspe omajati. Na tem mestu pritožbeno sodišče pritožnici (in njenim pooblaščencem) izreka opozorilo, kajti pritožbene navedbe se na več mestih (6) gibljejo na meji dovoljenega komuniciranja s sodiščem.

11. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da tožnik ni dokazal, da bi v skupno premoženje vlagal tudi svoje posebno premoženje. Vložil je namreč denar, ki ga je dobil s prodajo podedovanega premoženja, o čemer je prvostopenjsko sodišče v 22. točki obrazložitve napravilo prepričljivo dokazno oceno. Zato tudi ne drži pritožbena navedba, da je tožnik v skupno premoženje vložil zgolj in samo delo ter zato skupno premoženje sploh ni moglo nastati. Res je, da tožnik ni trdil, da bi skrbel za otroke in gospodinjstvo, a tega tudi sodišče prve stopnje ni štelo kot njegov, temveč kot toženkin soprispevek k nastanku skupnega premoženja (26. točka obrazložitve). Tožnik je, poleg tega, da je v gradnjo sam vložil ogromno dela – približno 11 % celotne vrednosti nepremičnine (27. točka obrazložitve), v enakem odstotku (11 %) k nastanku skupnega premoženja prispeval še s pomočjo, vodenjem del in nadzorom gradnje ter vračanjem uslug znancem, prijateljem in bratu (26. točka obrazložitve), kar je sodišče postavilo nasproti toženkinemu vodenju gospodinjstva in skrbi za otroke ter pravilno zaključilo, da sta prispevala (vsak na svoj način, seveda) enako.

12. Pritožnica glede na pritožbene navedbe očitno ne razume razlogov izpodbijane sodbe o vrednosti zemljišča, ki je bilo toženkino posebno premoženje (12. točka obrazložitve). Vrednost, ki jo ima zemljišče ob cenitvi, seveda ni tista, ki pomeni toženkin vložek v skupno premoženje, temveč je treba gledati vrednost v trenutku vložitve posebnega premoženja. Točen izračun te vrednosti po ugotovitvah izvedenke ni mogoč (7), je pa bila ta vrednost logično nižja (za sklep, da je vrednost nepremičnin leta 2012 bistveno drugačna/višja od vrednosti leta 1987/88, ni treba izvajati dokaznega postopka, saj gre za splošno znano dejstvo). Izvedenka je obenem pojasnila (str. 353 v spisu), da je zemljišče na dan razveze ocenila kot zazidljivo, se pravi, da je ocenjena vrednost višja že zato, ker je toženka vložila kmetijsko zemljišče, ki ima nižjo ceno, in to pred 28. leti, prvo sodišče pa je dodatno upoštevalo še strošek spremembe namembnosti in podkupnino, za katero je tožniku verjelo, da jo je moral plačati. Pritožbene navedbe, da je šlo zgolj za obnovitev spremembe namembnosti, pa še to je toženka napravila sama, ne prepričajo, nasprotno, iz razlogov prvostopenjske sodbe je razbrati, da je bila sprememba uspešna šele, ko je tožnik plačal podkupnino. Glede na vse navedeno pritožbena navedba, da ni prišlo do bistvene spremembe v vrednosti tega zemljišča, ne zdrži resne pravne presoje.

13. Neutemeljena je tudi graja dejanskih ugotovitev v zvezi s kreditnimi pogodbami. Tožnik res ni prerekal, da je toženka ves denar porabila za izgradnjo hiše, ampak take ugotovitve izpodbijana sodba sploh nima. Sodišče prve stopnje sledi toženki, čemu je bil denar namenjen, a dejstvo, da so bile kreditne pogodbe na njeno ime ob s pritožbo neizpodbijani ugotovitvi, da sta imela zakonca praktično ves čas trajanja zakonske zveze en račun, še ne pomeni, da je kredit plačevala sama. Pa četudi bi denar res šel z izključno toženkinega računa, gre za denar, ki ga je toženka pridobila z delom (gre namreč za zaslužek, kot ga imenuje pritožnica) in je kot tak ex lege skupno premoženje (trditev, da bi bil na njenem računu denar, ki je njeno posebno premoženje, toženka ni nikdar podala). Ob takih trditvah je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokaz z izvedencem finančne stroke. Pritožbena izvajanja, kdo je (lahko) vzel kredit in kdo ne, so pravno neodločilna, saj je ključno le, ali se je plačeval iz skupnega premoženja ali ne, pritožnica pa v pritožbi sama izpostavi, da je se plačevalo iz njenega zaslužka, torej iz skupnega premoženja. Povedano velja tudi za pritožbene navedbe glede kartice D; toženka ni trdila, da bi se stroške te kartice pokrivalo iz sredstev, ki bi predstavljala njeno posebno premoženje oziroma s sredstvi, ki jih je sama pridobila drugače kot z delom.

14. Prvostopenjsko sodišče je na več mestih pravilno izpostavilo, da ugotavljanje deleža na skupnem premoženju ne predstavlja matematičnega izračuna, temveč gre za upoštevanje vseh okoliščin primera in tehtanje različnih oblik prispevkov zakoncev k nastanku skupnega premoženja. Ne drži, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti v delu, kjer je sodišče obrazložilo dohodke pravdnih strank v trajanju zakonske zveze: preizkus je mogoč in izpodbijana sodba ga uspešno prestane. Dokazna ocena, zajeta v točkah 13 – 16, je, izhajajoč iz izvedenega dokaznega postopka, prepričljiva in podkrepljena z ustreznimi argumenti. V 17. točki je sodišče sledilo prvi toženki, da je njen vložek v skupno premoženje tudi 15 mio DIN. Ali je prva toženka ta znesek vložila v celoti, kot trdi v pritožbi, ali zmanjšano za vrednost nakupa avta Golf, niti ni pomembno, saj ji prvostopenjsko sodišče verjame, da je iz tega plačala račune Stanovanjske zadruge, a je obenem ugotovilo, da njihov seštevek presega vrednost 15 mio DIN, poleg tega pa ta znesek (33.079,56) ni zadostoval za izgradnjo stanovanjske hiše, kar vse je pravilno upoštevalo ob sklepnem tehtanju obeh prispevkov zakoncev k nastanku skupnega premoženja (27. točka obrazložitve).

15. Pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo soglaša s sodiščem prve stopnje, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze k nastanku skupnega premoženja prispevali v enakem deležu. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP) O pritožbi tožnika

16. Načeloma drži, kot zapiše sodišče prve stopnje, da je pridobitev skupnega premoženja v času trajanja zakonske zveze originarni način pridobitve lastninske pravice, zato zadošča ugotovitveni zahtevek, dajatveni (na izstavitev zemljiškoknjižne listine) pa je odveč. Toda pritožnik pravilno opozarja, da je obravnavana zadeva specifična, saj je po razpadu zakonske zveze prva toženka drugi toženi stranki brez soglasja tožnika odsvojila celotno nepremičnino, druga tožena stranka pa se je v zemljiško knjigo tudi vpisala kot izključna lastnica. Zaradi navedenega je tožnik vložil tudi zahtevek za razveljavitev pogodbe med prvo toženko in drugo toženo stranko, kolikor se pogodba na nanaša na njegov delež na skupnem premoženju, ter izbrisno tožbo, da se glede tega deleža v zemljiški knjigi vknjiži nazaj prva toženka. Tema deloma zahtevka je sodišče prve stopnje tudi ugodilo, po oceni pritožbenega sodišča pa bi ob opisani dejanski situaciji moralo ugoditi tudi zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

17. V sodni praksi identičnega primera ni (8), pritožnik pa izpostavlja sodno prakso (9), ki jo je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče smiselno uporabiti v tem primeru. Razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku še v tem delu je mogoče strniti takole: da bi bila tožnikova tožba kot posledica ugotovitve o polovičnem deležu na skupnem premoženju v obravnavnem primeru, ko je prva toženka brez soglasja tožnika odsvojila predmet skupnega premoženja, realizirana, mu je treba poleg izbrisne tožbe zagotoviti tudi pravno varstvo v obliki dajatvenega zahtevka, ki prvi toženki nalaga izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, sicer bi se tožnikov cilj, ki ga je s to pravdo zasledoval (vknjižba solastniškega deleža na skupnem premoženju, ki je posledica njegovega soprispevka k njegovemu nastanku), lahko izjalovil. Situacija je namreč v tu obravnavanem primeru taka, kot je običajno v tovrstnih pravdah, ko je eden izmed bivših zakoncev v zemljiški knjigi vknjižen kot izključni lastnik premoženja, zato drugemu v takem primeru, ker gre za originarni način pridobitve lastninske pravice, za vknjižbo deleža zadošča sodba sodišča, v kateri je ugotovljena višina deleža (10). Tudi v obravnavani zadevi je v sodbi zajeta ugotovitev sodišča, kaj sodi v skupno premoženje in kakšen je delež na njem, vendar je v obravnavani zadevi zemljiškoknjižno stanje (upoštevaje odločitev v tej zadevi po izbrisni tožbi) tako, da je kot lastnica do polovice vknjižena prva toženka, do druge polovice pa je zaradi pravnoposlovnega razpolaganja prve toženke kot lastnica vknjižena druga tožena stranka. Da bo odpravljena sleherna bojazen, kot se izrazi pritožnik, da je tista polovica skupnega premoženja, na kateri je vknjižena prva toženka, v celoti njegova, mu mora prva toženka izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino.

18. Neutemeljeno pa pritožnik graja stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje mu je priznalo nagrado za postopek in nagrado za narok v priglašeni višini po novi tarifi, ker pa je zmotno menilo, da je treba uporabiti staro tarifo, mu je v delno priglašeni višini priznalo še posebej nagrado za ogled. Ker te postavke nova tarifa sploh nima, pritožnik s pritožbo ne more uspeti.

19. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 348. člena ZPP v IV. točki izreka tako spremenilo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine, glede stroškovne odločitve pa pritožbo zavrnilo in sklep o stroških v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik je s svojo pritožbo uspel praktično v celoti, zato mu je prva toženka, zoper katero je ta del tožbenega zahtevka izključno naperjen, dolžna povrniti pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 726,80 EUR (sestava pritožbe (11), povečano za 20 % DDV, ter 20,00 EUR po tar. št. 6002, plačila sodne takse pa je tožnik oproščen).

(1) Primerjaj Hudej, J., Ščernjavič, I.: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja, Pravnik 11-12/2010, str. 764, ter odločbe I Cp 3605/2011, II Cp 4170/2009, VS RS II Ips 956/2008, II Ips 382/2009 in druge.

(2) Zakonec, čigar nepremičnina je z vložki iz skupnih sredstev spremenila svojo identiteto, pa ima po ustaljenem stališču sodne prakse lahko le pravico do večjega deleža na skupnem premoženju, pod pogojem, da drugi zakonec ni vložil tudi kakega svojega skupnega premoženja ali v času trajanja zakonske zveze več prispeval k nastanku skupnega premoženja.

(3) Odločba Up 771/11 z dne 31. 2. 2013. (4) Tako tudi J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 1-2/2011, str. 29, 30. Sodna praksa, ki temelji na pravnem mnenju VS RS z dne 21. in 22.12.1992, je v teoriji utemeljeno kritizirana kot nelogična, saj ne upošteva dosledno dejstva, da izrek po naravi stvari vsebuje odločitev o deležih obeh zakoncev na skupnem premoženju.

(5) Tako Višje sodišče v Ljubljani v odločbah z dne 10. 7. 2013, opr. št. II Cp 941/2013, in z dne 10. 7. 2013, opr. št. I Cp 3348/2012. (6) Zlasti predzadnji odstavek na 2. strani, drugi in zadnji odstavek na 5. strani ter drugi odstavek na 7. strani pritožbe, ki sodišču prve stopnje očita nepristransko.

(7) Tako izvedenka na naroku 25. 4. 2013, str. 352, hrbtna stran.

(8) V sodbi z dne z dne 13. 5. 2010, opr. št. II Ips 624/2008, Vrhovno sodišče Republike Slovenije sicer poudarja, da toženec ni dolžan izstaviti zemljiškoknjižne listine, ker je tožnica stvarna upravičenja na nepremičnini pridobila na izviren način in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženca, a opozarja, da v obravnavani zadevi toženec dovolila tudi ne bi mogel izstaviti, saj v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik nepremičnine (12. točka obrazložitve), poleg tega pa toženec (za razliko od tu obravnavanega primera) ni razpolagal s skupnim premoženjem.

(9) Odločbi Vrhovnega sodišča z dne 9. 5. 2013. opr. št. II Ips 823/2009, in z dne 19. 11. 2012, opr. št. II Ips 280/2011, ter odločba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 2009, opr. št. II Cp 199/2009. (10) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 13. 5. 2010, opr. št. II Ips 624/2008. (11) Tožnik je označil enotno vrednost spornega predmeta (150.000,00 EUR), zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je eden od štirih zahtevkov, zato je pritožbeno sodišče kot s pritožbo izpodbijani del upoštevalo vrednost spornega predmeta 37.500,00 EUR (25 %).