Jedro

Tožnik je živel z materjo v skupnem gospodinjstvu, saj ni imel bratov, sester, žene ali otrok. Zaradi tega njegova mati šteje za ožjega družinskega člana in je tožnik ob njeni smrti upravičen do solidarnostne pomoči (ki je po KPND predvidena za primer smrti ožjega družinskega člana) ne glede na dejstvo, da je komisija za razlago KPND opredelila, da za ožjega družinskega člana štejejo le zakonec, izvenzakonski partner, otroci in posvojenci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 22. 3. 2011 ter 15. 6. 2011 in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati solidarnostno pomoč v znesku 1.000,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 3. 2011 dalje do plačila v 15-ih dneh pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 104,83 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je potrebno v konkretnem primeru glede pojma ožjega družinskega člana upoštevati razlago 1. alinee 4. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND – Ur. l. RS, št. 81/2000), po kateri se pod tem pojmom razumejo člani družine kot jo razume Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Po navedenem zakonu so člani družine: zakonca, tudi izvenzakonska partnerja in otroci, tudi izvenzakonski in posvojenci, ki jih je delavec dolžan preživljati po zakonu in jih je tudi dejansko preživljal. Takšno razlago navedene določbe KPND je sprejel odbor za spremljanje kolektivne pogodbe v skladu z določbo 10. člena KPND, ki določa, da stranki kolektivne pogodbe sporazumno imenujeta sedemčlanski organ za njeno razlago. Vse razlage so bile ustrezno javno objavljene in pomenijo sestavni del kolektivne pogodbe, ki se drugače ne morejo razlagati. Za presojo upravičenosti tožnika do izplačila solidarnostne pomoči ni bistveno, da je bila njegova mati edini ožji družinski član in da je ves čas živel z njo v skupnem gospodinjstvu, saj gre pri izplačilu solidarnostne pomoči za pravico iz delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da tožnikov zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Razlaga kolektivne pogodbe za sodišče ni obvezna in ne more biti njen sestavni del. Sodišče je v konkretnem primeru pravilno razlogovalo določbo 1. alinee 4. točke 40. člena KPND. Stranka, ki se ne strinja z določeno razlago s strani tretjega, ima vedno možnost pred sodiščem ugotavljati pravilno razlago pogodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Pri pravici do solidarnostne pomoči gre za denarno upravičenje delavca, ki ima podlago v kolektivni pogodbi. Solidarnostna pomoč je vezana na obstoj določenega dogodka. Delavcu se izplača z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. V konkretnem primeru je pri pravici tožnika do solidarnostne pomoči potrebno izhajati iz določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND. Po navedeni določbi pripada delavcu oziroma njegovi družini solidarnostna pomoč v višini povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece v primeru smrti delavca ali ožjega družinskega člana. V tej zvezi se postavlja vprašanje ožjega družinskega člana, oziroma če se za takšnega člana šteje le zakonec, izvenzakonski partner, otroci ter posvojenci, ki jih je delavec dolžan preživljati, ali pa tudi starši, s katerimi je delavec živel. KPND ne določa, koga se lahko šteje za ožjega družinskega člana. Vendar je organ za razlago KPND sprejel razlago (Ur. l. RS, št. 81/2000), po kateri se pod pojmom ožjega družinskega člana razumejo člani družine kot jo razume Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, to je zakonec, izvenzakonski partner, zakonski in izvenzakonski otrok ter posvojenci, ki jih je delavec dolžan preživljati po zakonu in jih tudi dejansko preživlja.

Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetimi razlogi v izpodbijani sodbi, da lahko komisija iz določbe 10. člena KPND zgolj razlaga kolektivno pogodbo, ne more pa je dopolnjevati. Strinja se z ugotovitvijo, da se je komisija pri razlagi določbe 1. alinee 4. točke 40. člena KPND nedosledno sklicevala na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pojma ožjega družinskega člana ne definira, poleg tega se v smislu tega zakona kot člani družine lahko štejejo tudi starši. Poleg tega navedena določba ne predvideva pogoja, da je delavec dolžan družinskega člana preživljati, kar dodatno utemeljujejo zmotno razlago komisije, oziroma da komisija v tem obsegu dopolnjuje KPND. Sodišče prve stopnje je pri razlagi ožjega družinskega člana pravilno izhajajo tudi iz določbe 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2011 in spremembe), ki za upravičence do denarne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode šteje kot ožje družinske člane zakonca, otroke in starše, če življenjske okoliščine v posameznem primeru to dejansko opravičujejo. Pri obravnavanju teh vprašanj je utemeljeno opozorilo tudi na sprejeto sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnih primerih.

V konkretnem primeru je nesporno, da je tožnik živel z materjo v skupnem gospodinjstvu, saj ni imel bratov, sester, žene ali otrok. Šlo je za skupnost sina in matere kot edino družinsko celico v dejanskem smislu, zaradi česar je potrebno njegovo mater v skladu z določbo 1. alinee 4. točke 40. člena KPND šteti za ožjega družinskega člana, kar v celoti opravičuje zahtevo tožnika do prejema solidarnostne pomoči. Seveda tožnik do solidarnostne pomoči ne bi bil upravičen v situaciji, če bi živel ločeno od matere, to je na drugi lokaciji, oziroma da med njima ne bi šlo za življenjsko skupnost. Vendar je v konkretnem primeru izkazano, da je živel z njo dejansko v takšni skupnosti do njene smrti.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti kot pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje 353. člen ZPP.

Stranki sta v pritožbenemu postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, pri čemer na drugi strani tožnikov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).