Jedro

Morebitna neskladnost izvajanja gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma projektno dokumentacijo (in posledično nastajajoča škoda kot posledica tega ravnanja) je lahko predmet inšpekcijskih postopkov na podlagi določb Gradbenega zakonika in ne razlog za izdajo začasne odredbe. V okviru odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče zadrži le pravne učinke gradbenega dovoljenja, zaradi katerih nastaja težko popravljiva škoda.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, št. 351-1721/2023-6224-686 z dne 16. 9. 2015, ki je bilo izdano stranki z interesom za novogradnjo dela javnega povezovanega kanala (kanalizacijski zbiralnik C0) - 8. del, na zemljišču parc. št. 2324 k. o. ..., po projektni dokumentaciji za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja, izdelovalca A. z značilnostmi in lastnostmi ter pogoji kot so navedeni v točkah I-VI izreka. Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in z njo sodišču predlagal, naj do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev gradbenega dovoljenja.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pojasnilo je, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje ne izvršuje, zato je predlagano začasno odredbo obravnavalo kot ureditveno po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Presodilo je, da tožnik z navedbami, da bi ob delovanju povezovalnega kanala (zaradi poškodovanja cevovoda ali njegovega puščanja) lahko prišlo do onesnaženja pitne vode, zatrjuje bodočo škodo, ki bi lahko nastala, ko bi gradnja, dovoljena z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, začela delovati. Ker pa je delovanje obravnavanega cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja (torej pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu), ne obstaja neposredna zveza med graditvijo cevovoda in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo. Da bi taka škoda nastala že zaradi same izgradnje cevovoda, ki se izvaja pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, pa tožnik ne uveljavlja. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se gradnja izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, je pojasnilo, da je to stvar inšpekcijskih postopkov, tožnik pa poškodb v zemljino in vegetacijo niti na trditveni ravni ni opredelil kot težko popravljivo škodo, torej da je tak poseg nepopravljiv. Puščanja cevovoda v odsekih, ki niso predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, pa tudi odložitev izvršitve izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne bi mogla preprečiti.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlagani začasni odredbi ugodi, podrejeno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse skupaj s stroškovno posledico. Ne strinja se s presojo sodišča, da gradbeno dovoljenje ni akt, izvršitev katerega je mogoče odložiti. Trdi, da je sodišče nepravilno presojalo težko popravljivo škodo. Meni, da takšna škoda nastaja že med gradnjo in bo z obratovanjem postala trajna. Navaja, da investitor izkopov ne izvaja ročno, kot je določeno v izreku gradbenega dovoljenja, ampak pri tem uporablja težko gradbeno mehanizacijo (goseničarje), zaradi česar je vegetacija uničena in izruvana, posledično pa so poškodovani koreninski sistemi in nadzemni deli obstoječe avtohtone drevesne in grmovne vegetacije. Trdi, da je v tožbi in pripravljalni vlogi zapisal, da težko popravljiva škoda nastaja že z gradnjo tudi s posegom v prodni filter, ki vsebuje izjemno pestrost podzemne favne. Pojasnjuje, da lahko vsak poseg povzroči anoksijo, spremembo mikrobnih združb in trajno degradacijo filtra. Gradbeno dovoljenje dovoljuje izkop ročno, vendar praksa kaže uporabo težke mehanizacije, ki filter uničuje. Poudarja, da že zgrajeni kanal na področju Ježice in Kleč nesporno pušča. Meni, da bi se izpodbijano gradbeno dovoljenje smelo izvršiti šele takrat, ko bi postalo pravnomočno, saj naj bi šlo za objekt z vplivi na okolje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Stranka z interesom je vložila odgovor na pritožbo, v katerem Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

K I. točki izreka

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetno izkaže za potrebno.

8.Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9.Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je gradbeno dovoljenje odločba, ki ustanavlja pravico investitorju, da gradi pod pogoji, ki so določeni v tem upravnem dovoljenju in se ne izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, zato izdaja začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoča. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da tožnik s predlogom, da sodišče zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja, smiselno predlaga zadržanje pravnih učinkov njegove izdaje, s tem pa je predlagano začasno odredbo pravilno obravnavalo kot ureditveno po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Drugačna pravna opredelitev predlagane začasne odredbe pa tudi sicer ne vpliva na presojo pogojev za njeno izdajo.

10.Pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da naj investitor ne bi izvajal ročnih izkopov, kot je določeno v izreku gradbenega dovoljenja, ampak naj bi pri tem uporabljal težko gradbeno mehanizacijo, zaradi česar naj bi bila vegetacija uničena in izruvana, posledično pa poškodovani koreninski sistemi in nadzemni deli obstoječe avtohtone drevesne in grmovne vegetacije. Vrhovno sodišče v zvezi s temi navedbami pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je morebitna neskladnost izvajanja gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem oziroma projektno dokumentacijo (in posledično nastajajoča škoda kot posledica tega ravnanja) lahko predmet inšpekcijskih postopkov na podlagi določb Gradbenega zakonika in ne razlog za izdajo začasne odredbe. V okviru odločanja o izdaji začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče zadrži le pravne učinke gradbenega dovoljenja, zaradi katerih nastaja težko popravljiva škoda. Pritožnik ne nasprotuje ročnemu izkopu, ki ga določa izpodbijano gradbeno dovoljenje, izvajanje morebitnega drugačenega načina izkopa, kot je predviden v gradbenem dovoljenju, pa ni posledica njegovega pravnega učinkovanja.

11.Glede pritožnikovih trditev, da je težko popravljivo škodo v obliki posega v prodni filter, ki vsebuje izjemno pestrost podzemne favne, zatrjeval že v tožbi in pripravljalni vlogi, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedenih vlog izhaja, da je pritožnik zatrjevano težko popravljivo škodo povezoval z uporabo cevovoda in ne že zgolj z njegovo gradnjo, kot trdi v pritožbi. V navedenih vlogah je namreč navedel, da naj bi cevovod ta biološki filter in s tem čisto pitno vodo uničil s svojim (mikro) puščanjem/izlivi. Sodišče prve stopnje se je do tožbenih trditev o onesnaženju pitne vode kot težko popravljive škode zaradi delovanja obravnavanega cevovoda opredelilo in presodilo, da tožnik z njimi zatrjuje bodočo škodo, ki bi lahko nastala, ko bi gradnja, dovoljenja z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, začela delovati, to pa je po izdaji uporabnega dovoljenja. Ker je pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja, pravnomočnost gradbenega dovoljenja (torej, da sodišče odloči o vloženi tožbi), po presoji sodišča zatrjevana škoda neposredno ne grozi, zato ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja (do odločitve sodišča o tožbi). Pritožnik se z navedeno presojo sicer ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih vsebinskih argumentov, ampak zgolj ponavlja tožbene navedbe. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, ne more izpodbiti opravljene presoje.

12.Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tudi tožbeno navedbo, da že zgrajeni kanal (na področju Ježice in Kleč) pušča, in presoji sodišča, da puščanja v odsekih, ki niso predmet izpodbijanega gradbenega dovoljenja, tudi izvršitev predmetnega dovoljenja ne bi mogla preprečiti, obrazloženo ne nasprotuje.

13.Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbena navedba, da naj bi šlo za objekt z vplivi na okolje, zaradi česar bi se izpodbijano gradbeno dovoljenje smelo "izvršiti" šele po pravnomočnosti. Možnost investitorja, da na lastno odgovornost prijavi začetek gradnje objekta in začne gradnjo (že) po dokončnosti gradbenega dovoljenja je namreč v primeru, da gre za objekt z vplivi na okolje, že na podlagi četrtega odstavka 5. člena Gradbenega zakonika izključena. Izdaja ureditvene začasne odredbe, s katero bi se zadržalo učinke gradbenega dovoljenja za tak objekt do njegove pravnomočnosti, zato že iz tega razloga ni potrebna. Za nadzor nad izvajanjem navedenega zakona pa je pristojna inšpekcijska služba.

14.Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z 82. členom istega zakona pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

15.Ker postopek v upravnem sporu še ni končan, je odločitev o stroških v skladu s šestim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržana do končne odločitve v upravnem sporu.

-------------------------------

1Tako npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 259/2016 z dne 29. 9. 2016, I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018, I Up 146/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 152/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 152/2024 z dne 14. 6. 2024.

2Glej sklepe Vrhovnega sodišča I Up 905/2001 z dne 18. 10. 2001, I Up 730/2007 z dne 13. 12. 2007, I Up 199/2010 z dne 7. 7. 2010.

3Glej tožbo str. 51, 4. točka, pripravljalna vloga z dne 10. 4. 2026, str. 8.

4Ta določa, da ne glede na prvi odstavek tega člena lahko investitor na lastno odgovornost prijavi začetek gradnje objekta in začne gradnjo po dokončnosti gradbenega dovoljenja, če ne gre za objekt z vplivi na okolje ali gre za objekt, ki ne potrebuje presoje sprejemljivosti po predpisih, ki urejajo ohranjanje narave.