Jedro

Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je tožnica izpovedala zaslišana kot stranka, ko je izpovedala, da ni takoj po prispetju na parkirišče izstopila iz avtomobila in da tudi ni padla takoj po izstopu iz avtomobila ter tudi ne po opravljenem prvem koraku, kakor je sama zatrjevala, temveč je kar nekaj časa sedela v parkiranem avtomobilu, preden je izstopila, ko pa je izstopila, pa je opravila pot v dolžini približno 4 metre in nato padla ter se poškodovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dovolj pazljiva.

Ob ugotovljenem ravnanju tožnice je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženki nista opustili svojega dolžnega ravnanja, to je ustreznega čiščenja in posipavanja parkirišča v zimskem času in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da na parkirišču ne bo nobenih ledenih zaplat, da so ledene zaplate na pohodnih površinah v zimskih razmerah običajen in pričakovan pojav, toženki pa sta glede na ugotovljene okoliščine dokazali, da tožnica ni bila zadosti previdna in skrbna pri hoji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženki nerazdelno plačata odškodnino 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2015 dalje do plačila in nerazdelno povrneta stroške pravdnega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (točka I izreka). Tožnici je naložilo dolžnost povrnitve stroškov pravdnega postopka prvi toženki 15,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila (točka II izreka) in ji naložilo še dolžnost plačila stroškov pravdnega postopka drugi toženki v višini 1.039,57 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila (točka III izreka).

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je še, da se toženi stranki naloži v plačilo vse stroške, ki jih je tožnica imela v tem postopku in v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi je tožnica navajala, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost toženk, oziroma da sta toženki ustrezno vzdrževali predmetno parkirišče. S tako presojo je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo zatrjevanja tožnice, da je bilo parkirišče polno ledenih ploskev, z zaslišanjem tožnice in priče M. L., saj tožnica ni napravila fotografij, prav tako na predmetnem parkirišču ni bilo video nadzora. Tožena stranka je prav tako dokazovala sporno dejstvo, torej da je vzdrževala predmetno parkirišče kot dober strokovnjak, pretežno z zaslišanjem prič. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo izpovedbi tožnice, ki jo je potrdila tudi priča M. L.. Tožnica je izpovedala, da je bilo parkirišče predmetnega dne polno ledenih ploskev oziroma, da je bil vse naokrog sam led, to je potrdila tudi priča M. L.. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, zakaj ne sledi izpovedi tožnice, da je bilo parkirišče predmetni dan poledenelo, upoštevajoč, da je to potrdila tudi priča M. L.. V skladu z načelom neposrednosti sodišče res samo presodi verodostojnost izpovedbe stranke ter priče, mora pa biti odločitev sodišča obrazložena, česar sodišče v predmetni zadevi ni storilo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je preskopa, iz nje ni mogoče razbrati, zakaj sodišče ne verjame tožnici ter izpovedbi priče M.L., ki potrjuje izpovedbo tožnice. Sodišče v sodbi samo navaja, da je tudi priča M. L. izpovedala enako, da je bilo vse ledeno, vendar tožnica tega dejstva zgolj z izpovedbami prič brez fotografij ni uspela dokazati. Sodnik mora navesti argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezni dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo logično in argumentirano, zakaj ne verjame, oziroma ne sledi izpovedbi tožnice ter priče M. L., oziroma zakaj njuni izpovedbi šteje za neverodostojni, se izpodbijane sodbe ne more preizkusiti, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je protipravno ravnanje toženk dokazovala z edinimi dokazi, ki so ji bili na razpolago, tožnica ima pravico vedeti, zakaj se ne sledi njeni izpovedbi ter izpovedbi njene priče, zakaj sodišče verjame pričam toženk, tožnici preostane zgolj zaključek, da je sodišče v predmetni zadevi favoriziralo toženki. S tem je kršilo tožnici ustavno pravico do enakega varstva pravice, ki je zagotovljena v 22. členu Ustave RS. Obrazložena sodba je bistven del poštenega postopka, sodba, iz katere stranka ne vidi utemeljenih razlogov, zakaj sodišče ne sledi njeni izpovedbi ter izpovedbi njene priče, predstavlja kršitev zgoraj navedene ustavne pravice. Kljub temu, da tožnica ni slikala poledenelega parkirišča in ni neposredno po škodnem dogodku obvestila toženk, to ne pomeni, da sodišče ni dolžno oceniti njene izpovedbe ter izpovedbe priče M. L., šele nato lahko ob upoštevanju 8. člena ZPP odloči ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. Tožnica še dodaja, da je priča T. P. izpovedal, da je priča (verjetno prav: tožnica) kasneje klicala ter povedala, da je padla na parkirišču. Tožnica in priča M. L. sta izpovedali skladno tudi o vseh ostalih okoliščinah, kot npr., s kakšnim avtom sta se se pripeljali na parkirišče, koliko ljudi je pomagalo tožnici vstati itd. To je še dokaz več, da je izpovedba tožnice kot tudi priče M. L. verodostojna. Sodišče je v vsakem primeru napačno ocenilo, da izpovedba tožnice ter navedene priče ni verodostojna, oziroma da njunih izpovedb ni upoštevalo pri ugotoviti dejanskega stanja. Posledično je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da ugotavlja, da je bilo parkirišče predmetni dan spluženo in posipano, na podlagi izpovedbe priče P. in S. ter priložene dokumentacije, s tem se tožnica ne strinja. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tožnica opozarja, da navedenega dejstva nista potrdili niti priložena dokumentacija niti izpovedba priče P., kar pa se tiče priče S., pa je slednji v vsakem primeru priča, ki ji sodišče ne more podeliti verodostojnosti, saj je logično, da bo trdila, da je ustrezno počistila predmetno parkirišče upoštevajoč, da se verjetno boji regresnega zahtevka. Sodišče tudi ni pojasnilo, na podlagi česa v celoti sledi navedeni priči. Tožnica navaja, da iz priložene dokumentacije računa št. 1/2014-3 ter delovnega naloga z dne 3. 3. 2014 izhaja, da je A. S.i opravljal čiščenje v spornem obdobju, pri tem pa opozarja, da iz teh listin ne izhaja, da naj bi S. čistil tudi predmetno parkirišče, ali katerikoli drugo parkirišče. Iz listin izhaja, da je S. kot opis del navedel čiščenje (pluženje in posip) pločnikov in sten, o parkirišču ni govora. Zaslišan kot priča je na vprašanje tožničine pooblaščenke odgovoril, da je bilo čiščenje parkirišča njegova glavna dejavnost, če je temu tako, bi logično gledano navedeno zagotovo napisal na delovni nalog in račun, če bi dejansko opravil čiščenje parkirišča. Sama listinska dokumentacija po mnenju tožnice ne dokazuje, da je S. dejansko v tem času tudi čistil sporno parkirišče. Sodišče prve stopnje na podlagi te dokumentacije ne more zaključiti, da je S. parkirišče pred škodnim dogodkom plužil in posipaval 12 ur ter še zvečer dve uri. V tem delu je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, tožnica pa uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih navedlo ravno nasprotno, kot izhaja iz listin. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo še, da kljub temu, da čiščenje parkirišče ni navedeno v dokumentaciji, verjame priči S., da je počistila parkirišče. Tožnica se sprašuje, na podlagi česa sodišče polaga tako verodostojnost navedeni priči, ki je že po okoliščinah nepristranska (verjetno prav: pristranska), tega ni obrazložilo, zaradi tega tožnica ponovno navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče slepo sledi izpovedi navedene priče, s tem sodišče krši tožnici ustavno pravico do enakega varstva, ki je zagotovljena v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Tožnica še navaja, da sodišče ima razloge in do slednjih bi se moralo sodišče opredeliti, preden je v celoti podelilo verodostojnost navedenima pričama. Bistveno je, da tudi trditve S., da je predmetni dan ustrezno počistil parkirišče, ni potrdila priča T. P., saj je izpovedal, da svojih evidenc ni vodil, ter da je torej delovni nalog podpisal na zaupanje. Delovni nalog je bil podpisan 3. 3. 2014 praktično za cel mesec nazaj, T. P. ni vodil svojih evidenc o tem, ali je parkirišče bilo 26. 1. 2014, oziroma 25. 1. 2014 ustrezno počiščeno, zato sodišče ne more sprejeti zaključka, da je dejstvo, da je S. ustrezno očistil predmetno parkirišče, potrdila priča T. P.. Slednji je še izpovedal, da ne bi znal povedati kaj konkretnega v zvezi s samim pluženjem in posipavanjem v času škodnega dogodka, prav tako je ta priča izpovedala, da v času škodnega dogodka ni opravljala kontrole glede ustrezne počiščenosti parkirišča, da to počne sedaj v zadnjem času. Z izpovedbo te priče sodišče ne more utemeljiti, da je bilo predmetni dan parkirišče ustrezno počiščeno, slednja tega ni potrdila, kar je sama povedala. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko navaja, da na podlagi prepričljive izpovedbe priče S. in P. ugotavlja, da je bilo parkirišče predmetni dan ustrezno očiščeno. Izpodbijane sodbe ni mogoče priezkusiti, ker sodišče prve stopnje ne navaja, na podlagi katerih okoliščin poklanja verodostojnost priče S. in P. in ne tožnici in priči M. L.. Navedba sodišča, da sta prepričljivo izpovedala, je preprosto premalo za zaključek, da ima predmetna sodba obrazložitev, oziroma da jo je mogoče preizkusiti. Tožnica izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba še navaja, da sta tudi tožnica ter priča M. L. prepričljivo izpovedali ter skladno, sodišče je imelo na razpolago le dokaz z zaslišanjem strank in prič, saj dokumentacija ničesar ne potrjuje, sodišče pa je po stališču tožnice dolžno stranki obrazložiti, zakaj njeni izpovedbi ne sledi, oziroma zakaj sledi izpovedbi prič toženk, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da na dan škodnega dogodka ni bilo novih padavin, kar drži, vendar so bile padavine 24. 1. 2016, ter v kolikor se parkirišče ni ustrezno počistilo, kot to trdi tožnica, potem je lahko led ostal, oziroma je lahko voda vedno znova zmrznila, glede na to, da so bile predmetni dan temperature pod ničlo, prav tako pa tudi dan poprej. To bi sodišče moralo upoštevati pri presoji, ne pa zgolj zaključiti, da novih padavin ni bilo. Strinja se pritožba s stališčem prve stopnje, da ni življenjsko pričakovati, da bo očiščen vsak centimeter, vendar pa tako tožnica, kot tudi priča M. L. sta izpovedali, da so bile na parkirišču večje ledene ploskve, oziroma da je bilo parkirišče vse ledeno. To pa bi toženki morali odstraniti, ker tega nista storili, sta tožnici odgovorni za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da sta toženki ustrezno počistili parkirišče, pri tem pa ni upoštevalo bistvene navedbe priče P., da se včasih zgodi, da so na parkirišču parkirana vozila in ni mogoče splužiti do asfalta. Tožnica še dodaja, da je tudi priča M. L. izpovedala, da je bilo enako stanje dan poprej, kar dodatno utemeljuje, da so se verjetno padavine z dne 24. 1. 2016 obdržale, oziroma niso bile počiščene, bodisi da jih toženki nista počistili, ali pa da jih nista mogli počistiti. To bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri presoji, ali je bilo parkirišče ustrezno počiščeno. Ker ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin, je v izpodbijani sodbi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da sta toženki nedvomno čistili parkirišče, saj sta posipavali parkirišče s soljo (dve do tri tone soli) na dan pred škodnim dogodkom. Tožnica opozarja, da glede navedenega toženki nista postavili nobene trditvene podlage, sodišče ne more izjave priče vzeti kot podlago za presojo, da sta toženki ustrezno očistili parkirišče, ker naj bi posipali dve do tri tone soli. Izjave prič ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, ker pa je to sodišče prve stopnje vseeno upoštevalo, tožnika uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v korist toženk upoštevalo dejstva, ki jih toženki nista zatrjevali, to pa je nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Navajala je, še, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu druge toženke priznalo tudi nagrado za čas potovanja na narok z dne 28. 2. 2017, ki je bil preklican ter kilometrino. V tem delu tožnica opozarja, da teh stroškov tožnica ni dolžna nositi, saj je bil narok za dne 28. 2. 2017 preklican, če pa pooblaščenec ni prejel pravočasno preklica, je to odgovornost sodišča, nikakor pa teh stroškov ni dolžna nositi tožnica. Sodišče prve stopnje za navedeno odločitev tudi ni ponudilo nobene obrazložitve.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da se je tožnica 26. 1. 2014 okoli 10.00 ure telesno poškodovala pri padcu na parkirišču pred Mercator centrom na parc. št. 470/3 k.o. Spodnja Hudinja, katere solastnika sta oba toženca, da na parkirišču ni bilo nameščenih opozorilnih tabel, da je za prvega toženca opravljala čiščenje okoliških površin trgovinskega centra podjetje S. d.o.o. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje sprejelo dejanske ugotovitve in zaključke: - da je neutemeljen ugovor druge toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, - da so bile temperature 24. 1. 2014 od 0 stopinj do 3 stopinje Celzija, dne 25. 1. 2014 od -7,1 stopinja Celzija do +1,2 stopinja Celzija, dne 26. 1. 2014, to je na dan škodnega dogodka, pa od - 2,3 stopinje Celzija do -4,6 stopinje Celzija, od tega od polnoči do 10.30 ure od -2,3 stopinje Celzija do -3,8 stopinja Celzija, padavine so bile 24. 1. 2014 do 21.00 ure in največ 1,6 mm, kasneje pa vse do 28. 1. 2014 padavin ni bilo, - da sta toženca dokazala, da je prvi toženec s pogodbenim izvajalcem S. d.o.o. ustrezno poskrbel za čiščenje in vzdrževanje parkirišča in pohodnih površin, da je 25. 1. 2014 bilo opravljeno pluženje in posip v trajanju 12 ur in še posip v trajanju dve uri, naslednji posip pa 28. 1. 2014 v trajanju dve uri, - da so se storitve opravljale z dvema traktorjema, dvema traktoristoma in enim fizičnim delavcem, da sodišče prve stopnje ni dvomilo, da se je opravljeno delo nanašalo na pluženje in posipanje parkirišča in pločnikov ter sten (verjetno prav: stez), da je bil takšen obseg del dogovorjen, - da je prvi toženec preko izvajalca poskrbel za pluženje in posipanje prvih treh vrst parkirišča, znotraj tega območja je bilo mesto tožničinega padca, - da ni verjelo tožnici in priči M. L., da je bilo v času tožničinega padca vse ledeno in nič posipano, - da je bilo parkirišče dan pred škodnim dogodkom ustrezno pluženo in posipano s soljo, do škodnega dogodka naslednji dan pa ni bilo padavin ali drugih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale dodatno čiščenje ali posipavanje, - da na parkirišču ni bilo table, ki bi opozarjala na neočiščeno parkirišče, oziroma da na parkirišču drsi, - da tožnica pred izstopom iz avtomobila ni pogledala po parkirišču, temveč je to storila šele potem, ko je že padla, - da ni vzročne zveze med dejstvom, da ni bilo na parkirišču opozorilnih tabel in tožničinim padcem, ker pred izstopom iz avtomobila ni pogledala naokrog po parkirišču, - da so posamezne ledene zaplate na pohodnih površinah v zimskim razmerah običajen in pričakovan pojav, potrebna je razumna meja skrbnosti in previdnosti tudi pri uporabnikih pohodnih površin, tega pa tožnica ni izkazala, - da glede na izkazan obseg in čas pluženja in posipanja dan pred škodnim dogodkom ter vremenske razmere, ko ni bilo novih padavin ali snega in tožničine trditve, ni sledilo njeni izpovedbi o povsem poledenelem parkirišču, - da toženki nista opustili svojega dolžnega ravnanja, to je ustreznega čiščenja in posipavanja parkirišča v zimskem času, - da bi glede na zimski čas (januar 2014) morala biti tožnica previdnejša in bolj pozorna, kje stopa, ker je lahko pričakovala, da so pohodne površine bistveno drugačne, kot poleti, - da bi bilo neživljenjsko pričakovati, da morata toženca odstraniti vsak delček ledu na parkirišču, oziroma da na parkirišču ne bo nobenih ledenih zaplat in da obstoj nekaj zaplat ledu na sicer očiščenem parkirišču v zimskim razmerah ne pomeni, da toženca nista s skrbnostjo dobrega strokovnjaka poskrbela za čiščenje parkirišča, da sta toženki dokazali, da je prva toženka v zimskih razmerah v času škodnega dogodka primerno in pravilno organizirala čiščenje in vzdrževanje parkirišča s pluženjem in posipavanjem in da je to bilo izvedeno v ugotovljenem obsegu, tožnica pa ni niti zatrjevala okoliščin, ki bi zahtevale ponovno pluženje in posipanje tudi zjutraj na dan škodnega dogodka 26. 1. 2014, - da je tožnica sama izpovedala, da se je na dan dogodka v Celje pripeljala skupaj z M. L., da je iz avtomobila najprej izstopila voznica M. L., ker pa je nekaj časa ni bilo nazaj, je tožnica izstopila iz avtomobila, napravila par korakov - približno 4 metre - in padla, šele po padcu je pogledala naokrog in videla, da je bilo vse ledeno, nič počiščeno in posipano.

Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je tožnica zatrjevala, da je takoj, ko je izstopila iz avtomobila, videla, da je parkirišče polno ledenih ploskev, nato pa je kljub temu napravila še en korak, da vidi, ali lahko pot nadaljuje, torej da preveri, ali je na ledu posuta sol, pri tem pa ji je takoj spodrsnilo.

6. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje v točki 14 obrazložitve je tožnica zatrjevala o poledenelosti parkirišča in svojem ravnanju pred padcem nekoliko drugače, kot pa je o tem izpovedala.

Torej izpovedba tožnice o dejanskem stanju parkirišča in o načinu nastanka škodnega dogodka ni identična z njenimi trditvami, prav tako ni identična s tožničinimi trditvami izpovedba priče L. in to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, s temi razlogi je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi tožnice in priče L.. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljena pritožbena trditev, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbi tožnice in priče L. in je očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

7. Drži sicer pritožbena trditev, da je logično, da bo priča S. trdila (izpovedala), da je ustrezno počistila predmetno parkirišče. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z nadaljnjo pritožbeno trditvijo, da iz listinskih dokazov (računa v prilogi B2 in delovnega naloga v prilogi B3) ne izhaja, da naj bi S. čistil tudi predmetno parkirišče ali katerokoli drugo parkirišče. Iz računa in delovnega naloga izhaja, da je storitev bila zaračunana in opravljena za lokacijo oziroma na lokaciji M. H., naslov O. cesta 9. Ob upoštevanju še dejanskih ugotovitev o vremenskih razmerah (temperaturnih in padavinskih) za dneve od 24. 1. 2014, 25. 1. 2014 in 26. 1. 2014, ki jih pritožba ne izpodbija, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 8. člena ZPP pravilno dokazno ocenilo kot verodostojno izpovedbi prič S. in P. ter obe dokazni listini. Pritožbeno sodišče sprejema kljub dejanski vsebini obeh dokaznih listin kot pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe priče S., ker je takšen dokazni zaključek življenjsko logičen in zato pravilen.

8. Nikakor pa glede na zgoraj povzeto vsebino dokaznih listin ne drži pritožbena trditev, da iz teh izhaja ravno nasprotno in da na podlagi teh ni mogoč dejanski zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljeno pritožba tudi trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je ocenilo izpovedbo priče S. za verodostojno, da sodbe ni mogoče preizkusiti, da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je priči S. verjelo ob upoštevanju ugotovljenih vremenskih okoliščin in dokaznih listin.

Zavajajoča in nekorektna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da kljub temu, da čiščenje parkirišča ni navedeno v dokumentaciji, verjame priči S., da je počistila parkirišče. Sodišče prve stopnje je dejansko zapisalo: "Čeprav v računu v prilogi B 2 ni izrecno zapisano, da se zaračunava pluženje in posip parkirišča, sodišče ni podvomilo v to, da se je opravljeno delo nanašalo tako na pluženje in posip parkirišča, kot na čiščenje pločnikov in sten (verjetno prav: stez), saj takšen dogovorjen obseg del izhaja iz skladnih izpovedb prič P. in S., da je prva toženka preko izvajalca S. poskrbela za pluženje in posipavanje prvih treh vrst parkirišča. S. pa je prepričljivo izpovedal, da kaj drugega bi pa on tam počel s strojem, kot plužil parkirišče." Sodišče prve stopnje je torej s tem obrazložilo, da je priča P. potrdila izpovedbo priče S. glede dogovorjenega obsega čiščenja (pluženja in posipavanja) in tudi glede ustrezno počiščenega parkirišča. Glede na zimski čas in ugotovljene vremenske razmere v kritičnem obdobju in izvedeno pluženje ter posipavanje še 25. 1. 2014, čeprav so nazadnje bile minimalne padavine (1,6 milimetra) le 24. 1. 2014, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo parkirišče v času škodnega dogodka ustrezno počiščeno.

10. Toženki res nista zatrjevali količine posipane soli, o zagotovljeni količini soli s strani prve toženke je priča S. le izpovedala. Sta pa toženki zatrjevali, da je bilo pluženo in posipano, da so bile pohodne površine očiščene in varne za hojo (trditve prve toženke) in da je prva toženka vzorno skrbela za vzdrževanje parkirišča in redno čistila sneg (trditve druge toženke).

Ob že zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o obsegu izvršene storitve zimske službe pogodbenika prve toženke v kritičnem obdobju ni pravno odločilno dejstvo o količini posipane soli dan pred škodnim dogodkom. Zato ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zapis sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve v delu,"da sta toženki poskrbeli za ustrezno in zadostno posipanje parkirišča s soljo (dve do tri tone soli) dan pred škodnim dogodkom" in to dejstvo ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

11. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine nastanka škodnega dogodka pritrjuje sodišču prve stopnje, da v zimskih razmerah ni mogoče do popolne nedrsnosti očistiti pohodnih površin in bi tožnica lahko in mogla pričakovati, da bodo na asfaltiranem parkirišču prisotne ledene ploskve (kot je zatrjevala) in da zato obstaja možnost zdrsa pri hoji. Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je tožnica izpovedala zaslišana kot stranka, ko je izpovedala, da ni takoj po prispetju na parkirišče izstopila iz avtomobila in da tudi ni padla takoj po izstopu iz avtomobila ter tudi ne po opravljenem prvem koraku, kakor je sama zatrjevala, temveč je kar nekaj časa sedela v parkiranem avtomobilu preden je izstopila, ko pa je izstopila, pa je opravila pot v dolžini približno 4 metre in nato padla ter se poškodovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dovolj pazljiva. Tožnica bi si v času čakanja v avtomobilu lahko ogledala površino parkirišča in ugotovila stanje. Dejansko tožnica ni bila pozorna, to je izpovedala sama. Ob ugotovljenem ravnanju tožnice je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženki nista opustili svojega dolžnega ravnanja, to je ustreznega čiščenja in posipavanja parkirišča v zimskem času in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da na parkirišču ne bo nobenih ledenih zaplat, da so ledene zaplate na pohodnih površinah v zimskih razmerah običajen in pričakovan pojav, toženki pa sta glede na ugotovljene okoliščine dokazali, da tožnica ni bila zadosti previdna in skrbna pri hoji.

12. Pritožba je izpodbijala tudi odločitev o stroških postopka. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje priznalo kot potrebne stroške pooblaščenca druge toženke nagrado za čas potovanja na narok 28. 2. 2017 in kilometrino. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bil narok predviden za dne 27. 2. 2017, ne pa za dne 28. 2. 2017. Tudi ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o priznanju nagrade in kilometrine pooblaščencu druge toženke za čas potovanja na narok 27. 2. 2017. V točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo dejstva in razlogi za priznanje te nagrade, ki so po presoji pritožbenega sodišča pravilni. Pravilno ugotovljeno dejstvo je, da se je pooblaščenec druge toženke zglasil na sodišču 27. 2. 2017 na dan preklicanega naroka in da je preklic prejel šele 28. 2. 2017. Pritožba še neutemeljeno meni, da je za nepravočasno prejetje preklica odgovorno sodišče prve stopnje, ker ne konkretizira dejstev za tako trditev. Pritožbeno sodišče pa je glede na podatke v spisu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izdalo in odpravilo že 16. 2. 2017 odredbo o preklicu naroka za dne 27. 2. 2017, kar je pravočasno in je utemeljeno predvidevalo pravočasen prejem preklica. Sicer pa v določbah ZPP o stroških postopka ni podlage za pritožbeno predlagano odločitev.

13. Glede na obrazloženo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in tudi ne s tistimi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Ker torej sodišče prve stopnje ni storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi tožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic, zagotovljenega v 22. členu Ustave RS.

Pravno odločilno dejansko stanje je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ugotovilo pravilno in pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, ki ga je v točki 10 obrazložitve izpodbijanega sodbe tudi navedlo, posledično pa je pravilna presoja, da tožnica ni uspela dokazala opustitve dolžnega ravnanja toženk, zato je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Pritožba je torej v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165.l člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).