Jedro

Upravni organ mora v postopku za dodelitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja pred odločitvijo o stvari zanesljivo ugotoviti dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev te oblike družbene pomoči, določenih v 21. členu zakona o socialnem varstvu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 20.5.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo centra za socialno delo z dne 25.2.1993, s katero je navedeni prvostopni organ v prvi točki izreka ugotovil, da preneha veljati odločba istega organa z dne 17.4.1992, na podlagi katere je bila tožnica upravičena do družbene denarne pomoči kot dopolnilnega vira preživljanja, v drugi točki izreka pa odločil, da je tožnica od 1.3.1993 do 31.8.1993 upravičena do denarnega dodatka v višini 11.092,00 SIT mesečno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka v zvezi s pritožbenim ugovorom tožnice navaja, da ni upravičena do denarne pomoči kot edinega vira preživljanja. Do denarne pomoči kot edinega vira preživljanja so namreč upravičene osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 21. člena zakona o socialnem varstvu. Pogojev iz navedenega člena tožnica ne izpolnjuje, ker živi v gospodinjski skupnosti s sinom, ki jo je dolžan in sposoben preživljati.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi enako kot v pritožbi navaja, da izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja. Zaradi invalidnosti je nezmožna za delo, nima nobenih dohodkov, niti premoženja, sinovi dohodki pa so tako nizki, da je ni sposoben preživljati. Navaja še, da s sinom ne živita v skupnem gospodinjstvu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je zakon o socialnem varstvu (Ur.l. RS, št. 54/92 - ZSV). Ta zakon v 128. členu določa, da so centri za socialno delo dolžni v roku treh mesecev od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti ugotoviti ali upravičenci, ki so družbeno pomoč prejeli po dosedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za dodelitev dajatev po tem zakonu. V primeru tožnice, ki je bila po prejšnjih predpisih upravičena do družbene denarne pomoči kot dopolnilnega vira preživljanja, je sporno, do katere vrste socialno varstvenih dajatev je tožnica upravičena po zakonu o socialnem varstvu. Navedeni zakon namreč pozna dve vrsti socialno varstvenih dajatev in sicer denarno pomoč kot edini vir preživljanja in denarni dodatek. Medtem ko je s prvostopno odločbo, izdano na podlagi določbe 128.člena zakona o socialnem varstvu, ugotovljeno, da je tožnica upravičena do denarnega dodatka, tožnica v pritožbi kakor tudi v tožbi navaja, da izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer ugotavlja, da tožnica ni upravičena do denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, ker ne izpolnjuje pogojev, ki jih za pridobitev te vrste denarne pomoči določa zakon, za kar pa v podatkih spisa ni zanesljive podlage. Po določbi 21. člena navedenega zakona so do denarne pomoči kot edinega vira preživljanja upravičene osebe, ki so trajno nezmožne za delo, in osebe starejše od 60 let, če so brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, brez premoženja ter nimajo nikogar, ki bi jih bil dolžan in sposoben preživljati, ter živijo doma. Tožena stranka sicer ugotavlja, da ker ima tožnica sina, ki jo je sposoben preživljati, enega izmed pogojev za pridobitev te oblike pomoči ne izpolnjuje, pri čemer pa iz podatkov spisa ni razvidno in v odločbi ni navedeno, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka to ugotovila. Med podatki spisa namreč ni podatkov o sinovih dohodkih in dohodkih njegovih družinskih članov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi njegovo sposobnost preživljati tožnico.

Ker torej dejansko stanje glede bistvenih okoliščin ni bilo ugotovljeno, s čemer so bila kršena pravila postopka (določba 7. člena in 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku), kar bi lahko vplivalo na odločitev v stvari, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih. Zakon o upravnih sporih in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).