Jedro

Sodna praksa pravni standard posebno težke invalidnosti glede na njegovo izjemnost zelo strogo in restriktivno tolmači.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik se je kot voznik osebnega vozila hudo poškodoval v prometni nesreči 28. 8. 2002, ki jo je povzročil voznik tovornega vozila, katerega vozilo je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj plača prvemu tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6,856.400 SIT s pripadki, v presežku je njegov zahtevek zavrnilo. Tožbene zahtevke ostalih tožnikov (žene, staršev in otroka prvega tožnika) za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še plačilo dela pravdnih stroškov tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama prvega tožnika in tožene stranke ugodilo, sodbo v delu odločitve glede nepremoženjske škode prvega tožnika in glede pravdnih stroškov razveljavilo in jo v navedenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo drugo, tretje, četrto in peto tožeče stranke je zavrnilo in v navedenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da tudi v primeru, če bi sodišče upoštevalo vse prvemu tožniku nastale posledice, kot jih v obsežnih vlogah navajajo tožeče stranke, te ne bi zadostile kriterijem standarda posebno težke invalidnosti. Odločitev o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločitev.

3. Revizijo so drugo do peto tožeče stranke vložile zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagale so, da Vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in jim prisodi zahtevano odškodnino za hudo invalidnost bližnjega, podrejeno pa, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in vrneta sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji poudarjajo, da poznajo pravna stališča sodišč in sodne prakse, po katerih je posebno težko invalidnost kot pravni standard potrebno razlagati restriktivno. Vendar pa ni mogoče sprejeti tako restriktivnega stališča sodišča druge stopnje, da velja zakonska določba samo za invalidnost, pri kateri morajo biti kumulativno podane izguba bistvene življenjske funkcije v telesni in duševni sferi, in stanje popolne ali precejšnje odvisnosti od oskrbe in pomoči drugih. Vlagatelji revizije grajajo tudi stališča, ko se zavračanje zahtevka gradi na očitnih primerih posebno težke invalidnosti, kajti takšna razlaga najprej ne dopušča dovolj prostora raznolikosti življenjskih situacij in ne postavlja meje med različnimi oblikami in stopnjami posebno hude invalidnosti od preostalih oblik invalidnosti z nižjo stopnjo pojavnosti. Razlaga presega okvir veljavne razlage zakonskih določb. Pomembna je teža in obseg poškodb svojca ter odraz njegovih težav na življenje, delo in eksisitiranje svojcev. Ostalim tožnikom se je zaradi poškodbe prvega tožnika življenje postavilo na glavo, to pa glede na njegove poškodbe opravičuje odškodnino ob pravilni uporabi materialnega prava. V reviziji ponavljajo zatrjevana dejstva glede poškodb in posledic in menijo, da jih sodišči nista v zadostni meri upoštevali. Opisujejo tudi skrb, ki jo nudijo prvemu tožniku, in duševne bolečine, ki jih zaradi posledic poškodb prvega tožnika trpijo.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je neutemeljena.

6. Prvi tožnik je v prometni nezgodi (star 25 let) utrpel udarnino in edem možganov z lažjo ohromelostjo - oslabelostjo desnih udov, okvaro šestega možganskega živca abducensa desno, zlom desne ključnice, razpočno rano na levem komolcu ter udarnino trebuha. Kot trajne posledice nevrološkega značaja so mu ostale kognitivne motnje, dvojni vid pri pogledu v desno, desnostranska hemipareza lažjega tipa (ki se kaže v slabši moči, okornosti v desnici, nesposobnosti teka) ter motnja občutljivosti desne strani telesa. Navedene trajne posledice vplivajo na zmanjšanje delovne sposobnosti, tožnik pa je tudi omejen v aktivnostih izven dela, saj ni sposoben za fizično in psihično rekreacijo, tudi ne za dodaten študij. Kot trajne posledice psihičnega značaja so se pri tožniku razvile duševne motnje v sklopu psihoorganskega sindroma in upada kognitivnih sposobnosti. Na podlagi odločbe ZPIZ z dne 16. 6. 2004 je bil uvrščen v III. kategorijo invalidnosti in priznana mu je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki je lažje fizično in psihično nezahtevno delo, s polovico delovnega časa od 3. 6. 2004 dalje.

7. Priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti svojca po drugem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika pomeni odstop od splošnega pravila odškodninskega prava, po katerem imajo pravico do odškodnine le neposredni oškodovanci, saj se na ta način pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem postavi preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze. Razlog je v izjemnem obsegu nepremoženjske škode neposrednega oškodovanca, zaradi česar je odstop upravičen. Pri presoji posebno težke invalidnosti bližnjega gre za uporabo pravnega standarda, ki ga napolnjuje sodna praksa in, ki ob veliki niansiranosti življenjskih primerov omogoča uresničevanje načela pravne enakosti. Poudariti pa je treba, da sodna praksa ta pravni standard glede na njegovo izjemnost zelo strogo in restriktivno tolmači. Gre za odstopajoče primere, ki so praviloma povezani z nesposobnostjo opravljati osnovne življenjske aktivnosti in imajo za posledico odvisnost od oskrbe in pomoči drugih, ni pa taka odvisnost pogoj v vseh primerih. Ne gre namreč za absolutno kategorijo, ampak je stopnjo invalidnosti treba relativizirati tudi s poškodovančevimi aktivnostmi pred poškodbo.(1) Mogoče jo je opredeliti tudi kot stanje, povzročeno z uničenjem pomembne sfere oškodovančeve osebnosti.(2)

8. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščema prve in druge stopnje, da prvemu tožniku nastalih posledic poškodb (tudi, če bi bile upoštevane vse, ki so bile zatrjevane) ni mogoče opredeliti kot posebno težko invalidnost. Prvi tožnik namreč ni iztrgan ne iz poklicnega, ne iz družabnega življenja, je sicer znatno omejen v svojih aktivnostih, vendar v večini le teh ni onemogočen. Po prometni nesreči se je poročil, si ustvaril družino z dvema otrokoma in ekonomsko skupnost, katero je tudi sam s svojim lastnim delom v službi in na kmetiji sposoben vzdrževati. Vozi avto in opravlja tudi zahtevna kmečka opravila s traktorjem, kot sta oranje in košnja. Tudi o uničenju pomembne sfere njegove osebnosti ni mogoče govoriti. Tovrstna odškodninska odgovornost je bila v sodni praksi, kot rečeno, priznana le izjemoma, v mnogih primerih, ki so hujši kot obravnavani, pa ne(3). Zaključek sodišč prve in druge stopnje, da stanja prvega tožnika ni mogoče uvrstiti v pravni standard posebno težke invalidnosti drugega, je zato materialnopravno pravilen, zahtevki ostalih tožnikov pa že iz tega razloga pravilno zavrnjeni.

9. Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) i n z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 418/2006. Op. št. (2): Primerjaj Pravno mnenje , objavljeno v Poročilu VSS 2/86, str. 38. Op. št. (3): Primerjaj II Ips 132/2006, II Ips 101/2003, II Ips 163/2003.