Jedro

Sprememba meje lovišč je mogoča le na podlagi akta ustanovitelja po 27. členu ZVGLD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 4/2001-3 z dne 23.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče v senatu na prvi stopnji odpravilo odredbo tožene stranke z dne 12.10.2000, (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 100/2000 z dne 27.12.2000), s katero je odredila spremembo meje gojitvenega lovišča S. - K.R. Zadevo je poslalo v odločitev Vladi Republike Slovenije. Nadalje je izdalo tudi začasno odredbo, s katero je zadržalo izvajanje sporne odredbe do pravnomočne rešitve tega upravnega spora. Svojo odločitev je uprlo na določbe 22. in 27. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (ZVGLD). Ker je bil ustanovitelj gojitvenega lovišča S. - K.R. Izvršni svet Skupščine SR Slovenije, katerega naslednik je Vlada Republike Slovenije, lahko na podlagi 27. člena ZVGLD odvzame lovski organizaciji lovišče ali njegov del samo Vlada Republike Slovenije, kot ustanovitelj. Izpodbijano odredbo pa je izdal minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ne ustanovitelj, zato je po mnenju sodišča prve stopnje izdal izpodbijani akt nepristojni organ. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje tudi določilo, da bo morala Vlada Republike Slovenije, kateri je bila zadeva odstopljena na podlagi določbe 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), upoštevati mnenje sodišča in o zadevi ponovno odločiti v skladu z določbami 27. člena ZVGLD.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe, ker je ugotovilo, da na spornem delu lovišča, ki je na podlagi izpodbijane odredbe pripadlo lovski družini D. vas, želijo lovci navedene družine že izvajati lovsko dejavnost, ki vključuje tudi odstrel divjadi. Zato je presodilo da zaradi neurejenih razmer in nevarnosti ki pri vsakem lovu tudi nastane, obstaja velika verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic in grozečega nasilja, ki ga je treba z začasno odredbo odvrniti. Zato je do pravnomočnosti tega spora zadržalo izvajanje izpodbijanega akta.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija sodbo prve stopnje in sklep o izdaji začasne odredbe. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je Vlada Republike Slovenije s sklepom z dne 10.8.2000 Lovski družini D. vas dodelila v upravljanje del lovišča v k.o. G. in k.o. R., ki je bil Lovski družini D. vas odvzet z odločbo OLO K. z dne 12.2.1950, in z istim sklepom naložila tudi Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, to je toženi stranki, da pripravi dopolnitve aktov, s katerimi so bila lovišča dana v upravljanje za bodoče urejanje stanja na tem področju. Obravnavano lovišče oziroma del lovišča je bil odvzet iz gojitvenega lovišča S. - K.R. in vrnjen v upravljanje Lovski družini D. vas na podlagi 4. alinee 27. člena ZVGLD.

Vzpostavljeno je bilo stanje izpred petdesetih let, kar pomeni, da bodo ponovno zaživele tradicionalne oblike združevanja in tradicionalna pota, ki so bila leta 1950 presekana zaradi razlogov, ki so takrat obstajali, danes pa jih ni več.

Tožena stranka se protivi tudi izdani začasni odredbi in navaja, da je bil sklep Vlade Republike Slovenije z dne 10.8.2000 izveden in sta Upravna enota R. in Lovska družina D. vas podpisali sporazum o izročitvi lovišča v upravljanje ter je bila začrtana nova meja v naravi. Lovska družina D. vas je pravno formalno že prevzela vrnjeno lovišče v upravljanje na vsem teritoriju in tam že izvaja svoj lovskogojitveni načrt, vključno z izvajanjem lova in lovskočuvajsko službo. Izdaja začasne odredbe bi bila smiselna takoj po izdaji sklepa vlade z dne 10.8.2000, ne pa po njegovi realizaciji. Odkar je Lovska družina D. vas prevzela sporni del lovišča, ni bilo konfliktnih situacij ali nasilja in tudi nobenih škodljivih posledic. Zato bi do konfliktnih situacij lahko prišlo sedaj, ko je izdana začasna odredba, ker bi bilo s tem onemogočeno izvajanje lovskogojitvenega načrta, ki se izvaja že leto dni. S tem bi res nastale takšne posledice, kot jih je sodišče navedlo v razlogih za izdajo začasne odredbe in to prav zaradi izdaje začasne odredbe, ki ima sicer namen, da bi hujše posledice preprečila.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da sta izpodbijana sodba in sklep pravilna in zakonita. Tožena stranka v pritožbi ni navedla in obrazložila, v čem naj bi bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Nobenega dvoma ni o tem, da je ustanovitelj gojitvenega načrta S. - K.R. Vlada Republike Slovenije. Poudariti je treba, da je bil sklep Vlade Republike Slovenije z dne 10.8.2000, kar pomeni, da je bilo vzpostavljeno tisto pravno stanje, ki je obstajalo pred njegovo izdajo. Po ZVGLD ustanovitelj lovišča ne more spreminjati mej lovišča, kakor tudi ne more odvzeti upravljalcu lovišča upravljanje lovišča po svoji presoji, oziroma izven primerov, ki so navedeni v 27. členu navedenega zakona. Vlada Republike Slovenije oziroma drugi upravni organi nimajo zakonskega pooblastila in pravne podlage, da bi posegali v upravna razmerja na ta način, da bi spreminjali pravnomočne konkretne in posamične pravne akte.

Odločba OLO K. z dne 12.2.1950, je že več kot petdeset let dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da je za vse državne organe obvezna oziroma da jo morajo spoštovati.

Tožena stranka tudi ni obrazložila v čem naj bi bilo napačno stališče sodišča glede izdaje začasne odredbe ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Izdaja začasne odredbe je bila nujna, saj je splošno znano dejstvo, da izvajanje lova predstavlja nevarno dejavnost, zlasti v primeru, ko si dve lovski organizaciji lastita in istočasno izvajata lov na istem območju. Iz pritožbenih navedb tudi izhaja, da lovska družina Dolenja vas oziroma posamezni člani, samovoljno izvajajo lov na območju gojitvenega lovišča S. - K.R., ki pa je v upravljanju tožeče stranke.

Zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo dejansko stanje in tudi svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Za izdajo izpodbijane odredbe tožena stranka ni imela zakonskega pooblastila, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, pomeni pa tudi odvzem dela lovišča brez poprejšnjega konstitutivnega akta ustanovitelja v smislu 27. člena ZVGLD. Določitev meje na podlagi izpodbijane odredbe dejansko pomeni odvzem lovišča eni lovski organizaciji in dodelitev tega lovišča drugi lovski organizaciji. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na sklep Vlade Republike Slovenije z dne 10.8.2000, ki naj bi bil podlaga za izdajo izpodbijane odredbe in na podlagi katerega naj bi imela za njeno izdajo tudi pooblastilo. Ustanovitelj lovišča lahko v skladu s pogoji iz 27. člena ZVGLD lovišče odvzame lovski organizaciji samo z ustreznim konstitutivnim aktom, katerega pa Vlada Republike Slovenije ni sprejela. Sklep, na katerega se sklicuje tožena stranka, je le deklaratoren. Iz njega izhaja, da je Vlada Republike Slovenije sprejela na znanje informacijo o problematiki Lovske družine D. vas (ne tožeče stranke), da se strinja z določitvijo nove meje v korist Lovske družine D. vas in z dodelitvijo v upravljanje dela lovišča v k.o G. in k.o. R. tej lovski družini. Zmotno je stališče tožene stranke, da je ta sklep ustrezna podlaga za izdajo izpodbijane odredbe, saj je po mnenju pritožbenega sodišča sprememba meje lovišč mogoča le na podlagi akta ustanovitelja po 27. členu ZVGLD. Tudi pooblastilo za udeležbo v upravnem postopku, ki ga je Vlada dala toženi stranki z omenjenim sklepom (točka 3), in na katerega se ta sklicuje, ne more nadomestiti zakonite obveznosti ustanovitelja lovišča v zvezi z odvzemom, ki jo določa navedeni člen ZVGLD.

Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v zvezi z izdano začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonite pogoje za njeno izdajo in svojo odločitev utemeljilo s pravilnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih zato ne ponavlja. Pritožbene trditve ne morejo omajati prepričljivosti razlogov za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo na podlagi 73., v zvezi z 68. členom ZUS.