Jedro

Predpisi ne terjajo izvršitve enotnega dovoljenja za gradnjo, z njim tudi ni bila naložena obveznost gradnje, zato posledično niso izpolnjeni pogoji za izvršbo takšnega dovoljenja in ne za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 25.3.2002, s katero je zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 17.1.2000. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo začasnega sklepa v zavarovanje po 1. odstavku 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986). Tožniki so predlagali, da se investitorju W. d.o.o., prepove izgradnja objekta po gradbenem dovoljenju na parc. 21/3 in parc. 25 k.o..., ki naj velja do pravnomočne rešitve postopka v zvezi z obnovo postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali sta izpolnjena oba pogoja iz 1. odstavka 292. člena ZUP 1986 za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju. Tožniki utemeljujejo obstoj nevarnosti z nezmožnostjo vrnitve spornega zemljišča v naravi v denacionalizacijskem postopku, začasen sklep o zavarovanju pa se s predlaganim ukrepom nanaša na drug upravni postopek, ki je pravnomočno končan z izdajo enotnega gradbenega dovoljenja. Tudi obveznost, ki naj bi bila vsaj verjetno izkazana, se glede na podani predlog tožnikov veže na vložen predlog za obnovo postopka v pravnomočno končanem postopku za izdajo enotnega gradbenega dovoljenja. Obstoj obveznosti se torej veže na izredno pravno sredstvo ob domnevi, da bodo tožniki uspeli izposlovati sklep o obnovi postopka (1. odstavek 257. člena ZUP 1986), nato pa še, da bodo v obnovljenem postopku uspeli z odpravo ali razveljavitvijo enotnega dovoljenja za gradnjo, kar pa po presoji sodišča prve stopnje presega smisel določbe 1. odstavka 292. člena ZUP 1986, saj v konkretnem primeru ni mogoče govoriti niti o verjetni izkazanosti obveznosti.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlagajo, da vrhovno sodišče njihovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi se sklicujejo na 88. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navajajo, da je bilo gradbeno dovoljenje investitorju izdano za gradnjo poslovne stavbe na parc. št. 21/3, ki je nastala z delitvijo parcele, št. 21, vpisane pri vl. št... Pri isti upravni enoti, pri kateri je bil vložen zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, se vodi denacionalizacijski postopek za vračilo parcele 21. Upravni organ, ki je odločal o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, bi po uradni dolžnosti moral paziti na to, ali niso podani zadržki v zvezi z denacionalizacijskimi zahtevki. Uveljavljanje ničnosti ne zastara. V denacionalizacijskem postopku je bila izdana odločba z začasno odredbo, ki je prepovedala razpolaganje s spornim zemljiščem. Prvostopenjsko sodišče je vse te okoliščine spregledalo in ugotovilo, da ni povezave med upravnim postopkom za izdajo enotnega gradbenega dovoljenja in denacionalizacijskim postopkom. Že prvostopenjski upravni organ bi moral ugotoviti, da je izdaja začasnega sklepa o zavarovanju nujna. Pravnomočno končan postopek, na katerega se izpodbijana sodba sklicuje, ob izkazanih ničnostnih elementih, ne more biti ovira za zahtevo tožnikov. Upravni organ prve stopnje in tožena stranka bi morala ukrepati v okviru določb ZUP in izdati ustrezno odločbo z ugotovitvijo ničnosti gradbenega dovoljenja.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 292. člena ZUP 1986, če je obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana, pa je nevarno, da bo zavezana stranka s tem, da bo razpolagala s premoženjem ali se dogovorila z drugimi ali pa kako drugače onemogočila ali znatno otežkočila izpolnitev obveznosti, sme organ, ki je pristojen za odločanje o strankini obveznosti, še pred izdajo te odločbe izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve.

Kot izhaja iz predloženih spisov, so v obravnavani zadevi tožniki na podlagi zgoraj citirane določbe ZUP 1986 zahtevali izdajo začasnega sklepa o zavarovanju v upravnem postopku, v katerem je bilo izdano enotno dovoljenje za gradnjo, ki pa je še pred vložitvijo navedene zahteve tožnikov postalo pravnomočno. Tožniki so v zvezi s tem dovoljenjem vložili tudi predlog za obnovo postopka, o katerem v času vložitve zahteve za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je upravni spor sodna kontrola zakonitosti upravnega akta, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presojalo le zakonitost odločbe tožene stranke v zvezi s sklepom organa prve stopnje z dne 17.1.2000 o zavrnitvi predloga za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju. Po presoji pritožbenega sodišča že glede na naravo pravnomočnega enotnega dovoljenja za gradnjo, s katerim je investitor pridobil pravico graditi na konkretnem zemljišču, in ne obveznost graditi, v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju na podlagi 1. odstavka 292. člena ZUP 1986, kot sta to pravilno ugotovila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Predpisi namreč ne terjajo izvršitve enotnega dovoljenja za gradnjo, z njim tudi ni bila naložena obveznost gradnje, katere prepoved se uveljavlja v konkretnem postopku, zato posledično niso bili izpolnjeni pogoji za izvršbo takšnega dovoljenja in ne za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju. Obnova postopka izdaje navedenega enotnega dovoljenja za gradnjo pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Dejstvo, da teče glede spornega zemljišča denacionalizacijski postopek, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na odločitev glede izdaje začasnega sklepa o zavarovanju v postopku enotnega dovoljenja za gradnjo, saj gre za dva povsem ločena postopka. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na izrek ničnosti navedenega enotnega dovoljenja za gradnjo, tudi niso pravno pomembni za odločitev o zadevi, saj ničnost navedenega enotnega dovoljenja za gradnjo ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zaradi navedenega pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.