Jedro

Ali bo določena opustitev pripeljala do odškodninske odgovornosti, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi nje lahko nastal škodni dogodek. Presoditi je treba, ali je v okoliščinah konkretnega primera nastanek škodne posledice bil predvidljiv oziroma, ali bi oseba, ki je dolžnost opustila, ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 274,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 30 dni plačati odškodnino v višini 9.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti 2.507,92 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso (primer VSL II Cp 3423/2015) iz katere izhaja, da noben predpis ne nalaga lastnikom, da nameščajo protizdrsne obloge, gradijo nadstreške, čistijo sneg, solijo ali brišejo mokra tla ob svoji stanovanjski hiši. Mokra, zasnežena, poledenela tla predstavljajo pozimi običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega človeka ni treba opominjati z dodatnimi opozorili. Da včasih komu na mokrih ali zasneženih tleh spodrsne, je vsakdanje, zato je na mestu zaključek, da je bil zatrjevani padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa posledica protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Iz okoliščin škodnega dogodka izhaja, da dvorišče ni bilo v celoti poledenelo, oziroma se je bilo padcu ob primerni skrbnosti pri hoji mogoče izogniti. V času zimskih razmer je, kljub posipanju s soljo, nemogoče zagotoviti popolno kopnost zunanjih površin. Pogosto pride do posameznih ledenih zaplat, ki se jim ni mogoče v celoti izogniti. Izogniti pa se je mogoče padcu. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v zimskih razmerah ni bila dolžna pregledati površine kjer hodi in da zdrsa na ledu ni mogla preprečiti. Za to, da ledu oziroma spolzke površine ob hoji ni zaznala, je odgovorna sama. Tožnica je sama v celoti odgovorna za poškodbo, ki jo je utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, ali pa je vsaj v večjem delu prispevala k nastanku škode. Prisojena odškodnina je v vseh odškodninskih postavkah nepremoženjske škode previsoko odmerjena, saj ni usklajena s sodno prakso v podobnih primerih. V okviru stroškov postopka ne bi smeli biti upoštevani stroški sestave odškodninskega zahtevka v predpravdnem postopku, saj ne gre za pravdne stroške.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je 29. 1. 2017 utrpela zaradi padca na poledenelih tleh na dovozni poti pred nepremičnino zavarovanca tožene stranke. Slednji ni ravnal z zadostno skrbnostjo in ni poskrbel, da bi bila pohodna površina varna za hojo. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan in tožnici prisodilo vtoževano odškodnino. Tožničinega soprispevka k nastanku škode ni ugotovilo.

6. Tožena stranka s pritožbo vztraja, da temelj tožbenega zahtevka ni podan, ker noben predpis lastnikom stanovanjskih hiš ne nalaga, da skrbijo za pohodne površine pred svojo nepremičnino. Meni, da je šlo v primeru tožničinega padca za nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika v zimskem času. Stališče tožene stranke je zmotno. V odločbah Vrhovnega sodišča RS1 je bilo že večkrat pojasnjeno, da za obstoj protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti v primeru opustitve (dolžnosti opraviti določeno ravnanje zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) ni vselej treba, da bi bilo ravnanje s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Zadošča, da je ravnanje na splošno nedopustno. Po splošnem pravilu o prepovedi povzročanja škode se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ne glede na to, da iz tega pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, torej z opustitvijo. Gre za opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Ali bo določena opustitev pripeljala do odškodninske odgovornosti, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi nje lahko nastal škodni dogodek. Presoditi je treba, ali je v okoliščinah konkretnega primera nastanek škodne posledice bil predvidljiv oziroma, ali bi oseba, ki je dolžnost opustila, ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka s pritožbo ne izpodbija, izhaja: − da je zavarovanec tožene stranke tožničin prihod pričakoval, saj sta bila za srečanje dogovorjena; − da je bilo dvorišče oziroma dovozna pot (gre za dokaj strmo klančino) pred nepremičnino zavarovanca tožene stranke poledenela, kar je slednji vedel; − da zavarovanec tožene stranke dovozne poti kljub zimskim razmeram in poledici ni posipal s soljo, ker ni hotel, da se sol ob prihodu nosi v nepremičnino; − da je bila tožnica primerno obuta za zimski čas, poledenele površine pa ni zaznala.

8. Upoštevaje navedene okoliščine primera pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je temelj tožbenega zahtevka v celoti podan. Zavarovanec tožene stranke je vedel za poledenelo dvorišče oziroma dovozno pot pred svojo nepremičnino, prav tako je vedel, da se bo pri njemu oglasila tožnica, vendar dvorišča zaradi osebnih razlogov (vseeno) ni posipal. Nastanek škodne posledice je bil v konkretnem primeru povsem predvidljiv, zavarovanec tožene stranke pa bi jo ob ustrezni skrbnosti lahko preprečil. 9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da soprispevek tožnice k nastanku škode ni podan. Tožena stranka je tožničin soprispevek utemeljevala s pavšalnimi trditvami o tem, da je tožnica pohodno površino poznala ter da bi jo morala pred prehodom pregledati. S pritožbo pa svoje trditve nedopustno širi v smeri, da dvorišče ni bilo v celoti poledenelo, zato bi se ob primerni skrbnosti pri hoji tožnica padcu lahko izognila. Gre za pritožbene novote, ki niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je imela tožnica zimskemu času primerno obutev, do zdrsa pa je prišlo ob hoji po klančini dvorišča navzdol, kar še povečuje možnost padca, pri čemer tožnica zdrsa ni pričakovala, ker za poledenelo površino ni vedela oziroma je ni zaznala. Tožnici neskrbnosti pri hoji tako ni mogoče očitati.

10. Povsem pavšalen in neargumentiran je pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih. Kateri so primeri iz sodne prakse, ki naj bi ta očitek potrjevali, pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine prisojena odškodnina ni previsoka. Je v skladu tako z načelom individualizacije odškodnin, to je upoštevaje posebnosti tožničinega primera, kot tudi pravilno umeščena v okvire sodne prakse, saj mora sodišče pri odmeri odškodnine paziti na pravilno razmerje med različnimi obsegi škod pri posameznih oškodovancih.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov sestave odškodninskega zahtevka. Po večinskem stališču sodne prakse so stroški sestave pred pravdo podanega odškodninskega zahtevka del pravdnih stroškov, saj so nastali v zvezi s pravdo.2

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je tožnici, ki je na pritožbo pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvima odstavkoma 155. in 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) tožnici priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) in 22 % DDV, kar skupno znaša 274,50 EUR. Tožena stranka je navedeni znesek pritožbenih stroškov dolžna plačati tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Glej odločbe VSRS II Ips 129/2015, II Ips 197/2016 in II Ips 98/2020. 2 Prim. odločbe VSL II Cp 3318/2010, I Cp 2652/2011, II Cp 2585/2013, II Cp 1443/2016, II Cp 558/2019 in druge.