Jedro

Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti 28,46 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper II. točko izreka je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, ko je pri odločitvi o stroških uporabilo določbo 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po mnenju toženca v zadevi ne gre za situacijo, da bi tožnik umaknil tožbo zato, ker je toženec njegov tožbeni zahtevek izpolnil. Toženec je novo odmerno odločbo z dne 24. 6. 2013 izdal zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetega Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). S tem je toženec sicer odpravil posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF, vendar pa ne gre za izpolnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. V zahtevku je namreč tožnik poleg plačila razlike, zahteval odpravo ugotovitvene in drugostopne odločbe ter plačilo stroškov postopka. Toženec je z odločbo z dne 24. 6. 2013 tožniku na novo določil višino pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in odločil glede izplačila pripadajoče razlike. Zato se odločbe z dne 24. 6. 2014 ne more presojati v smislu izpolnitve postavljenega tožbenega zahtevka. Nenazadnje pa po mnenju toženca, stanja s tem ni saniral zaradi vložene tožbe, pač pa zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS in določb ZOPRZUJF, ki so za toženca zavezujoče. Nadalje po mnenju toženca v konkretnem primeru tudi ni možno govoriti o takojšnjem umiku tožbe. Umik tožbe je namreč bil podan šele 9. 6. 2014, kar je skoraj 10 mesecev po izdaji odločbe z dne 24. 6. 2013. Pa tudi sicer v kolikor bi sodišče vseeno štelo, da je umik takojšen, je v konkretnem primeru toženec v umestnem času do podaje umika tožbe, poleg odgovora na tožbo, podal dne 6. 9. 2013 še pripravljalno vlogo, s katero je sodišče obvestil tudi o izdaji odločbe z dne 26. 6. 2013. Da umik ni takojšen, če je stranka opravila še kakšno pravdno dejanje, npr. da je vložila pripravljalno vlogo, je tudi stališče sodne prakse in sicer Višjega sodišča v Ljubljani, v zadevi opr. št. I Cpg 578/2013 z dne 23. 5. 2013. Zato po mnenju toženca v konkretnem primeru ne gre za dejanski stan, da je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi, v posledici česar mu toženec ni dolžan povrniti stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V 1. odstavku 158. člena ZPP je določeno, da mora tožnik, ki je umaknil tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo umakne takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V tej določbi velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Izjema od tega pravila, ki k povrnitvi stroškov postopka zavezuje toženo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če toženec med pravdo izpolni zahtevek v celoti ali delno, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške (razen, če gre za tak izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo) in sicer so to potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe (smiselno 1. odstavek 154. člena ZPP) pod pogojem, da je tudi stroške postopka uveljavljal pravočasno.

V obravnavanem primeru je tožnik z dne 9. 6. 2014 (list. št. 12) umaknil tožbo in navedel, da ker je toženec pri izplačilu pokojnine za mesec maj 2014 plačal razliko nezakonito odvzetega zneska pokojnine, umika tožbo. Obenem je uveljavljal povračilo stroškov pravdnega postopka in sicer v višini 28,46 EUR.

Med strankama umik tožbe ni sporen. Sporno je zgolj vprašanje, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je toženec dolžan tožniku na podlagi 1. odstavka 158. člena ZPP povrniti stroške postopka, kot so bili priglašeni ob umiku tožbe, ko je uveljavljal tudi povrnitev stroškov postopka. V citirani vlogi z dne 9. 6. 2014 je tožnik poleg tega navedel, da tožbo umika, ker je toženec pri izplačilu pokojnine za mesec maj 2014 plačal razliko nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Do umika tožbe je torej v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine.

Ob vseh navedenih relevantnih dejstvih je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo stroške postopka in jih odmerjene v skladu z določbo 155. člena ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 v nadaljevanju ZOdvT) naložilo v plačilo tožencu. Pri tem dejstvo, da bi toženec odločbo z dne 24. 6. 2013 v vsakem primeru izdal, ker ga je k temu zavezovala odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 ter določbe ZOPRZUJF, za samo odločitev ni relevantno. Tožniku pa tudi ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila le-ta umaknjena še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, kar pomeni, da tožencu s tem v zvezi tudi niso nastali nobeni stroški. Zadeva I Cpg 578/2013 z dne 23. 5. 2013, na katero se sklicuje pritožba, ni identična konkretni zadevi. V citirani zadevi je izrecno poudarjeno, da je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tudi niso nastali v tem času nobeni stroški. Umik pa ni takojšen, če je tožeča stranka še opravila kakšno pravno dejanje, npr. vložila pripravljalno vlogo. Torej gre za pripravljalno vlogo tožeče stranke, v obravnavanem primeru pa za pripravljalno vlogo tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.