Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vprašanja, ki jih izpostavlja revident, po presoji Vrhovnega sodišča sama po sebi niso pomembna pravna vprašanja v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj so opredeljena le na načelni ravni, ki zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, do splošnih vprašanj pa se sodišče zaradi njihove nekonkretiziranosti ne more opredeliti. Ker torej revident postavljenih vprašanj ni konkretiziral glede na vsebino obravnavane zadeve v skladu z zahtevo po natančni in konkretni opredelitvi, kot izhaja iz 7. točke obrazložitve tega sklepa, ni izpolnil pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbo, „da bi sprememba oziroma celo razveljavitev izpodbijane sodbe znatno izboljšalo njegov pravni položaj“, ni izkazal, zato tudi ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (sedaj revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže, podrejeno pa zavrne in navaja razloge za takšno odločitev.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 60121-101/2008 z dne 20. 8. 2009, s katero je bila na podlagi 11. člena Zakona o priznavanja in vrednotenju izobraževanja (Ur. l. RS, št. 73/2004; v nadaljevanju ZPVI) zavrnjena revidentova zahteva za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja, ki se izkazuje z listino za pridobitev Bachelor of Arts (Hons), ki jo je podelila institucija Nottingham Trent University (v nadaljevanju NTU), Združeno kraljestvo Velike Britanje in Severne Irske (v nadaljevanju ZK), na podlagi izvedenega izobraževalnega programa v sodelovanju z zasebnim zavodom Zavod Izobraževalno Razvojni Center v Ljubljani (v nadaljevanju Zavod IRC).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8. Revident kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja naslednja vprašanja: 1) ali lahko Upravno sodišče prevzame vlogo zakonodajne ali izvršilne veje oblasti (zunanje politike) na področju uporabe mednarodnih pogodb (Lizbonske konvencije), ki je glede na izvrševanje takšnih pogodb celo izrecno izvzeto iz področja pristojnosti upravnega sodišča (3. člen ZUS-1, 'acte de gouvernement') in uporabi zoper stranko načelo pacta sunt servanda; 2) ali je v skladu z načelom zakonitosti, 8., 87. in 153. členom Ustave RS ter mnenjem Ustavnega sodišča Rm-1/97, da lahko Upravno sodišče zoper stranko uporabi na podlagi mednarodnega pravnega načela 'pacta sunt servanda' ob sklicevanju na kodeks dobre prakse, za katerega pravi, da ni predpis, mednarodno pogodbo, ki ne vsebuje neposredno uporabnih določb (ni 'self-executing treaty') in torej ta pogodba ne more neposredno oblikovati pravic in obveznosti za posameznike, ampak le za države; 3) ali lahko Upravno sodišče 'ex officio', ne da bi imelo listino o vsebini tujega prava, odloča o tem, kako se uporablja britanski 'Education Reform Act'; 4) ali je v upravnem sporu, kjer velja načelo 'iuria novit curia', Upravno sodišče vezano na predlog za predhodno odločanje na podlagi člena 267 PDEU, ki ga postavi stranka in ali lahko ta predlog zavrne s sklicevanjem, da ga je stranka postavila napačno, če stranka ne more vplivati na določitev prava, ki se uporablja; 5) ali se lahko nujne razloge v javnem interesu kot razlog za izjemo od načela prostega pretoka storitev in prostega gibanja po pravilih PDEU razlaga že na abstraktni ravni, ali je potrebna konkretna razlaga v vsakem primeru posamično ob upoštevanju načela sorazmernost. 9. Vprašanja, ki jih izpostavlja revident, po presoji Vrhovnega sodišča sama po sebi niso pomembna pravna vprašanja v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj so opredeljena le na načelni ravni, ki zahteva le načelne oziroma splošne odgovore, do splošnih vprašanj pa se sodišče zaradi njihove nekonkretiziranosti ne opredeljuje. Revident s postavljenimi vprašanji po vsebini dejansko zatrjuje razlog bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki so sicer (vsebinski) revizijski razlog (2. točka drugega odstavka 85. člena ZUS-1) in ne razlog za dovoljenost revizije. Ker torej revident postavljenih vprašanj ni konkretiziral glede na vsebino obravnavane zadeve v skladu z zahtevo po natančni in konkretni opredelitvi, kot izhaja iz 7. točke te obrazložitve, ni izpolnil pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Zato mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008, X Ips 428/2009 in X Ips 483/2009 in ostali). Tega po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj z navajanjem 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navedbo, „da bi sprememba oziroma celo razveljavitev izpodbijane sodbe znatno izboljšalo njegov pravni položaj“, ni izkazal. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.