Jedro

Namen zakonske ureditve (tj. določbe 19. člena ZJC-B) je namreč v tem, da se bivšim lastnikom, na katerih zemljiščih je bila javna cesta že zgrajena oziroma rekonstruirana, zemljiškoknjižno stanje na teh zemljiščih pa ni bilo urejeno (in so ta zemljišča še vedno formalno v zasebni lasti), v ustreznem (zakonsko predpisanem) postopku določi nadomestilo v naravi ali odškodnina (ob izkazani javni koristi – kar gradnja ali rekonstrukcija javne ceste je), s tem pa se tudi uredi (dosedaj) neurejeno zemljiškoknjižno stanje.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 352-36/2008-16 z dne 29. 9. 2009, v 1. točki izreka odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe razlasti zemljišče parc. št. 865/3, k.o. ..., cesta v izmeri 19 m2, last tožnika, v celoti, v 2. točki izreka, da bo o odškodnini za razlaščeno nepremičnino odločeno po pravnomočnosti predmetne odločbe, v 3. točki izreka, da se razlastitev nepremičnine iz 1. točke izreka vknjiži v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novi Gorici po uradni dolžnosti ter v 4. točki izreka, da ni bilo posebnih stroškov postopka ni bilo. Drugostopni organ je z odločbo, št. 35020-30/2009-3 z dne 22. 1. 2010, zavrnil pritožbo tožnika zoper citirano prvostopno odločbo. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da je Državno pravobranilstvo RS na podlagi pooblastila Vlade RS v imenu RS vložilo zahtevo za razlastitev nepremičnine s parc. št. 865/3. Zahtevi za razlastitev so bila priložena vsa dokazila po določbi 98. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljnjem besedilu: ZUreP-1) ter določbi 4. odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljnjem besedilu ZJC-B) ter dokazilo po določbi 1. odstavka 97. člena ZUreP-1. Pooblaščenka tožnika je v postopku ugovarjala, da postopek razlastitve ni potreben, ker se zadevo lahko uredi s podajo ustreznih zemljiškoknjižnih dovolil glede na poravnavo, sklenjeno leta 1977, na podlagi katere je tožnik odstopil zase in za svoje pravne naslednike nepremičnine s parc. št. 86/1, 86/2, del parc. št. 423/1 v izmeri 400 m2 in dovolil, da se vknjižijo kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Republiška skupnost za ceste Ljubljana, v zameno pa naj bi dobil tam navedene nepremičnine (parc. št. 865, del 866, del 861, 422/1 in del 422/2). Pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pa tudi poteka pravdni postopek tožnika, s katerim ta zahteva izdajo ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 422/1 (ki ne obstaja več zaradi postopka komasacije) glede na sklenjeno poravnavo iz leta 1977, ki se je realizirala v naravi, ne pa tudi zemljiškoknjižno, česar pa RS glede na njeno postopanje oziroma nepostopanje ne želi. V letu 2004 je tožnik poskušal urediti stanje tudi za parc. št. 865/3 v korist države, ta pa bi morala urediti prepis za 422/1 na tožnika, vendar do rešitve ni prišlo. Pooblaščenka je navedla še, da je nepremičnina s parc. št. 865/1 nastala iz parc. št. 861, 865/1 in 866/1, ki so bile nekoč last države, in na podlagi katastrskih odločb, s katastrsko odločbo iz leta 1992 pa je nastala parc. št. 865/3 v izmeri 19 m2. Ker je ta postopek neposredno povezan s pravdnim postopkom, je predlagala prekinitev tega postopka do pravnomočne rešitve pravdnega postopka. Pooblaščenec RS je prerekal zgornje navedbe na razpisani ustni obravnavi, saj je nepremičnina, ki je predmet tega postopka, last tožnika, DARS pa nikoli ni bil lastnik parcel, ki so bile leta 1977 predmet poravnave in ni bil nikoli v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik, zato ne more izdati zemljiškoknjižnega dovolila. Pooblaščenec razlastitvenega upravičenca je še dodal, da vztraja pri razlastitvi le zato, ker do danes sporazumno ni uspel pridobiti listin, ki bi omogočale prepis parcele in leži v trasi hitre ceste Selo-Šempeter. Organ si je tudi pridobil listine Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Nova Gorica, iz katerih je razviden nastanek tam navedenih parcel, pri čemer je ugotovil, da so se tam navedene parcelacije dejansko izvajale zaradi potrebe gradnje hitre ceste Selo-Vrtojba, da pa parc. št. 865/3 ni predmet pravde, ki poteka pred Okrožnim sodiščem. Po podatkih, ki jih je organ pridobil iz sodišča, je namreč razvidno, da tožnik zahteva od toženk, da je solastnik parc. št. 9100, k.o. ..., z deležem do 680/2598-tink ter izstavitev ustrezne listine, sprva pa je zahteval priznanje lastništva na parc. št. 422/1, a je zaradi komasacije zahtevek kasneje spremenil. Iz identifikacijskega potrdila pa izhaja, da je današnja parc. št. 865/3 nastala iz parc. št. 861. Iz parc. št. 422/1, ki je leta 1977 merila 918 m2, je nastala (danes) parc. št. 422/2, ki meri 1139 m2 in je v lasti RS. Na podlagi navedenega in glede na to, da v pravdi pred sodiščem tožnik zahteva pripoznanje solastninske pravice na parc. št. 9100, je organ ugotovil, da ni razloga za prekinitev postopka, ker ne gre za isti predmet spora. Organ je tako ugotovil, da gre za razlastitev nepremičnine parc. št. 865/3, ki po določbi 1. odstavka 2. člena ZJC v naravi predstavlja javno cesto HC Selo-Vrtojba, po kateri poteka cestni promet, zaradi česar se šteje, da je javna korist izkazana. O odškodnini pa bo organ odločil naknadno. Drugostopni organ je še dodal, da v zadevi ni sporno, da je parc. št. 865/3 zemljiškoknjižno v lasti tožnika, da je po katastrski rabi cesta, da je bila že s poravnavo iz leta 1977 (ki zemljiškoknjižno ni bila izvršena) namenjena gradnji hitre ceste Selo-Vrtojba ter, da je bila ta cesta kasneje dejansko zgrajena in po njej danes poteka cestni promet. Tožnik sicer zatrjuje, da bi bilo treba realizirati poravnavo iz leta 1977 in počakati na zaključek pravdnega postopka, vendar nobena od teh trditev ni utemeljena. Ker razlastitveni upravičenec ni uspel nepremičnine pridobiti sporazumno, je mogel vložiti zahtevo za razlastitev. Okoliščina o nerealizirani poravnavi tako v kontekstu določbe 19. člena ZJC-B pomeni le dejstvo, da nepremičnina ni bila pridobljena sporazumno. Ugotavljanje razlogov, zakaj ni prišlo do realizacije poravnave, bi preseglo namen tega postopka. Očitek, da gre za dvakratno razlastitev in da se z odločbo posega v tekoči sodni postopek, tudi ni utemeljen, saj RS še ni postala lastnica te nepremičnine in predvsem to tudi ni postala na podlagi poravnave iz leta 1977, tožnik pa je še vedno njen lastnik. Ker pa predmet zahtevka ni identičen, potek pravde ne more vplivati na ta postopek. Tožnik v pravdi zahteva priznanje lastninske pravice na parcelah, katerih lastnik naj bi postal po tej poravnavi, v tem postopku pa upravičenka zahteva razlastitev parcele, ki je v njegovi lasti.

Tožnik je v tožbi navedel, da zemljišče, ki je predmet razlastitve, ni bilo nikoli njegovo, ker si ga ni nikdar lastil, ga ni smatral za svojega in je celo državi predlagal izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Parc. št. 865/3 je nastala s parcelacijo parc. št. 865/1 na podlagi odločbe GURS, Območne geodetske uprave Izpostava Nova Gorica dne 29. 7. 1986. Ob parc. št. 865/1 je bilo v rubriki ''predvideni novi lastniki'' napisano tožnikovo ime, parcelacija pa je bila opravljana v skladu z ''ekspropriacijski linije avto-ceste v izgradnji''. Ko je bila avtocesta zgrajena in so bile meje znane, je bilo treba opraviti izmere avtoceste in je sledila nova parcelacija in je bil za cesto odmerjen še del parc. št. 865/1, nastala je parc. št. 865/3, sedaj cesta v izmeri 19 m2. Tudi takrat je navedeno, da se parcelacija opravlja skladu z razlastitvijo, naveden pa je tudi predviden novi lastnik – RS. Ker je država pozabila urediti lastništvo, je lastninska pravica še vedno vpisana na tožnika. Vseskozi je bil tožnik pripravljen na ureditev stanja, pa je država temu nasprotovala, ker očitno ne priznava poravnave iz leta 1977. Organ bi moral zato ugotoviti, da razlastitev ni potrebna, ker je treba le izvesti poravnavo iz leta 1977. Predlagal je, da sodišče odpravi prvostopno odločbo in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Stranka z interesom Republika Slovenija po Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Novi Gorici, je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnik vložil tožbo pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, s katero je od Direkcije za ceste kot ene do toženk zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma dovolila za vknjižbo na parc. št. 422/1, kasneje pa je zahtevek razširil še na ugotovitev, da je to parcelo priposestvoval, ter podrejeno, da mu mora Direkcija plačati določen znesek zaradi neupravičene obogatitve. V tožbi se je skliceval tudi na poravnavo iz leta 1977, ki pa ni bila zemljiškoknjižno izvedena za parc. št. 422/1, 422/2 v korist tožnika, ter za RS za parc. št. 423/3 in 865/3. Iz parc. št. 865/1, katere zemljiškoknjižni lastnik je 1992 postal tožnik, je med drugim po izvedeni parcelaciji nastala parc. št. 865/3 v izmeri 19 m2, ki pa v naravi predstavlja del državne ceste in je bila do leta 2009 vknjižena na tožnika, zato je RS predlagala njeno razlastitev, o kateri pa je bilo odločeno z izpodbijano odločbo. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnik je v pripravljalnem spisu še dodal, da prilaga sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, iz katere izhaja, da so bile nepremičnine, katerih razlastitev se zahteva, že razlaščene, ter, da je potrebno le urediti zemljiškoknjižno stanje. Torej gre v tej zadevi za že razsojeno stvar. Če pa bo toženka vztrajala pri razlastitvi, pa bo tožniku dvakrat izplačala odškodnino za razlaščeno zemljišče, enkrat v denarju in enkrat z nadomestnim zemljiščem (leta 1977 po poravnavi). Iz zadnje vloge stranke z interesom tožnik razume, da je država končno priznala, da je ostala poravnava zemljiškoknjižno neizvedena, kar pa ne pomeni nove razlastitve, temveč le izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, kar pa je bil tožnik pripravljen podati že v letu 2004. Postopek razlastitve je torej nepotreben.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem postopku je sporna izdaja odločbe o razlastitvi zemljišča s parc. št. 865/3, cesta v izmeri 19 m2, k.o. ..., tožniku.

Iz podatkov upravnih spisov in odločbe izhaja, da je bilo o zahtevi za razlastitev tam navedenega zemljišča odločeno v skladu z določbo 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05 – v nadaljnjem besedilu ZJC-B). Po presoji sodišča je bila v obravnavani zadevi pravilno uporabljena navedena določba, ki določa režim, ki velja za razlastitev že obstoječih javnih cest, ki še vedno potekajo na nepremičninah, ki so, upoštevaje zemljiškoknjižno stanje, v zasebni lasti, in med katere nedvomno (in kar med strankama ni sporno) sodi tožnikovo zemljišče s parc. št. 865/3. V obravnavanem primeru je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo zemljišče, ki je bilo predmet razlastitve, uporabljeno za gradnjo hitre ceste Selo-Vrtojba, izvedeno pa je bilo tudi več parcelacij, na podlagi katerih je predmetno zemljišče dobilo parc. št. 865/3, cesta v izmeri 19 m2. Zahtevi za razlastitev je razlastitvena upravičenka predložila podatke o zemljišču (zemljiškoknjižne in katastrske podatke) ter ponudbo iz določbe 97. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami in dopolnitvami), kar je v skladu z določbo 4. odstavka 19. člena ZJC-B. S tem pa je bila ugotovljena javna korist, kot jo določa določba 3. odstavka 19. člena ZJC-B. Zaradi navedenih ugotovitev prvostopnega organa, ki jih potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, je organ tako pravilno zaključil, da so bili za razlastitev obravnavanega zemljišča izpolnjeni vsi pogoji. Tožnikovih ugovorov, da gre v zadevi za dvakratno razlastitev obravnavanega zemljišča glede na poravnavo, ki jo je 23. 6. 1977 sklenil z Republiško direkcijo za ceste namesto razlastitve in državi izročil parc. št. 86/1, 86/2 in 81, vse k.o. ..., ter del parc. št. 423/1 v približni izmeri 400 m2, k.o. ..., v zameno pa prejel nadomestna zemljišča del parc. št. 865 v izmeri 1154 m2, del parc. št. 866 v izmeri 1378 m2, del parc. št. 861 v izmeri 1756 m2, del parc. št. 422/1 v izmeri 292 m2 in del parc. št. 422/2 v izmeri 388 m2, vse k.o. ..., tako sodišče ne more upoštevati, saj ta poravnava ni bilo zemljiškoknjižno izvršena, ker je bilo – kot že navedeno – obravnavano zemljišče v času odločanja upravnega organa v lasti tožnika, po njem pa poteka že obstoječa javna cesta, poskus pridobitve obravnavanega zemljišča sporazumno pa je bil tudi neuspešen. Namen opisane zakonske ureditve (tj. določbe 19. člena ZJC-B) je namreč v tem, da se bivšim lastnikom, na katerih zemljiščih je bila javna cesta že zgrajena oziroma rekonstruirana, zemljiškoknjižno stanje na teh zemljiščih pa ni bilo urejeno (in so ta zemljišča še vedno formalno v zasebni lasti), v ustreznem (zakonsko predpisanem) postopku določi nadomestilo v naravi ali odškodnina (ob izkazani javni koristi – kar gradnja ali rekonstrukcija javne ceste je), s tem pa se tudi uredi (dosedaj) neurejeno zemljiškoknjižno stanje. Za tak primer pa v tej zadevi nedvomno tudi gre. Na drugačno odločitev v zadevi pa zato tudi ne more vplivati pravdni postopek, opr. št. P 390/2004 pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici, v katerem je tožnik zaradi zemljiškoknjižno neizvršene poravnave iz leta 1977 zahteval od toženke Republike Slovenije izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na parc. št. 422/1 oziroma 422/2 oziroma sedaj za vpis solastninske pravice na parc. št. 9100/1, 9100/2 in 9100/3, k.o. .... V zadnje navedeni zadevi je bila sicer že izdana prvostopna sodba, opr. št. P 390/2004 z dne 3. 9. 2010, s katero je sodišče ugodilo podrejenemu zahtevku tožnika in mu dosodilo 50.041,20 EUR zaradi okoriščenja toženke za vrednost 680 m2 zemljišča s parc. št. 422/1, ki je po poravnavi iz leta 1977 pripadlo tožniku, zavrnila pa je njegov primarni zahtevek na priznanje lastninske pravice na parc. št. 9100/1, 9100/2, 9100/3, vse k.o. ..., z deležem do 680/2598-tink, vendar pa ta sodba še ni pravnomočna (po podatkih vpisnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici je bila namreč zoper citirano sodbo vložena pritožba toženke in stranskega intervenienta na strani toženke), ne glede na to, pa sodišče ugotavlja, da ne gre za isti predmet spora, kakor tudi ne za iste stranke (na strani tožene stranke) in ne za enako pravno podlago zahtevkov. V primeru potrditve sodbe, opr. št. P 390/2004 z dne 3. 9. 2010, pa bo imela Republika Slovenija možnost uveljavljanja ugovora že plačanega nadomestila za razlaščeno zemljišče. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10).

K 2. točki izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.