Jedro

Prepoved odtujitve in obremenitve lastninske pravice po drugem odstavku 38. člena SPZ zavezuje le prvega lastnika, vsebinsko enaka pa je bila v tem delu tudi določba paragrafa 364c ODZ.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka delno spremeni tako, da ti točki glasita: ″II. Vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve, vpisana pri nepremičnini z ID znakom parcela ... v k. o. ... pod ID ... v korist drugotožene stranke pri idealni ½ nepremičnine z ID znakom parcela ... v k.o. ..., ki je v solasti tožeče stranke, je neveljavna in se na podlagi te sodne odločbe pri prej navedeni ½ te nepremičnine opravi vknjižba izbrisa navedene vknjižbe in vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, po katerem pri ½ te nepremičnine v solasti tožeče stranke z ID znakom parcela ... v k.o. ... ni vknjižb prepovedi odtujitve in obremenitve.

III. Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki v roku 15 dni povrniti 5.845,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Prva in druga tožena stranka sta dolžni nerazdelno v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 446,03 EUR pravdnih stroškov, in na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa za Bpp št. 0110 0637 0421586, sklic 00 36-453-2020 še v znesku 1.079,48 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.″ V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Prva in druga tožena stranka morata tožeči stranki nerazdelno v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 839,05 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, organa za Bpp št. 0110 0637 0421586, sklic 00 36-453-2020, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Druga tožena stranka mora sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno razsodilo o po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje P 835/2017 z dne 21. 11. 2018 na pritožbeni stopnji1 še spornem zahtevku tožeče stranke do toženih strank in o povrnitvi pravdnih stroškov. V I. točki izreka je ugodilo tožbenemu zahtevku, da so neveljavne vknjižbe zaznamb izvršb, vpisane pri nepremičnini z ID znakom parcela ... v k.o. ... pod ID ..., ID ... in ID ... v korist druge tožene stranke pri idealni ½ predmetne nepremičnine, ki je v solasti tožnice in da se na podlagi te sodne odločbe opravi vknjižba izbrisa teh zaznamb in vzpostavi zemljiškoknjižno stanje brez teh zaznamb. V II. točki izreka pa je (ponovno) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je neveljavna vknjižba prepovedi odtujitve in obremenite, vpisana pri nepremičnini z ID znakom parcela ... v k.o. ... pod ID ... v korist druge tožene stranke pri idealni ½ nepremičnine z ID znakom parcela ... v k.o. ..., ki je v solasti tožeče stranke in da se na podlagi te sodne odločbe pri navedeni ½ te nepremičnine opravi vknjižba izbrisa navedene vknjižbe in vzpostavi zemljiškoknjižno stanje brez te, ter da sta toženi stranki kot solidarni dolžnici dolžni plačati tožeči stranki njene pravdne stroške, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki III. izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni drugi toženi stranki povrniti 8.768,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se v točkah II. in III. izreka tožeča stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Povzema razloge sodišča prve stopnje glede izpodbijanega dela sodbe in navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ponovno ni obrazložilo, niti zavzelo stališča do navedb, na katere se je sicer samo oprlo, tolmačilo pa jih je arbitrarno in zgolj v korist toženih strank. Stališča sodišča prve stopnje so nezakonita in napačna, nezakonita in napačna pa je tudi odločitev v izpodbijanem delu. Izpostavlja določbe 409., 408., 390/1 ter 21. člena ZFPPIPP in navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, s katerim je utemeljilo odločitev, da je bila terjatev druge tožene stranke v stečajnem postopku prvega toženca priviligirana oziroma prednostna terjatev, v nasprotju z zakonskimi določbami ZFPPIPP. Meni, da je analogna uporaba določila 1022. člena OZ nesmiselna, saj tožnica nikoli in nikdar ni bila v upniško-dolžniškem razmerju z drugo toženo stranko, nikoli ni bila porok ali zastavitelj. O konkurenci ločitvene in izločitvene pravice v stečajnem postopku namreč ne more biti odločeno na podlagi razširjene uporabe določb, ki dejanskemu stanju sploh ne ustrezajo in zato ne bi smele biti uporabljene. Tožnica poudarja, da ni in ni bila dolžnik v kreditni pogodbi, na podlagi katere je nastalo dolžniško-upniško razmerje med toženima strankama, niti ni bila porok ali zastavitelj. V predmetni zadevi gre tudi za konkurenco ločitvene in izločitvene pravice v stečajnem postopku, ki glede na namen in pomen izločitvene pravice v stečajnem postopku ločitvenemu upniku v istem stečajnem postopku ne omogoča izterjave svoje terjatve, ki jo je imel zoper stečajnega dolžnika po zaključku stečajnega postopka. Hipoteka oziroma zastavna pravica, s katero je imela druga tožena stranka kot zastavni upnik (ločitveni upnik) zavarovano svojo terjatev napram prvi toženi stranki, se je namreč s pravnomočnim priznanjem izločitvene pravice tožnice omejila na tisto premoženje stečajnega dolžnika, ki je ostalo v stečajni masi. Pravno nevzdržno je stališče, da lahko ločitveni upnik na premoženju, ki je bilo izločeno iz stečajne mase, po zaključku stečajnega postopka in pravnomočno zaključenem postopku za odpust obveznosti stečajnega dolžnika, vknjiži hipoteke, s katerimi ima zavarovano terjatev do stečajnega dolžnika na premoženju v lasti tretje osebe, ki nikoli ni bila udeležena v upniško-dolžniškem razmerju in katere premoženje ne predstavlja stečajne mase, saj to popolnoma izniči pomen in posledice uveljavitve in priznanja izločitvene pravice v stečajnem postopku po ZFPPIPP. V zemljiški knjigi vpisano takšno zavarovanje s hipoteko za naturalno, neiztožljivo obveznost, ne omogoča upniku ob vseh naštetih dejstvih ponovne izterjave dolga do stečajnega dolžnika na premoženju tretje osebe. Zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice je očitno napačna in ji je mogoče očitati arbitrarnost in s tem kršitev tožničinih človekovih pravic iz 22. člena in iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. V skladu s sodno prakso sodišč RS ločitvena pravica ločitvenih upnikov ne obstaja na delu nepremičnin, ki niso v lasti stečajnega dolžnika (temveč so v lasti tretje osebe), zato ločitveni upnik ne more predlagati prodaje in poplačila na premoženju tožnice. Ob prenosu lastništva nepremičnine na izviren način upnik ne izgubi zavarovanja oziroma hipoteke, obenem pa ne more zahtevati poplačila svoje terjatve, ki jo ima do stečajnega dolžnika od bivše zunajzakonske partnerice stečajnega dolžnika, ki ni bila z ničemer udeležena v pravnem razmerju med stečajnim dolžnikom in stečajnim upnikom. Z zaključkom stečajnega postopka v celoti ugasnejo vse terjatve zoper stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka, in sicer ne glede na odstotek poplačila upnikov in ne glede na to, ali so jih upniki v stečaju prijavili ali ne. Namen stečajnega postopka je ravno v tem, da se uredijo razmerja z upniki, zato bi bilo v nasprotju s samim namenom stečaja, če bi terjatve upnikov obstajale še po zaključku stečajnega postopka. Upnikova terjatev je bila obravnavana v stečajnem postopku in je z zaključkom stečaja ugasnila. Tožeča stranka navaja, da je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 144/2010 že dokazala ne samo verjetno izkazala, da ima na ½ nepremičnine z ID znakom parcela ... pravico, ki drugi toženi stranki kot upniku preprečuje izvršbo za poplačilo dolga stečajnega dolžnika, zato je tožba tožnice na izbris hipotek in prepovedi obremenitve in odtujitve v korist druge tožene stranke, vpisanih na njenem solastnem deležu te nepremičnine, v zavarovanje terjatve druge tožene stranke do prve tožene stranke, utemeljena. Tožeča stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev. Navaja, da je uspela s tretjino svojega zahtevka. Morala je vložiti pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 21. 11. 2018, zato bi moralo sodišče pri odločanju o pravdnih stroških upoštevati tudi dejstvo, da tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k razjasnitvi okoliščin, potrebnih za odločitev o pritožbi tožnice. Predvsem pa bi moralo upoštevati, da tudi tretja in četrta pripravljalna vloga druge tožene stranke nista bili vlogi, ki sta bili potrebni za odločitev sodišča – druga tožena stranka bi jih namreč lahko vložila že prej in bi jih tudi morala vložiti pred časom, kot jih je dejansko vložila. Na tako priznane stroške bi moralo sodišče drugi toženi stranki priznati zgolj 2/3-tine stroškov in pri tem uporabiti vrednost odvetniške točke 0,49 EUR, saj se je postopek začel v letu 2017 in ne 0,60 EUR. Pri odmeri stroškov zastopanja bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da bi druga tožena stranka glede na svoj položaj na trgu ter strokovnost, ki vsekakor obsega tudi pravno znanje, določene zaznambe morala izbrisati brez tožbenega zahtevka tožnice v tem postopku. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, toženima strankama pa kot solidarnima dolžnicama naloži v plačilo priglašene stroške te pritožbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na pritožbo druga tožena stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje pritožbi kot neutemeljeni in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena glede izpodbijane odločitve v II. točki izreka glede glavne stvari in delno utemeljena glede stroškovne odločitve v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5. Sodišče druge stopnje po določbah prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev sodišča prve stopnje v II. in III. točki sodbenega izreka.Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka v vsebini, ki je zajeta v II. točki sodbenega izreka glede neveljavnosti vpisa in izbrisa vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve pri nepremičnini z ID znakom parcela ... v k.o. ... pod ID ... v korist druge tožene stranke pri idealni ½ nepremičnine z ID znakom parcele ... v k.o. ..., ki je v (so)lasti tožeče stranke, obrazložilo v točkah 29 do 35 izpodbijane sodbe. V 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo tudi med pravdnima strankama nesporna dejstva in glede na vsebino zahtevka izhajalo iz določb o izbrisni tožbi2, ki je urejena v Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1) v določbah 243. do 245. člena. Izbrisna tožba je kot posebna stvarnopravna tožba namenjena odpravi materialnopravno neveljavnih vpisov.

7. Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila predmetna prepoved obremenitve in odtujitve pod ID ... v zemljiško knjigo vpisana na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 02/00440 z dne 13. 8. 2002 o zavarovanju denarne terjatve druge toženke kot kreditodajalke do prvega toženca kot kreditojemalca, sklep pa je bil izdan na osnovi notarskega zapisa, sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 537/2002 z dne 17. 6. 2002, iz katerega izhaja, da sta toženca 7. 6. 2002 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu v višini 4.500.000,00 SIT, terjatev druge toženke pa zavarovala z zastavno pravico, prepovedjo obremenitve in odtujitve ter zaznambo neposredne izvršljivosti terjatve na zgoraj navedeni nepremičnini, kar vse je bilo vpisano v zemljiško knjigo pri celoti te nepremičnine z začetkom učinkovanja 30. 7. 2002. Kot med pravdnima strankama nesporno je tudi ugotovilo, da je bil ob vpisu izključni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine do celote prvi toženec3. Kot nesporno med pravdnima strankama pa je ugotovljeno tudi, da je tožnica 19. 2. 2010 zoper prvega toženca vložila tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deleža na skupnem premoženju, ki jo je nato razširila še na drugo toženko, ki je prerekala izločitveno pravico tožnice, ki jo je slednja prijavila v začetnem stečajnem postopku zoper prvega toženca (oklic o začetku postopka osebnega stečaja z dne 4. 10. 2011) na idealni ½ navedene nepremičnine, v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju P 144/2010 pa je sodišče (pravnomočno) razsodilo, da je tožnica do ½ solastnica te nepremičnine in da na tej idealni polovici obstoji tožničina izločitvena pravica, ki ne predstavlja stečajne mase v stečajnem postopku nad prvim tožencem, zato ji je bila v postopku osebnega stečaja nad prvim tožencem priznana izločitvena pravica do idealne polovice (prilogi A4, C4 v spisu), kar je sodišče po uradni dolžnosti na podlagi določil ZFPPIPP izvedlo v zemljiški knjigi tako, da je bila solastninska pravica tožnice pri predmetni nepremičnini vpisana 15. 5. 2015 (priloga A2 v spisu). Tudi tem ugotovitvam v pritožbenem postopku ni nasprotovano.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri predmetnem vpisu za vpis omejitve lastninske pravice takratnega (edinega) zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine. Pravilna je tudi ugotovitev, da gre za vpis obligacijske pravice na pravno poslovni podlagi. Res je, da je ta vpis začel učinkovati pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v drugem, tretjem in četrtem odstavku 38. člena ureja institut prepovedi odtujitve in obremenitve. Institut prepovedi odtujitve in obremenitve v ZTLR ni bil urejen, zato so se do uveljavitve SPZ za ta pravni institut uporabljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ). Pravni institut prepovedi odtujitve in obremenitve pomeni omejitev za lastnika, saj se mu prepoveduje pravno razpolaganje s stvarjo. Prepoved odtujitve in obremenitve lastninske pravice po drugem odstavku 38. člena SPZ zavezuje le prvega lastnika, vsebinsko enaka pa je bila v tem delu tudi določba paragrafa 364c ODZ, ki jo je kot materialnopravno podlago vpisa ob zgoraj obrazloženem treba upoštevati. Realizacijo tega pravila sicer v zemljiškoknjižnem postopku predstavlja četrti odstavek 47. člena ZZK-14. 9. Tožeča stranka je tudi že v tožbeni trditveni podlagi glede materialnopravne neveljavnosti vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve izpostavila in navajala, da se ta sploh ne nanaša na tožnico, da gre za prepoved, ki se nanaša na določeno osebo, to je prvo toženo stranko, zato je tudi ta vknjižba na tožničinem delu nepremičnine vknjižena brez ustrezne materialnopravne podlage in je tožba nujna za zaščito njenih ustavnih pravic.5 V konkretni zadevi pa je ob zgoraj povzetem upoštevati tudi med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je bila solastninska pravica tožnice do ½ na navedeni nepremičnini v zemljiško knjigo vpisana šele 15. 5. 2015, podlaga za to pa je bil s pravnomočno sodbo ugotovljen do polovični delež tožnice na tej nepremičnini kot skupnem premoženju tožnice in prvega toženca, razsojeno pa je bilo tudi, da je tožnica do ½ solastnica navedene nepremičnine, priznana pa ji je bila tudi izločitvena pravica do idealne ½ nepremičnine6. 10. Ob obrazloženem je ob pravilni uporabi materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu pazi po uradni dolžnosti, pritrditi pritožbi, da je obravnavani tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Predmetna vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi pri 1/2 tožnici solastnih nepremičnin je iz materialnopravnega razloga neveljavna, ker ob zgoraj obrazloženem prepoved odtujitve in obremenitve lahko veže le prvega lastnika, to je v konkretnem primeru prvega toženca. Ko pa je vknjižba iz materialnopravnega razloga neveljavna, pa je treba prizadetemu lastniku priznati izbrisno tožbo, s katero bo lahko saniral neveljavno vknjižbo prepovedi razpolaganja7. 11. Pritožbeno sodišče je zato ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v vsebini, kot izhaja iz izreka točke 1./II te sodbe ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP). Dodati je še, da pritožba sicer vsebinsko ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje glede dobrovernosti druge tožene stranke8, pri čemer pa po presoji pritožbenega sodišča ti razlogi ob zgoraj že obrazloženem na zaključek o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka ne vplivajo in niso odločilni. Člen 244 ZZK-1 ureja pasivno legitimacijo glede izbrisne tožbe. Pogoj nedobrovernosti, določen v tretjem odstavku 244. člena ZZK-1, se nanaša na drugi odstavek 244. člena ZZK-1, ki določa pasivno legitimacijo nadaljnjega pridobitelja, to pa pomeni, da je dobrovernost pomembna zgolj pri nadaljnjem (posrednem) pridobitelju, pri neposrednem pridobitelju, na katerega se nanaša prvi odstavek 244. člena ZKK-1 pa ne9. Tudi okoliščina, da je sodna praksa take vpise v času, ko je bil vpis opravljen, dovoljevala, tako ob vsem zgoraj obrazloženem ne more biti odločilna. Ker že navedeni razlogi narekujejo ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati do ostalih sicer obširnih pritožbenih navedb v zvezi s stečajnim postopkom in odpustom obveznosti, ki so vsebinsko enake pritožbenim navedbam v pritožbi zoper predhodno izdano sodbo sodišča prve stopnje v tem postopku, do katerih pa se je pritožbeno sodišče tudi sicer že vsebinsko opredelilo v sklepu in sodbi Cp 193/2019 z dne 10. oktobra 2019. 12. Tožeča stranka delno utemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev.

13. Pritožba neutemeljeno izpodbija odmero potrebnih pravdnih stroškov druge tožene stranke. Pravno podlago za odmero potrebnih in priglašenih pravdnih stroškov predstavlja določba 155. člena ZPP in Odvetniška tarifa - OT (Ur. list RS, št. 2/2015, 28/18 in 22/19). Sodišče prve stopnje je drugi toženi stranki utemeljeno priznalo stroške za tretjo in četrto pripravljalno vlogo. Glede na vsebino teh vlog tudi po oceni pritožbenega sodišča obe ti vlogi predstavljata za pravdo potrebni vlogi, tožeča stranka pa v pritožbi tudi ne pojasni konkretnih razlogov, čemu šteje, da ti vlogi nista bili potrebni za odločitev sodišča, kot tudi ne zatrjevane nepravočasnost teh vlog. Druga tožena stranka je na prvo pritožbo tožeče stranke zoper izdano prvo sodbo sodišča prve stopnje v tej pravdi obrazloženo odgovorila, zato tudi stroški sestave odgovora na pritožbo predstavljajo potrebne pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je pri priznanju in odmeri odvetniških stroškov tudi OT pravilno uporabilo. Tekom tega pravdnega postopka je prišlo do spremembe vrednosti odvetniške točke iz 0,459 EUR na 0,60 EUR (Ur list RS, št. 22/2019 z dne 5. 4. 2019, ki velja od 6. 4. 2019). Sprememba vrednosti točke je v danem primeru vplivala na odvetniško tarifo. Ob vrednosti spornega predmeta v višini 200.000,00 EUR, ki se ni spreminjala, bi bila druga tožena stranka upravičena do povrnitve odvetniških stroškov po tar. št. 18 (v zvezi z tar. št. 19, 20 in 21 OT) ob vrednosti točke 0,459 EUR do 1800 točk, po novi vrednosti točke pa do 1600 točk. Ker je razlika več kot 10 %, je po določbi tretjega odstavka 12. člena OT v zvezi s četrtim odstavkom 14. člena OT druga tožena stranka upravičena do odvetniških stroškov v priglašeni višini odvetniških točk v stroškovniku z dne 21. 11. 2018. Sodišče prve stopnje je ob obrazloženem pravilno priznalo število odvetniških točk za posamezne odvetniške storitve in ob odmeri stroškov pravilno upoštevalo tudi novo vrednost točke, saj je bistven čas odločanja o pravdnih stroških, ti pa so bili odmerjeni ob izdaji sodbe 19. 2. 202010. Pravilno odmerjeni potrebni pravdni stroški druge tožene stranke tako predstavljajo znesek v skupni višini 8.768,26 EUR.

14. Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno vrednotilo pravdni uspeh tožeče stranke in posledično tudi tožene stranke v predmetnem pravdnem postopku in zato stroškovno odločitev napačno oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP. Tožeča stranka je v pravdi, vključno s spremembo sodbe glede glavne stvari v tem pritožbenem postopku, delno uspela s tožbenim zahtevkom po izbrisni tožbi (glede šestih od skupaj šestnajst zahtevanih izbrisov), neuspešna pa je bila glede ugotovitve neobstoja ločitvene pravice (v tem delu je bila tožba pravnomočno zavržena že v prvem sojenju brez pritožbe pravdnih strank). Zato je ob navedenem in glede na potek pravdnega postopka, kot izhaja iz spisa, uspeh tožeče stranke z zahtevkom oceniti na 1/3, uspeh nasprotne stranke pa je 2/3 in je zato glede povrnitve pravdnih stroškov uporabiti drugi odstavek in ne tretji odstavek 154. člena ZPP. To pa pomeni, da je tudi tožeča stranka upravičena do delne povrnitve njenih potrebnih pravdnih stroškov glede na njen uspeh v pravdi.

15. Pri odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke, priglašenih po predloženem stroškovniku z dne 21. 11. 2018 in prvi pritožbi, pravno podlago predstavlja določba 155. člena ZPP in veljavna Odvetniška tarifa (OT), pri čemer je upoštevati tudi, da je bila tožeči stranki s tremi odločbami tekom postopka odobrena brezplačna pravna pomoč in sicer odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 880/2017 z dne 25. 7. 2017 za zastopanje pred sodiščem prve stopnje od 27. 5. 2017 dalje, z odločbo Bpp Okrožnega sodišča v Celju 142/2019 z dne 25. 1. 2019 za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 21. 11. 2018, z odločbo Bpp 453/2020 z dne 13. 5. 2020 pa za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 19. 2. 2020, v zvezi s tem je bilo pri odmeri odvetniške nagrade upoštevati tudi peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) in stroške nagrade odvetnika razpoloviti. Tako je kot je potrebne pravdne stroške tožeči stranki po vloženem stroškovniku priznati stroške za sestavo tožbe v višini 1800 točk (tar. št. 18 OT) z upoštevanjem, da je bila tožba vložena pred odobritvijo brezplačne pravne pomoči ter od tega materialne stroške v višini 28 točk, kar s priznanim DDV in ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 1338,10 EUR, ena tretjina glede na pravdni uspeh pa 446,03 EUR. Ta znesek morata toženi stranki nerazdelno povrniti (neposredno) tožeči stranki. Nato pa je tožeči stranki priznati odvetniške stroške za dokazni predlog z dne 23. 4. 2018 polovico od 50 točk (tar. št. 19/4 OT), to je 25 točk, za prvo pripravljalno vlogo (po tar. št. 19/1) polovico od 1800 točk, to je 900 točk, za predlog za preložitev naroka polovico od 50 točk (tar. št. 19/4), to je 25 točk, za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2) polovico od 1350 točk, to je 675 točk, za prvi narok polovico od 1800 točk (tar. št. 20/1 OT), 900 točk, urnina 150 točk (člen 6 OT), polovica 75 točk, ter za drugi narok polovico od 900 točk tar. št. 20/2, 450 točk, ter tudi pritožbene stroške za sestavo prve pritožbe (tar. št. 21/1 OT) zoper prvo sodbo v višini polovice od 2250 točk, 1125 točk, skupaj torej 4175 odvetniških točk, ter še materialne stroške (51,75 točk), kar skupaj predstavlja 4.226,75 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja znesek 2.536,05 EUR, s prištevkom stroškov za prihoda na narok 118,40 EUR in z 22% DDV znaša 3.238,43 EUR, ena tretjina pa predstavlja 1.079,48 EUR. To pa je znesek stroškov, ki ga morata toženi stranki nerazdelno za tožečo stranko plačati na račun organa brezplačne pravne pomoč Okrožnega sodišča v Celju. Tožeča stranka pa mora drugi toženi stranki povrniti 2/3 njenih potrebnih pravdnih stroškov, kar predstavlja znesek 5.845,51 EUR. Zakonske zamudne obresti so priznane v skladu z Načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 in sicer od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

16. Ob obrazloženem je bilo tako pritožbi glede stroškovne odločitve delno ugoditi in stroškovno odločitev ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti tako, kot izhaja iz točke 1./III izreka te sodbe, v ostalem pa pritožbo v še izpodbijani stroškovni odločitvi kot neutemeljeno zavrniti, saj je bilo pritožbeno zavzemanje za nižjo odmero potrebnih pravdnih stroškov druge tožene stranke neutemeljeno.

17. Stroške tega pritožbenega postopka sta priglasili tožeča stranka in druga tožena stranka. Tožeča stranka je v celoti uspela s pritožbo glede glavne stvari. Tudi v stroškovni odločitvi je bila v pretežni meri uspešna. Zato ji morata toženi stranki nerazdelno povrniti njene potrebne pritožbene stroške (člen 154/1 ZPP v zvezi s členom 165/2 ZPP). Te predstavljajo stroški za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT 2250 točk, upoštevaje, da je bila tožeči stranki z že navedeno odločbo Okrožnega sodišča v Celju organa za Bpp odobrena brezplačna pravna pomoč, pa je po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičena do odvetniške nagrade 1125 točk, ter do 21,25 točk materialnih stroškov, kar skupaj predstavlja 1146,25 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 687,75 EUR, skupaj s priznanim DDV pa znesek 839,05 EUR. Ta znesek morata toženi stranki nerazdelno povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe na račun organa za Bpp Okrožnega sodišča v Celju, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila11. Druga tožena stranka mora svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi že zgoraj navedenih zakonskih določb ZPP kriti sama.

1 Sklep in sodba Cp 193/2019 z dne 10. 10. 2019. 2 Primerjaj 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj drugo alinejo 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj: Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, GV Založba, Ljubljana 2016, dr. Matjaž Tratnik, komentar k določbi 47. člena, stran 157, 158; tudi Stvarnopravni zakonik, Zakon s komentarjem, Ur. list RS, PF v Ljubljani, PF v Mariboru, Ljubljana 2016, dr. Renato Vrenčur, stran 241, npr. tudi VSK sklep CDn 150/2014 in še drugi. 5 Primerjaj tožbene navedbe na 12. strani tožbe. 6 Primerjaj sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 144/2010 z dne 15. 4. 2014 v prilogah spisa in tretjo alinejo 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 7 Primerjaj npr: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, dr. Renato Vrenčur, str.232, 233. 8 Primerjaj točke 30, 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, GV Založba 2016, dr. Matjaž Tratnik, komentar k določbi 244. člena, stran 539, tudi odločbi VS RS II Ips 277/2010 in II Ips 167/2014. 10 Primerjaj člen 12/2 OT in npr. tudi odločbi VDSS Psp 263/2019, VSL I Cp 1523/2019 in še več drugih. 11 Primerjaj Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.