Jedro

Poravnava, ki je sklenjena brez posredovanja sodišča, je pogodba, s katero pogodbeni stranki na podlagi vzajemnega popuščanja uredita medsebojne pravice in obveznosti. Taka poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova. V primeru, da pogodbena stranka s poravnavo prevzetih obveznosti ne izpolni, lahko druga stranka (tako kot pri vsaki pogodbi) zahteva sodno varstvo (izpolnitev dogovorjene obveznosti). Tožeča stranka s tožbo ne zahteva nič drugega kot le to, kar se ji je tožena stranka kot sopogodbenik zavezala izpolniti, pa ni izpolnila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka priskrbeti tožeči stranki drugo primerno najemno neprofitno stanovanje s skupno uporabno površino 58,75 m2 v R. ali Z. in skleniti z njo najemno pogodbo za nedoločen čas. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 141.113 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o poravnavi, s katero sta brez posredovanja sodišča razrešili spor. Ker je sporno razmerje že razrešeno, tožba ni potrebna. S tem, da je tožeča stranka vložila tožbo, negira vsebino sklenjene poravnave. Namesto, da je vložila tožbo, bi lahko zahtevala realizacijo sklenjene poravnave. V poravnavi kvadratura stanovanja ni bila določena. Netočna je trditev sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni zatrjevala, da prejšnje stanovanje tožeče stranke ni merilo 58,75 m2. Sicer pa spora ne vodi tožeča stranka, ampak njeni otroci.

Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa tako, da bosta obe sodbi razveljavljeni, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Pravno zmotno je stališče tožene stranke, ki zajema pretežni del revizije, da dejstvo, da sta pravdni stranki sklenili poravnavo (1089. člen in nasl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), izključuje oziroma preprečuje vodenje pravdnega postopka. Poravnava, ki je sklenjena brez posredovanja sodišča, je pogodba, s katero pogodbeni stranki na podlagi vzajemnega popuščanja uredita medsebojne pravice in obveznosti. Taka poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova. V primeru, da pogodbena stranka s poravnavo prevzetih obveznosti ne izpolni, lahko druga stranka (tako kot pri vsaki pogodbi) zahteva sodno varstvo (izpolnitev dogovorjene obveznosti). Tožeča stranka s tožbo ne zahteva nič drugega kot le to, kar se ji je tožena stranka kot sopogodbenik zavezala izpolniti, pa ni izpolnila. Obširne revizijske trditve tožene stranke, da sodna pot ni bila potrebna (ali celo dopustna), zato niso utemeljene.

Tožena stranka obstoja pogodbene obveznosti ni zanikala, dejstva, da je s poravnavo prevzete obveznosti v dogovorjenem roku in na s poravnavo dogovorjen način izpolnila, pa ni dokazala. Glede vsebine poravnave je zatrjevala le, da s pogodbo (poravnavo) ni bilo natančno dogovorjeno, kolikšna naj bo kvadratura nadomestnega stanovanja.

Kakšen naj bi bil po njenem mnenju dogovor o velikosti stanovanja, ni pojasnila (niti trdila in za trditve predložila dokaze). Le enkrat, in sicer v pripravljalnem spisu z dne 26.9.1994, je navedla, da je "še nova izmišjotina navajanje skupne površine stanovanja (58,75 m2) ki ni bila nikoli postavljena in dogovorjena". Kljub tako neopredeljenim ugovorom tožene stranke glede dogovorjene kvadrature nadomestnega stanovanja in kljub pomanjkanju nasprotnih trditev, ki bi bile podprte z dokaznimi predlogi, je sodišče glede vsebine dogovora o kvadraturi nadomestnega stanovanja izvedlo obširen dokazni postopek (zaslišanje prič, vpogled listin o velikosti in legi stanovanja, ki ga je morala izprazniti tožeča stranka na podlagi sklenjene poravnave itd.) in po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da sta se pogodbeni stranki ob sklenitvi poravnave dogovorili (čeprav tega v poravnavo nista zapisali), da mora tožena stranka izročiti tožeči stranki nadomestno stanovanje, ki bo imelo tako kvadraturo kot tisto, ki ga je tožeča stranka na podlagi sklenjene poravnave izpraznila in izročila toženi stranki.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Zato je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).