Jedro

Odškodninska odgovornost odvetnika je pogodbene (in ne deliktne) narave.

Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Triletni subjektivni rok torej v danem primeru ne pride v poštev, ampak bi moralo sodišče upoštevati petletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 10.4.2006 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati 28.952.930,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 27.171.892,00 SIT od 7.4.2006 dalje do plačila, od 158.670,00 SIT od 9.7.2002 dalje do plačila, od 50.000,00 SIT od 27.7.1995 dalje do plačila in od 120.000,00 SIT od 26.6.2003 dalje do plačila. Tožnik zatrjuje, da je bil premoženjsko oškodovan zaradi nestrokovnega in malomarnega dela odvetnikov in zahteva plačilo odškodnine iz zavarovanja poklicne odgovornosti odvetnikov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo in tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 604,09 EUR, stranskemu intervenientu pa njegove stroške pravdnega postopka v znesku 6.041,45 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravno zmotno, ko je ločilo ravnanje odvetnika H. in odvetnika C. kot samostojni ravnanji v odnosu do tožnika. S tem se je postavilo na stališče, da je tožnik za škodo izvedel najkasneje 28.10.2002. Prvemu sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikovega zavedanja o povzročitelju škode in o škodi, saj je svojo odločitev oprlo izključno na izpoved stranskega intervenienta. Stranki intervenient ni bil seznanjen s tem, kaj pravzaprav o sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani in morebitni pritožbi zoper njo ve in razume tožnik, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožnik izvedel za škodo. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da začetek zastaralnega roka ne more biti vezan na subjektivno dojemanje posameznika. Tudi če bi tožnik izvedel za škodo že 28.10.2002, pa mu ni bilo jasno, kdo je škodo povzročil. Ker sodišče tega ni ugotavljalo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tudi zmotno oprlo svojo odločitev na 352. člen OZ, ki določa, da odškodninska terjatev zastara v treh letih. Pravna podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika zaradi nepravilne izročitve navodila je v pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo in gre v konkretnem primeru za poslovno odškodninsko terjatev. Zastaranje je zato potrebno presojati po določilu 3. odstavka 352. člena, ki določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določen za zastaranje te obveznosti. Tožnik je prejel sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 9.7.2002, tožba v predmetni zadevi pa je bila vložena 7.4.2006, torej znotraj petletnega roka. Enako kot je sodišče presojalo odškodninsko odgovornost odvetnika C., bi moralo presojati tudi odškodninsko odgovornost odvetnika H., česar pa sodišče ni storilo in je zato sodba sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišču očita, da ni ocenilo izpovedbe tožnika o tem, da je večkrat prišel v pisarno odvetnika C. in ni prišel na vrsto in da je odvetniku predlagal, da lahko vse uredita za nadaljevanje, vendar odvetnik ni imel časa. Sodišče ni pojasnilo, kako je bila prepričljivejša izpoved odvetnika C. in priče M. P.. Sodišče tudi ni ocenilo tožnikove izpovedi o tem, da je pravdo zaradi dobave drugega vozila nadaljeval po odvetniku H.. Tožeča stranka pa se pritožuje tudi zoper dopustitev stranske intervencije ter prisojene pravdne stroške stranskega intervenienta. Stranski intervenient je bil predlagan kot priča s strani tožene stranke, druge vloge v tem postopku ni imel, stranska intervencija pa ni bila potrebna. Sodišče ni kritično presojalo intervenientovih vlog, pooblaščenka intervenienta ni bila vseskozi prisotna na narokih, iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja, katere stroške je sodišče toženi stranki in stranskemu intervenientu priznalo. V dopolnitvi pritožbe tožeča še ugovarja, da sodišče prve stopnje v zvezi z odvetnikom H. ni ugotavljalo, ali je storil grobo napako in v zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi sodbe sami seboj v nasprotju. Sodišču tudi očita, da je navedlo, da je izpoved odvetnika C. podprta z dokazi, katerih pa sodišče ni navedlo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo tožniku za njeno nastalo premoženjsko škodo v višini 120.181,44 EUR spp ter pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, stranski intervenient pa v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in priglaša stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožnik škodno ravnanje očita dvema odvetnikoma H. in C., prvemu, ker naj ne bi postavil pravilnega tožbenega zahtevka in tožniku zadeve ustrezne pojasnil in drugemu, ker naj ne bi vložil revizije zoper odločitev višjega sodišča in tudi on ne bi dal ustreznih pojasnil tožniku. Prvo sodišče je štelo, da je tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na ravnanje odvetnika H, zastaran, zato ga je sodišče kot neutemeljenega zavrnilo, s presojo odgovornosti odvetnika za njegovo ravnanje pa se ni ukvarjalo. Sodišče je ocenilo, da je tožnik zvedel za nastanek škode in pridobil možnosti uveljavljati odškodnino za škodo najkasneje 28.10.2003, relativni zastaralni rok pa je do dne 10.4.2006, ko je tožnik vložil tožbo že iztekel. Take zaključke prvostopnega sodišča pa tožnik v pritožbi utemeljeno napada. Tožnik se v pritožbi pravilno sklicuje na 3. odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 79/07, v nadaljevanju OZ), ki določa, da odškodninska terjatev za škodo, nastalo s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. To pomeni, da se pravila o subjektivnem in objektivnem roku zastaranja ne uporabljajo pri poslovnih odškodninskih terjatvah. Zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Triletni subjektivni rok torej v danem primeru ne pride v poštev ampak bi moralo sodišče upoštevati petletni zastaralni rok. Ob tem pa se pokaže, da je bila tožba vložena dne 10.4.2006 vročena pravočasno.

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sodišče ni ugotavljalo relevantnih dejstev (po ugotovitvi zastaranja se sodišče s presojo odgovornosti odvetnika za njegovo ravnanje ni ukvarjalo) je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, kjer naj sodišče odpravi navedene pomanjkljivosti ter ugotovi relevantna dejstva za odločanje o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi 2. odstavka 165. člena ZPP.