Jedro

Tožnica ne more v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja kot prizadeta stranka uveljavljati izgradnje dovoza v korist tretje osebe in po zemljišču, s katerim ne razpolaga, zato to ne more biti razlog za zavrnitev lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je najprej dne 14.6.1993 vložila tožbo po 26. členu zakona o upravnih sporih, ker tožena stranka ni odločila v roku o njeni pritožbi zoper odločbo Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 20.1.1989, s katero je ta obnovil postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo študentskega bloka, vendar je odločil, da lokacijsko dovoljenje ostane nespremenjeno v veljavi. Po prejemu odločbe tožene stranke z dne 11.6.1993, s katero je tožena stranka pritožbo zavrnila, pa je tožnica s pripravljalnim spisom 21.7.1993 tožbo razširila na to odločbo.

V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je bil postopek obnovljen v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča SRS z dne 7.11.1985, in da sta bila tožnica in njen mož v postopku tudi zaslišana. Prvostopni organ je ugotovil, da ne nasprotujeta gradnji Študentskega centra, zahtevata pa, da se uredi dostop do hiše na parc.št. 53/1 po intervencijski poti, skladno z dogovorom z dne 23.12.1981. Tožena stranka meni, da navedeni dogovor ni stvar obnove postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo spornega objekta, ker je bil dogovor sklenjen celo po izdaji lokacijskega dovoljenja, ter da bo treba dogovor uveljavljati pred rednim sodiščem.

Tožnica v zvezi z izpodbijano odločbo tožene stranke v tožbi navaja, da sta z možem soglašala z lokacijo predmetnega objekta le pogojno, če se upošteva sklenjeni trostranski sporazum in lokacijsko dovoljenje dopolni z obveznostjo investitorja urediti dostop do nepremičnin ... Dalje navaja, da res ni uveljavljala izdaje lokacijskega dovoljenja za dostop do objekta ..., pač pa še vedno uveljavlja svojo pravico, da se upošteva sklenjen sporazum in iz njega izvirajoče obveznosti. Meni, da bi upravni organ moral spoštovati sklenjeni sporazum. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, podrejeno pa, da se spremeni tako, da se lokacijsko dovoljenje dopolni z obveznostjo investitorja, da izvede priključek z intervencijske poti na parc.št. 53/.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, pa tudi prizadeta stranka ne. Tožba ni utemeljena.

V času izdaje spornega lokacijskega dovoljenja z dne 6.11.1981 je še veljal zakon o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72, 8/78 - ZUPla), zato je zakonitost izpodbijane odločbe tožena stranka presojala po tem zakonu. Zakonitost in pravilnost prvostopne odločbe se presoja po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo ob izdaji odločbe. Spremembe v dejanskem in pravnem stanju, ki so nastale po izdaji prvostopne odločbe, ne morejo vplivati na njeno zakonitost. Navedeni zakon je v 24. členu točno določal, kdaj pristojni organ zavrne zahtevo za lokacijsko dovoljenje. Med navedenimi razlogi ni takega, kot ga uveljavlja tožnica. Tožnica ne more v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja kot prizadeta stranka uveljavljati izgradnje dovoza v korist tretje osebe in po zemljišču, s katerim ne razpolaga, zato tak njen ugovor ne more imeti vpliva na izdajo lokacijskega dovoljenja. Razen tega pa dogovor z dne 23.12.1981 tudi ni bil razlog za obnovo postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 6.11.1981, ker še dogovora takrat ni bilo. Tudi pri ponovnem odločanju se upoštevajo dejstva in dokazi, ki so obstojali ob predhodnem odločanju, to je 6.11.1981. Kot je že navedeno, se upošteva dejansko stanje, ki je obstajalo na dan odločanja. Sodišče še pripominja, da za izdajo lokacijskega dovoljenja ni potrebno soglasje soseda. Sosed kot prizadeta stranka je po določbi 30. člena zakona o urbanističnem planiranju lahko ugovarjal v lokacijskem postopku le, če bi z izdajo lokacijskega dovoljenja bile kršene njegove pravice ali pravne koristi. Iz tožničinih navedb pa ne izhaja, da bi z izdajo lokacijskega dovoljenja za izgradnjo študentskega bloka na sosednji parceli bile kršene kakšne njene pravice ali pravne koristi.

Glede na navedeno je tožba neutemeljena, zato jo je sodišče kot tako, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, zavrnilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).