Jedro

Ni pravno relevantno, da je bil tožnik (le) del logistične brigade, ki je podporna služba. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo nujno, da je bila logistična brigada ves čas prisotna na vojaških vajah in usposabljanjih, ki so bila del operativnega urejanja, saj brez nje ne bi mogli izvesti usposabljanja. Logistična brigada je morala ves čas spremljati in podpirati primarnega vadbenca, pri čemer je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da se je tožnik včasih tudi sam usposabljal in ni bil zgolj logistična podpora drugim enotam. Namen vojaških vaj in usposabljanj je kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, potrebno je skupinsko soočenje s takšnimi pogoji, tudi podpornih služb, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost. Straža se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti zaradi neposredne grožnje za nacionalno varnost. Gre za redno mirnodobno delovno nalogo, ki ni del začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da straža tudi ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede in da bi bilo to delo mogoče organizirati s sistemom rotacije, torej, da je rotacija primerna, kar pomeni, da ni izkazana nobena od izjem za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača neto zneske prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 455,04 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da ni upravičen do dodatka za stalno pripravljenost v času izvajanja vojaških vaj, urjenja in usposabljanja. Toženka ni dokazala, da vaje predstavljajo nujno izjemo od Direktive 2003/88/ES. Vojaške vaje in usposabljanja ne predstavljajo posebne dejavnosti, ki nasprotuje uporabi Direktive 2003/88/ES. Posebne dejavnosti vključujejo dejavnosti, ki jih oborožene sile opravljajo v okviru vojaških operacij, kadar so vojaške osebe napotene v tretjo državo v okviru operacije kriznega upravljanja in ni mogoče učinkovito preprečevati poklicnih tveganj ali načrtovati delovnega časa. Vključevati morajo element izrednih razmer oziroma dogodkov. Toženka ni zatrjevala, da bi bila tožniku odrejena pripravljenost v zvezi z napotitvijo v tretjo državo v okviru operacije kriznega upravljanja, pri vajah v Sloveniji pa tudi ni šlo za notranje operacije v izrednih razmerah. Vaje in usposabljanja predstavljajo redno delo tožnika, čeprav se izvajajo v pogojih, ki najbolj posnemajo pogoje v primeru napotitev. Kadar vojaška oseba opravlja svoje običajne naloge, je te naloge mogoče organizirati vnaprej. Skladno s sodbo Sindicatul Familia Constanţa se posebne lastnosti, zaradi katerih se izključi uporaba direktive, nanašajo le na vojaške osebe, ki opravljajo visoke strokovne funkcije ali funkcije, za katere se zahtevajo pooblastila za visoko stopnjo tajnosti, zato jih je težko nadomestiti, ali na elitne enote. Sodišče EU je ugotovilo, da je pravila iz direktiv 89/391 in 2003/88 načeloma mogoče upoštevati pri dejavnostih, ki se opravljajo v normalnih razmerah z načrtovanjem in kroženjem osebja. Namen in smisel vaj bi bilo mogoče doseči z drugačno organizacijo, vnaprejšnjim načrtovanjem in zagotovitvijo večjega števila pripadnikov. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik del logistične brigade, ki je podporna služba, Sodišče EU pa je vzdrževalno službo navedlo kot primer, kjer ni mogoče v celoti izključiti uporabe direktive. Ker je zahtevku potrebno ugoditi tudi glede vaj in usposabljanj, je posledično napačna odločitev o stroških postopka.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe ter trditvenem in dokaznem bremenu. Toženka je bila dolžna dokazati izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES, kar je storila, tožnik pa bi moral dokazati, da bi se za njegov konkretni primer direktiva morala uporabiti. Toženka ni bila dolžna dokazovati vloge posamezne vojaške osebe pri posamezni vojaški dejavnosti, ki je izvzeta iz uporabe direktive. Sodišče EU je državam članicam omogočilo, da celotne kategorije posameznih vojaških dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Gre za sodbo presenečenja, prav tako pa ni bilo zagotovljeno načelo enakosti. Odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018 ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Zaključki sodišča v 15.-17. točki obrazložitve so protispisni, saj je toženka podrobno pojasnila razloge za razločevanje med posameznimi oblikami vojaške dejavnosti. Zmotno je tudi stališče, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti, zaradi česar naj ne bi bilo pomembno, iz katerega razloga je bila pripravljenost odrejena. Razlog za odrejeno pripravljenost je pomemben. Nepomembno je, ali so rotacije mogoče, pomembno je, ali so primerne. Zmotno je stališče, da je straža običajna služba pripadnikov Slovenske vojske (SV), saj to ni redno delo vseh pripadnikov SV. Toženka je trdila, da straža predstavlja posebno dejavnost, za katero sistem rotacije ni primeren, sodišče pa je to zavrnilo zelo skopo. Ni se opredelilo do navedb toženke ter ni opravilo dokazne ocene. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje glede varovanja državne meje. Čeprav dejavnost traja 7 let, to ne pomeni, da zaradi tega ni izredna. Rotacije niso bile primerne, čeprav so se v preteklosti včasih izvajale, sodišče pa ne pojasni, zakaj bi se lahko tudi delo v letih 2019 in 2022 organiziralo z rotacijami, čeprav so priče in listine potrdile, da je bilo delo drugačno. Policija je prosila za pomoč SV, šlo je za izredno nalogo. Napačen je tudi zaključek, da varovanje državne meje ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Šlo je za podporno delovanje, ki je oblika nebojnega delovanja in kot taka vojaška operacija. Glede dela tožnika pri varovanju državne meje izpostavlja, da se je večdnevna rotacija spremenila v času ukrepov za obvladovanje epidemije SARS-CoV-2. V tem času rotacij ni bilo mogoče zagotoviti zaradi izrednega dogodka, epidemije. Tožnik je bil plačan za delo, v času pripravljenosti pa ni delal, zato je upravičen do prejetih 50 %.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke ter predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti pravil postopka, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa se opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženki na delovnem mestu podčastnik, štabni vodnik. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru vojaških vaj in usposabljanj, straže in varovanja državne meje, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % urno postavko. Zatrjeval je, da se tudi za čas pripravljenosti, ko se je moral nahajati na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu, neposredno uporablja Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) in ne 97.e člen Zakona o obrambi (ZObr), skladno s katerim se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti.

8. Za odločitev v tem sporu je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki jo je pri odločanju upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive. Ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Če te izjeme niso podane, se Direktiva 2003/88/ES neposredno uporabi, čas stalne pripravljenosti se šteje v delovni čas, čeprav je delavec le prisoten na odrejenem kraju in ne opravlja dejanskega dela, zato je upravičen do plačila 100 % urne postavke.

**K pritožbi tožnika:**

9. Tožnik neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da predstavljajo vojaške vaje in usposabljanja izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES. Stališče tožnika, da se lahko uporaba Direktive 2003/88/ES izključi le v primeru, ko je pripravljenost odrejena v zvezi z vojaškimi vajami in usposabljanji za napotitev v tretjo državo v okviru operacije kriznega upravljanja, oziroma če gre za notranjo operacijo v izrednih razmerah, je napačno. Skladno z merili, izpostavljenimi v sodbi C-742/19, je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja ter izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. pravilno ugotovilo, da je bila tožniku pripravljenost za delo v zvezi s terenskim usposabljanjem odrejena v okviru začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Nadalje je ugotovilo še, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zaradi česar ne bi bil primeren sistem rotacije oziroma bi lahko škodoval dobri izvedbi te dejavnosti. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo pri pripravljenosti za delo v zvezi s terenskim usposabljanjem za začetna oziroma operativna urjenja, niti da se vojaške vaje in usposabljanja izvajajo v pogojih, ki najbolj posnemajo pogoje v izrednih ali vojnih razmerah. Pri tem ni pravno relevantno, da je bil tožnik (le) del logistične brigade, ki je podporna služba. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo nujno, da je bila logistična brigada ves čas prisotna na vojaških vajah in usposabljanjih, ki so bila del operativnega urejanja, saj brez nje ne bi mogli izvesti usposabljanja. Logistična brigada je morala ves čas spremljati in podpirati primarnega vadbenca, pri čemer je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da se je tožnik včasih tudi sam usposabljal in ni bil zgolj logistična podpora drugim enotam. Namen vojaških vaj in usposabljanj je kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, potrebno je skupinsko soočenje s takšnimi pogoji, tudi podpornih služb, zato se v času usposabljanja od vojaških oseb utemeljeno zahteva neprekinjena prisotnost. 11. Toženka je dokazala, da je šlo v primeru odrejene pripravljenosti tožnika v zvezi z vojaškimi vajami in usposabljanji za operativno urjenje, zato je nepomembno, da so se vaje načrtovale in je bila udeležba na njih del tožnikovih rednih delovnih zadolžitev, vaje pa niso bile izvedene zaradi izrednih razmer, ampak priprave nanje. Ker je izkazana že prva izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES iz sodbe C-742/19, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali so podane tudi druge od možnih izjem, zato pritožbene navedbe, ki se nanašajo na posebno lastnost vojaških vaj,1 drugačno organizacijo oziroma zagotavljanje zadostnega števila usposobljenega kadra, niso bistvene.

12. Ker je toženka dokazala, da so vaje in usposabljanja zaradi svoje posebne narave izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES, se čas pripravljenosti odrejene v zvezi z vojaškimi vajami in usposabljanji, presoja v okviru določbe 97.e člena ZObr in se ne šteje kot delovni čas, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za plačilo razlike v plači v tem delu utemeljeno zavrnilo.

**K pritožbi toženke:**

13. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje dejanske in pravne razloge za sprejeto odločitev, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ugovora toženke o nepopolni tožbi in ga pravilno zavrnilo (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je tožnik podal jasne trditve, da zahteva plačilo razlike med že prejetim dodatkom v višini 50 % urne postavke in 100 % urno postavko za čas odrejene pripravljenosti v času terenskega dela (vojaških vaj in usposabljanj), straže in varovanja državne meje. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, de je dokazno breme, da se Direktiva 2003/88/ES v zvezi s pripravljenostjo, za čas katere zahteva tožnik plačilo razlike v plači, ne uporablja, na toženki. Toženka s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja, da ji je bila kršena pravica do učinkovite obrambe in da gre za sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja gre lahko le v primeru, kadar sodišče uporabi pravno podlago, uporabo katere nobena od strank ob zadostni skrbnosti ni mogla predvideti, posledično pa stranki nista imeli možnosti navajati dejstev, ki so za odločitev bistvena. Do tega v tem primeru ni prišlo.

14. Sodišče prve stopnje ni zahtevalo, da toženka dokaže, da je vsaka posamezna aktivnost tožnika izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, niti ni odločalo mimo ugovorov tožnika. Tožnik je zatrjeval, da se mora čas pripravljenosti šteti v delovni čas skladno z Direktivo 2003/88/ES, toženka pa je trdila, da je bil čas odrejene pripravljenosti izvzet iz področja uporabe direktive in se ne šteje v delovni čas, zato je bilo na njej dokazno breme, da to tudi dokaže. Kot izpostavlja toženka v pritožbi, je temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Pri tem mora toženka za posamezno dejavnost v zvezi s katero je bila odrejena stalna prekrvavljenosti in za katero uveljavlja izjemo, dokazati, da je izjema podana, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo, ali sta straža in varovanje državne meje predstavljali posebno vojaško dejavnost, v zvezi s katero se Direktiva 2003/88/ES ne uporabljala.

15. Neutemeljen je očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar pride do napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, česar pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe toženke, ki jih je podala v zvezi z odrejeno pripravljenostjo glede straže in varovanja državen meje, vendar je pravilno ugotovilo, da ni izkazala, da predstavljata takšno posebno dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba Direktive 2003/88/ES. Drugačno stališče sodišča, kot ga zavzema stranka, ne pomeni, da je podana protispisnost. 16. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da straža ni predstavljala običajne službe, ker tožnik ni bil razporejen na dolžnost stražarja. Za odločitev, ali predstavlja straža posebno dejavnost, ki se izvzame iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je pomembna narava dejavnosti straže, ne pa delovno mesto, na katero je bil razporejen tožnik in ali je šlo za njegovo običajno delo. Straža se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti zaradi neposredne grožnje za nacionalno varnost. Gre za redno mirnodobno delovno nalogo, ki ni del začetnega usposabljanja ali operativnega urjenja. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da straža tudi ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede in da bi bilo to delo mogoče organizirati s sistemom rotacije, torej, da je rotacija primerna, kar pomeni, da ni izkazana nobena od izjem za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika, da se mu za čas odrejene pripravljenosti v zvezi s stražo, plača razlika med že prejetim 50 % dodatkom za pripravljenost in 100 % urno postavko.

17. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je stražo mogoče organizirati s sistemom rotacije, kar potrjuje že sama okoliščina, da toženka stražo organizira tudi s sistemom rotacije. Pri tem ni pomembno, da ima organizacija straže z večdnevno pripravljenostjo namesto z rotacijo, lahko določene prednosti, zato se sodišču prve stopnje do teh navedb ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Da je rotacija v primeru straže primerna, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi izpovedi tožnika in prič D. D., E. E. in F. F. Utemeljeno se je sklicevalo tudi na odločitev v zadevi VIII Ips 196/2018, kjer je bilo prav tako obravnavano vprašanje, ali se čas pripravljenosti v zvezi s stražo šteje v delovni čas skladno z Direktivo 2003/88/ES, ali pa predstavlja straža izjemo od uporabe navedene direktive.

18. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da varovanje državne ne predstavlja posebne dejavnosti, zaradi katere bi se lahko izključila uporaba Direktive 2003/88/ES. Toženka tudi v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje neutemeljeno uveljavlja, da to delo ni predstavljalo rednega dela tožnika, saj je bistveno le, ali predstavlja varovanje državne meje posebno vojaško dejavnost, za katero se lahko izključi uporaba direktive.

19. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da pri varovanju državne meje ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Slovenska vojska je pri varovanju državne meje nudila podporo policiji. Ta dejavnost je bila vnaprej načrtovana ter usklajena z organi policije, izvajala se je v mirnodobnem času, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da te dejavnosti in operacije G. ni mogoče označiti kot vojaške operacije v pravem pomenu besede. Na to ne vpliva mnenje prič H. H. in I. I., da je varovanje državne meje v obliki vojaške operacije bolj učinkovito kot v primeru, če se izvaja kot navadna vojaška naloga. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, njegova interpretacija pa ni odvisna od mnenja posamezne priče. Upoštevajoč naravo dela pri varovanju državne meje, ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo, da gre lahko za vojaško operacijo tudi pri podpornih operacijah in ne le bojnih.

20. Ne drži, da se je narava dela pri varovanju državne meje v vtoževanem obdobju toliko spremenila, da sistem rotacije ni bil več primeren. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je toženka že od septembra 2015 izvajala podporo policiji pri varovanju državne meje in čeprav se je spremenila podlaga sodelovanja, operacija se je vmes preimenovala v G. in se pričela izvajati z vojaškimi taktikami in tehnikami, se narava dela ni spremenila. Delo vojaka je ves čas potekalo enako, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in priče H. H., zato se toženka neutemeljeno sklicuje na izpoved prič B. B., H. H. ter izjavo I. I., glede spremenjenega režima dela od leta 2015 do 2022 in formalne podlage sodelovanja Slovenske vojske pri varovanju državne meje. Osnovna naloga, to je varovanje državne meje oziroma podpora policiji, se ni spreminjala, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so se razmere po letu 2019 spremenile in varovanja državne meje ni bilo več mogoče organizirati z rotacijam. Pritožbene navedbe, da rotacij v času epidemije ni bilo mogoče izvajati, pa so nedovoljene, saj toženka tovrstnih navedb ni podala do konca postopka na prvi stopnji, prav tako ni pojasnila, zakaj je navedeno pričela zatrjevati šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP).

21. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovijo sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je varovanje državne meje potekalo več let, kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi lahko predstavljale množične migracije izredno stanje kvečjemu v začetni fazi vtoževanega obdobja, ko se je delo organizirala z rotacijam, ne pa tudi po daljšem obdobju kontinuiranega izvajanja te dejavnosti.

22. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da dejavnost varovanja državne meje ne predstavlja posebne dejavnosti, pri kateri se lahko izključi uporaba Direktive 2003/88/ES, zato je utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku in mu prisodilo plačilo razlike med prejetim 50 % dodatkom za pripravljenosti in 100 % urno postavko, saj se šteje čas pripravljenosti v zvezi z varovanjem državne meje v delovni čas.

23. Ker niso podani s pritožbama uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Stranki s pritožbama nista uspeli, prav tako njun odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi v predmetni zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je neutemeljeno sklicevanje tožnika na odločitev Sodišča EU v zadevi C-147/17, saj se je v navedenem primeru presojalo posebne lastnosti dela rejnikov.