Jedro

Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni, da se pripor odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno ter zlasti ocene sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do prostosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenima sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil zoper obdolženega Ž.N. pravnomočno odrejen pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 432. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo, obdolženčevi zagovorniki uveljavljajo kršitev določil 20., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, prvega odstavka 395. člena in drugega odstavka 192. člena ZKP v zvezi z določbo drugega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navajajo, da sodišče ni obrazložilo zakaj je v obravnavani zadevi pripor edini ukrep, s katerim je mogoče doseči varnost ljudi, da iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razvidno, da bi sodišče opravilo strogi test sorazmernosti med pravico do varnosti ljudi in pravico do osebne svobode obdolženca ter da sodišče pri oceni subjektivnih okoliščin, ki naj bi utemeljevale iteracijsko nevarnost, ni upoštevalo navedb obdolženca.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti upoštevalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine ter okoliščine s tem v zvezi pravilno ocenilo. Sodišču ni bilo treba posebej obrazložiti zakaj ni odredilo milejšega ukrepa, ki ga je predlagala obramba, izpostavljanje določenih delov obdolženčevega zagovora v zahtevi za varstvo zakonitosti pa pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dopusten.

4. Obdolženčevi zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajajo pri svojih dosedanjih navedbah ter dodajajo, da je v obravnavani zadevi Višje sodišče v Ljubljani, na podlagi pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, pripor odpravilo, ker da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi, na način kot je naveden v obtožnem predlogu, storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

6. Vlagatelji zahteve za varstvo zakonitosti menijo, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršilo pa naj bi tudi določila 20., 22. in 25. člena Ustave ter določila 6. člena EKČP, posredno pa tudi določila drugega odstavka 192. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker da ni obrazložilo oziroma je vsebinsko prazno in pavšalno obrazložilo, zakaj je v obravnavanem primeru pripor edini ukrep, s katerim je mogoče doseči varnost ljudi. Sodišče, da bi moralo konkretno obrazložiti, zakaj ukrepa prepovedi približevanja oškodovanki in hišni pripor ne bi dosegla želenega cilja.

7. Navedenemu stališču ni mogoče pritrditi. Po določbi drugega odstavka 192. člena ZKP, na katero se sklicuje zahteva, mora sodišče pri izbiri ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Toda za kršitev te določbe gre le v primeru, ko sodišče ugotovi, da bi že milejši ukrep odpravil ponovitveno nevarnost, pa kljub temu odredi pripor. Preiskovalni sodnik je ob ugotovljenem pripornem razlogu v prvem odstavku na tretji strani sklepa navedel še, da milejši ukrep pri osumljencu ne pride v poštev, saj dosedanji postopki zoper osumljenca nanj niso vplivali v tolikšni meri, da ne bi ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj, kljub temu, da mu je bila med drugim izrečena tudi pogojna zaporna kazen. Takšnemu stališču je pritrdil tudi senat okrožnega sodišča in v četrtem odstavku na drugi strani in v prvem odstavku na tretji strani sklepa navedel, da je pripor edini ukrep, ki lahko obdolženega odvrne od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj in je neogibno potreben za varnost oškodovanke oziroma njene telesne integritete. Sodišče je torej razumno obrazložilo, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi, zato mu ni bilo potrebno navajati razlogov, zakaj ni namesto njega odredilo milejših ukrepov.

8. Prav tako se ni mogoče strinjati z vlagatelji, da je sodišče kršilo določbo 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP, kar naj bi predstavljalo relativno bistveno kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker da iz obrazložitve sklepa ne izhaja, da bi sodišče, glede na predpisano izjemnost odreditve pripora v skrajšanem postopku, opravilo strogi test sorazmernosti med pravico do varnosti ljudi in pravico do osebne svobode obdolženca. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 484/2007 z dne 10.1.2008 pojasnilo, da zakon glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo take nevarnosti v skrajšanem postopku od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek. Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor v tem postopku odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen in zlasti ob pozornem tehtanju konkretne teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zlasti ocene sorazmernosti v poseg obdolženčeve pravice do prostosti. V obeh sklepih so take tehtne okoliščine za odreditev pripora ugotovljene (dalj časa trajajoče in od groženj do fizičnega obračuna stopnjujoče se nasilje do oškodovanke, intenziteta izvrševanja kaznivih dejanj, ki kaže na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s kaznivimi dejanji z elementi nasilja nadaljeval, obdolženčeve osebne lastnosti, zlasti, da naj bi kazniva dejanja, ki se mu očitajo izvršil v času trajanja preizkusne dobe dveh let, ki mu je bila določena v pravnomočni pogojni obsodbi zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, da je zoper njega v teku še en kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti in lahke telesne poškodbe ter da je zoper njega odprtih več postopkov zaradi prekrškov zoper javni red in mir, kar kaže, da konfliktne situacije v družini in izven nje očitno rešuje z grožnjami in fizičnim nasiljem). Vrhovno sodišče ocenjuje, da ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru opravičujejo odreditev pripora tudi kot izjemnega ukrepa v skrajšanem postopku.

9. Ni se mogoče strinjati z navedbami zahteve, da je sodišče kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP v povezavi z določbo drugega odstavka 371. člena ZKP, ker da pri oceni subjektivnih okoliščin, ki naj bi utemeljevale iteracijsko nevarnost obdolženca, ni upoštevalo navedb njegove obrambe, da se je pripravljen opravičiti oškodovanki, da nima več namena z njo priti v kontakt, da so bila njuna srečanja slučajna, da ga je že policijsko pridržanje streznilo in da je bila oškodovanka v postopku s pogojno obsodbo njegova mati, s katero je zgladil vse spore. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa jasno in nedvoumno izhaja, da je sodišče ugotovilo in obrazložilo obstoj tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Seveda pa ni mogoče enačiti obrazložitve obstoja pripornih razlogov z obrazložitvijo gotovosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje v sodbi. Za oceno dokazov o obstoju pripornih razlogov se namreč ne zahtevajo tako visoki standardi, kot se to zahteva za obrazložitev sodbe, v kateri mora sodišče v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP presoditi, katera dejstva šteje za dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov oziroma mora le v tem primeru preizkusiti in oceniti vsa pravno relevantna dejstva. Če se obdolženčevi zagovorniki ne strinjajo z razumnimi razlogi v zvezi z obstojem iteracijske nevarnosti obdolženca, ki sta jih navedli obe sodišči in povzemajo posamezne njegove navedbe, ki jih je podal v postopku odreditve pripora, s tem ponujajo lastno dokazno oceno v zvezi z obdolženčevo ponovitveno nevarnostjo in uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Enako velja za navedbo vlagateljev, da je sodišče povsem posplošilo obdolženčevo nevarnost do vseh ljudi, ne le do "obdolženke" (očitno oškodovanke).

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obdolženega Ž.N., niso podane, zahteva pa je v veliki meri vložena zaradi nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je neutemeljeno zahtevo zavrnilo v skladu z določbo 425. člena ZKP.