Jedro

Ker ob dokaj obširni cit. obrazložitvi v njej res niso navedeni razlogi o za izpodbijano odločitev (tudi) tistih odločilnih dejstvih, ki jih v pritožbi našteva tožena stranka (in jih je sodišče druge stopnje prav tako navedlo v obrazložitvi svojega sklepa (povzetek obrazložitve pritožbe)), je izpodbijana sodba prve stopnje dejansko neobrazložena. Zato ima pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 12. 2005, opr. št. II Pg 320/2005-17 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke in plačani sodni taksi za pritožbo pisno izdelana vsebuje obrazložitev po čl. 324/IV Zakona o pravdnem postopku (ZPP (čl. 496/IV in V ZPP))) izreklo, (1.) da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 24. 2. 2005, opr. št. (0001) Ig 2004/01551 pod tč. 1 in 3 izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v znesku 288.158,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 281.640,00 SIT za čas od dne 28. 7. 2004 dalje do plačila in 6.518,70 SIT za čas od dne 9. 9. 2004 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 30.340,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 24. 2. 2005 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo, in (2.) da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 68.690,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 13. 12. 2005 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: "Kot je razvidno iz delovnega naloga št. 231/4 z dne 8. 6. 2004 in na njegovi podlagi izstavljenega računa št. ... z dne 12. 6. 2004, je tožeča stranka v dneh 5.6.2004, 6.6.2004 in 7.6.2004 za toženo stranko opravila dela prečrpavanje vode in izrabljene kisline, ki vključuje 47 ur dela gasilca reševalca, 2 uri dela EL 800 l/min, 21 ur dela črpalke univerzal ELRO in 16 km prevoza s T. H. Dela po posameznih dneh pa so razvidna iz posameznih delovnih nalogov za posamezen dan.

Tožeča stranka je dela opravila s črpalko, s kakršno je razpolagala. Črpalka tožeče stranke je bila manjše zmogljivosti kot črpalka tožene stranke. Ker je imela tožena stranka svojo črpalko v popravilu, je naročila prečrpavanje pri tožeči stranki. Tožena stranka je bila seznanjena z zmogljivostjo črpalke tožeče stranke in da tožeča stranka dela s svojo razpoložljivo opremo črpanja ne more opraviti v takšnem času, kot bi to lahko opravila tožena stranka s svojo črpalko, vendar je soglašala, da tožeča stranka dela vseeno opravi. Tožena stranka je dela spremljala, tako da je že takoj vedela, koliko snovi je s črpalko tožeče stranke v določenem času mogoče prečrpati. Kljub temu, da tožeča stranka s svojo črpalko ni mogla prečrpati na uro tolikšne količine, kot je tožena stranka pričakovala glede na zmogljivost svoje črpalke, je delavec tožene stranke D. dne 5. 6. 2004 podpisal delovni nalog, tožeča stranka pa je z deli nadaljevala še v prihodnjih dveh dneh.

Toženi stranki je bila zmogljivost črpalke tožeče stranke znana in je ob sklepanju posla s hitrostjo črpanja soglašala, zato njeno kasnejše sklicevanje na neustrezno opremo tožeče stranke potem, ko je tožeča stranka dela že opravila in izstavila račun, ni utemeljeno. Če toženi stranki zmogljivost opreme tožeče stranke ni ustrezala, bi dela lahko naročila pri drugem izvajalcu z opremo večje zmogljivosti, kar pa bi vsekakor vplivalo tudi na ceno za uro dela. Ni namreč mogoče pričakovati, da bi bila cena prečrpavanja na uro z opremo večje zmogljivosti enaka ceni prečrpavanja z opremo manjše zmogljivosti, temveč bi bila za večjo zmogljivost tudi cena dela na uro višja. Glede na navedeno je preračun plačila sorazmerno na število ur, v katerem bi lahko tožena stranka opravila dela s svojo črpalko večje zmogljivosti, neutemeljen in brez vsakršne podlage.

Tožena stranka med opravljanjem dela tožeče stranke ni opozorila na kakršne koli nepravilnosti glede opreme ali nepravilnosti postopka prečrpavanja, podpisala je delovne naloge, ugovorov v smislu 639. člena OZ (Obligacijskega zakonika) pa ni uveljavljala.

Rok in cena za opravljeno delo nista bila vnaprej dogovorjena. Tožena stranka ni dokazala, da bi bil dogovorjen rok, v katerem bi bila tožeča stranka dolžna izvršiti delo in tudi ni uveljavljala ugovorov v smislu 628. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Skladno s 626. členom OZ je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in pravilih posla. Izvršiti ga mora v določenem času, če čas ni določen, pa v času, ki je razumno potreben za take posle. Tožeča stranka je dela opravila v 3 dneh, kot je bilo to izvedljivo glede na zmogljivost njene opreme. Tako je delo šteti za opravljeno v razumnem roku. Tožeča stranka je dela zaračunala po ceniku glede na število porabljenih ur za delo.

Na podlagi navedenega je sodišče ocenilo, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen tako po temelju kot po višini.

Ker je bila tožena stranka s plačilom računa št. 272/1001 v zamudi, je na podlagi 378. člena OZ dolžna poravnati tudi zamudne obresti od dneva zapadlosti računa dalje do plačila. Ker pa je tožeča stranka zahtevala plačilo zamudnih obresti od dne 28. 7. 2004, je sodišče sledilo zahtevku tožeče stranke in zamudne obresti od neporavnanega zneska računa v višini 281.640,00 SIT priznalo od 28. 7. 2004. Skladno s 381. členom OZ je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, zato je sodišče od zneska obresti v višini 6.518,70 SIT priznalo obresti od 9. 9. 2004 dalje, ko je tožeča stranka pri sodišču vložila izvršilni predlog.

Tožena stranka v pravdi ni uspela, zato mora kriti lastne stroške postopka in v skladu z določilom 1. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške. Tožeča stranka je priglasila stroške odvetniškega zastopanja, priglašene v stroškovniku, predloženem na naroku dne 13. 12. 2005. ... znašajo stroški tožeče stranke skupaj 68.690,00 SIT, katere je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v celoti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2005 dalje do plačila." Tožena stranka z dne 29. 3. 2006 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz čl. 338/I ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da "... se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek zavrne in tožeči stranki naložijo vsi stroški postopka oz. podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču." V obrazložitvi pritožbe tožena stranka (med drugim) navaja: "Uvodoma tožena stranka ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kako in iz katerih razlogov je prišlo do spremembe tožeče stranke. Tožena stranka soglasja za spremembo ni dala, zato gre za kršitev 2. odstavka 190. člena ZPP.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče I. stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ocenilo: da je bila tožena stranka seznanjena z zmogljivostjo črpalke tožeče stranke in da tožeča stranka dela s svojo razpoložljivo opremo ne more opraviti v takšnem času, kot bi ga lahko tožena stranka s svojo črpalko, vendar je soglašala, da delo vseeno opravi, da je tožena stranka delo spremljala, tako da je že takoj vedela, koliko snovi je s črpalko tožeče stranke mogoče prečrpati, da je delavec tožene stranke dne 5. 6. 2004 kljub temu podpisal delovni nalog in tožeča stranka je z deli nadaljevala še v naslednjih dveh dneh, da bi tožena stranka, če ji zmogljivost opreme tožeče stranke ni ustrezala, lahko dela naročila pri drugem izvajalcu z opremo večje zmogljivosti, kar bi vsekakor vplivalo na ceno črpanja na uro dela (tu bi bila cena na uro dela višja), zaradi česar je preračun plačila sorazmerno na število ur, ki ga je opravila tožena stranka, neutemeljen, da tožena stranka med opravljanjem dela ni opozorila na nepravilnosti glede opreme ali postopka prečrpavanja, podpisala je delovne naloge in ugovorov v smislu 639. člena OZ ni uveljavljala, da rok in cena za opravljeno delo med strankama nista bila vnaprej dogovorjena, da pa je tožeča stranka delo opravila v treh dneh, kot je bilo to izvedljivo glede na zmogljivost njene opre- me, zato je šteti, da je bilo delo opravljeno v razumnem roku in da je tožeča stranka delo zaračunala po ceniku glede na število porabljenih ur za delo.

Tožena stranka ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo zgoraj navedene dejanske okoliščine.

Sodišče v postopku ni izvajalo nobenih dokazov, razen vpogleda v listinske dokaze v spisu (iztoževani račun, delovne naloge in pisni zavrnitvi računa). Sodišče je zavrnilo dokazne predloge obeh strank za zaslišanje prič in postavitev izvedencev.

Tožena stranka uveljavlja, da zgornje ugotovitve sodišča ne izhajajo iz vpogledanih listin, zato ni jasno, kako je sodišče do navedenih dejanskih ugotovitev prišlo.

Tožena stranka meni, da gre za bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti razlogi so nejasni in niso v skladu z listinami, ki so v spisu.

Tako iz delovnih nalogov ni razvidno, da je bila tožena stranka seznanjena s tem, koliko časa bo delo trajalo, še manj koliko bo delo zaračunano. Res je na prvem nalogu podpis "D.", vendar je iz tega naloga mogoče ugotoviti le, da so se dela ta dan opravljala 4 ure (med 15 in 19. uro) in da sta bila prisotna dva gasilca. Ta okoliščina med strankama itak ni bila sporna. Drugi nalog ni podpisal nihče, iz tretjega pa se ne ve, kdo ga je podpisal v rubriki "sprejel".

Skratka - tožena stranka uveljavlja, da je bilo iz nalogov mogoče razbrati le, koliko časa je tožeča stranka opravljala črpanje in s koliko izvajalci, in nič drugega. Za vse ostale okoliščine sodišče ni imelo nobene podlage v izvedenih dokazih." V nadaljevanju pritožbe tožena stranka obrazlaga še pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Na pritožbenih stroških ("... ki se naj naložijo tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi.") tožena stranka priglaša: "taksa - 36.100,00 SIT"; "odv. stroški: pritožba - 250 točk + 20 % DDV"; "poštnina in tiskovine 500,00 SIT".

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Ker se v tem postopku v gospodarskem sporu (čl. 481/I, tč. 1 ZPP) tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.086,46 EUR (prvotno: 500.000,00 SIT), je ta gospodarski spor spor majhne vrednosti (čl. 495/I ZPP).

Sodba (in sklep), s katero (katerim) je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, pa se sme (smeta) izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/II ZPP (absolutnih kršitev postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (čl. 458/I ZPP).

Ker se zato takšne sodbe (in sklepa) ne more izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/I ZPP (relativnih kršitev postopka) ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih izvajanj tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz čl. 339/I ZPP ter o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanske stanja.

Kršitev čl. 190/II ZPP bi bila prav bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/I ZPP. To- da ta uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi sicer ni podana. V obravnavani zadevi namreč "do spremembe tožeče stranke" sploh ni prišlo. Kot je splošno znano je tožeča stranka le spremenila svojo firmo. To dejstvo je tožeča stranka sporočila sodišču prve stopnje na 1. str. dne 26. 9. 2005 vložene pripravljalne vloge. Ker je bila ta pripravljalna vloga tožeče stranke vroče- na toženi stranki dne 4. 10. 2005, je bila tudi tožena stranka obveščena o navedeni "spremembi tožeče stranke". Tožeča stranka, ki je tako tudi morala ravnati, je zato ravnala povsem pravilno, ko je z navedbo svoje nove firme popravila svojo označbo.

Podana pa je uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP, na katero pazi sodišče druge stopnje že po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Izpodbijana sodba prve stopnje je dejansko neobrazložena. Ob dokaj obširni cit. obrazložitvi v njej res niso navedeni razlogi o za izpodbijano odločitev (tudi) tistih odločilnih dejstvih, ki jih v pritožbi našteva tožena stranka (in jih je sodišče druge stopnje prav tako navedlo v obrazložitvi svojega sklepa (povzetek obrazložitve obravnavane pritožbe)). Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo iz- ključno na nedokazane navedbe tožeče stranke v cit. pripravljalni vlogi. Na glavni obravnavi z dne 13. 12. 2005 je namreč v dokaznem postopku vpogledalo samo "vse listinske dokaze" pravdnih strank (A 1 in 2 ter B 2 in 3). Ni pa izvedlo niti tistih drugih dokazov, ki jih je za dokazovanje svojih navedb v omenjeni pripravljalni vlogi ponudila tožeča stranka (z zaslišanjem prič, z določitvijo izvedenca za varstvo pri delu, z novimi listinskimi dokazi) niti dokazov, ki jih je za dokazovanje svojih navedb v dne 15. 3. 2005 vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala tožena stranka (z zaslišanjem priče, z določitvijo izvedenca strojne stroke (čl. 7/I in 212 ZPP)), temveč je te predlagane dokaze pravdnih strank na cit. glavni obravnavi zavrnilo kot nepotrebne (čl. 287/II ZPP). Ker pa, kot v pritožbi utemeljeno "uveljavlja" tožena stranka, "... zgornje ugotovitve sodišča ..." nedvomno "... ne izhajajo iz vpogledanih listin ...", zato res "... ni jasno, kako je sodišče do navedenih dejanskih ugotovitev prišlo.", kot v pritožbi tudi pravilno trdi tožena stranka.

Po povedanem ima izpodbijana sodba prve stopnje pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 354/I ZPP).

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (čl. 165/III ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da bo za dokazovanje navedb pravdnih strank izvedlo tudi cit. druge za odločbo pomembne dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki (čl. 287/I ZPP) ter da bo v svoji odločbi na- vedlo vse razloge o za odločitev odločilnih dejstvih, podalo njihovo dokazno oceno in nanjo pravil- no uporabilo materialno pravo.