Jedro

Zgolj teža kaznivega dejanja in obdolženčevo sorodstveno razmerje do (privilegiranih) prič, ki jih bo potrebno zaslišati na glavni obravnavi, ne da bi bilo izkazano, da je obdolženec med preiskavo storil kakršnokoli dejanje, ki bi utemeljevalo bojazen, da bo na te priče vplival, ne zadošča za obstoj pripornega razloga po 2. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega J.S. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se pripor zoper obdolženca ne podaljša iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

V ostalem se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je dne 10.2.2000 s sklepom zoper obdolženega J.S. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor do konca glavne obravnave. Višje sodišče v Celju pa je s sklepom z dne 16.2.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to pravnomočno odločbo je dne 20.3.2000 zagovornik obdolženega J.S. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP - zaradi kršitve določb 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da sklep o zavrnitvi pritožbe v zvezi s sklepom o podaljšanju pripora razveljavi, obdolženega J.S. pa izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj sta priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu podana in v napadenem sklepu prepričljivo obrazložena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Pritrditi je treba vložniku zahteve, ko izpostavlja, da je sodišče v tistem delu pravnomočne sodne odločbe, ki se nanaša na ugotovitev, da je pri obdolženem J.S. podan priporni razlog koluzijske nevarnosti, prekršilo določilo 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ta kršitev pa je take narave, da je v tem obsegu tudi vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Sodišče je v razlogih navedlo, da obstaja nevarnost, da bi obdolženi v primeru odprave pripora oviral potek kazenskega postopka, zlasti z vplivanjem na izpovedbe privilegiranih prič K., K. in B.S., ki so bile v preiskavi že zaslišane in jih bo potrebno zaslišati tudi na glavni obravnavi.

Glede na težo kaznivega dejanja, kot je v obrazložitvi povedalo sodišče, ima obdolženi J.S. očitno velik interes doseči, da bi te priče bodisi spremenile svoje izpovedbe, bodisi da bi se poslužile zakonske blagodati in odklonile pričanje. Za odreditev in podaljšanje pripora iz tega razloga morajo biti ob utemeljenem sumu kot temeljnem pogoju izkazane posebne okoliščine, ki kažejo, da bo obdolženec oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče. Ne zadošča ugotovitev, da gre za priče, ki so obdolženčevi sorodniki, marveč je treba ugotoviti konkretne odnose obdolženca s temi pričami in okoliščine, ki kažejo, da bo nanje vplival. Sodišče v razlogih napadenega pravnomočnega sklepa ni navedlo, da je obdolženec v dosedanjem poteku postopka storil ali poskušal storiti kakršnokoli dejanje, ki bi utemeljevalo bojazen, da bo vplival na priče. Zgolj obdolženčevo sorodstveno razmerje do prič, ki jih bo potrebno zaslišati na glavni obravnavi, in teža kaznivega dejanja, pa niso tiste posebne okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bo oviral kazenski postopek tako, da bo na te priče vplival. V skladu z navedenimi razlogi je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti deloma ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo tako, da se iz razloga koluzijske nevarnosti zoper obdolženega J.S. pripor ne podaljša. Ni pa se mogoče strinjati z vložnikom zahteve, kolikor napada pravnomočno odločbo v delu, v katerem je bil zoper obdolženega J.S. pripor podaljšan zaradi ponovitvene nevarnosti. Sodišče je to svojo odločitev obrazložilo tako, da je navedlo, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje umora iz nizkotnih nagibov, za katero je predpisana najvišja kazen zapora, glede obdolženčevih osebnih lastnosti pa, da se ta nikakor ne more sprijazniti in sprejeti dejstva, da njegova zveza s K.S. razpada, da naj bi položaj poskušal razrešiti z umorom osebe, ki jo je krivil za nastale težave in da do kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil, ni kritičen. Na podlagi teh okoliščin je ocenilo, da je podana realna nevarnost, da bi ob spoznanju, da z umorom ni uredil razmerja z S. ter da se je odločila zaživeti brez njega, obdolženec tudi zoper njo ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Če gre za kazniva dejanja, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti ljudi, in med taka zagotovo spada tudi kaznivo dejanje umora, zadošča že manjša stopnja verjetnosti njegove ponovitve, kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni močno ogrožena. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni odločbi tudi obrazložilo, zakaj šteje, da je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno, in torej ravnalo v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Zahteva obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti je v tem delu zato neutemeljena.

Zagovornik obdolženega J.S. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da stanje stvari ni v tolikšni meri razjasnjeno, da bi se mogla preizkusiti utemeljenost obtožnice in opisuje neenak položaj obdolženca, ki je v priporu, brez gmotnih možnosti, da bi lahko zagotovil pridobitev zanj razbremenilnih dokazov, državni tožilec pa v tej smeri ne kaže prav nobenega interesa. S temi navedbami vložnik zahteve izraža svoje pomisleke glede odločitve zunajobravnavnega senata, ki je zavrnil njegov ugovor zoper obtožnico. Zoper tak pravnomočen sklep, s katerim sodišče v ugovornem postopku oceni, ali zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dajejo dovolj podlage za obtožbo, po 4. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti, kar ugotavlja tudi obdolženčev zagovornik sam, ni mogoče vložiti.

Glede na navedene razloge je bilo potrebno zahtevi zagovornika obdolženega J.S. za varstvo zakonitosti deloma ugoditi in izpodbijani pravnomočni sklep po 1. odstavku 426. člena ZKP spremeniti, kot je razvidno v izreku, v ostalem pa zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.