Jedro

Glede na predmetno vsebino zaisnika je po presoji sodišča organ mogel odločiti na podlagi fikcije strinjanja tožnikov s predlagano mejo, saj po podatkih zapisnika svoje meje nista pokazala, čeprav sta bila opozorjena, da jo morata, ker se bo sicer štelo, da s predlagano mejo soglašata (peti odstavek 31. člena ZEN).

Za tak primer, kot je obravnavani, ko sta se tožnika na mejni obravnavi odločila za pasivno zadržanje (saj po podatkih zapisnika, ki ga sodišče v celoti sprejema za verodostojnega, nista pokazala svoje meje, čeprav naj bi se po njunih navedbah ne strinjala s potekom predlagane meje, nato pa nista podpisala zapisnika oziroma je tožnik podpisal le svojo prisotnost, tožnica pa zapisnika ni podpisala), ob čemer sta menila, da bosta na ta način preprečila ureditev meje v skladu s predlagano mejo, nato pa takih posledic nista mogla doseči, saj jih zakon ne predvideva, določbe ZEN ne dajejo podlage za ponovno določanje poteka (sporne) meje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnikov in stranke z interesom A.A. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Območna geodetska uprava Sevnica, Geodetska pisarna Brežice (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja parcel 78, 79, 80 in 81 s sosednjimi parcelami 76, 77, 82/1, 83, 84 in 778 (v 1. točki izreka) ter da se v katastrski občini ... v postopku evidentiranja parcelacije ukineta parceli 78 in 81 ter nastane nova parcela 892 (v 2. točki izreka), in ugotovila, da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško-katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga odločbi (v 3. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije uveden na zahtevo A.A. kot lastnika parcel 78, 79, 80 in 81. Zahtevi je bil priložen ustrezen elaborat, katerega vsebino predpisujeta Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik). Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bila na mejni obravnavi zagotovljena možnost udeležbe lastnikom parcel, katerih meje so se urejale, in lastnikom sosednjih parcel. Organ je opravil preizkus vloge po 35. in 51. členu ZEN ter ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev zahteve. Parcelacija se je izvedla na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel lastnik parcele. Vse na mejni obravnavi prisotne stranke so na zapisniku z dne 9. 4. 2015 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, razen solastnikov parcel 76 in 77, to je tožnikov, ki se s predlagano mejo nista strinjala, vendar pa svoje meje tudi nista pokazala. Iz zapisnika mejne obravnave izhaja, da sta bila opozorjena na posledice v skladu s petim odstavkom 31. člena ZEN. Zaradi navedenega upravni organ šteje, da tudi onadva soglašata s predlagano mejo. Upravni organ je preveril, ali podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen. V skladu z drugim odstavkom 40. člena in prvim odstavkom 52. člena ZEN je upravni organ o zahtevi za uvedbo upravnega postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije odločil v skrajšanem postopku.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 25. 2. 2016 zavrnilo pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnika v tožbi navajata, da iz podatkov upravnih organov izhaja, da sta bila tožnika navzoča na mejni obravnavi in da nista pokazala svoje meje, vendar to ne drži. Tožnica v času mejne obravnave na njej niti ni bila prisotna, tožnik pa je pokazal potek meje, ki jo zatrjuje, in sicer da poteka po žičnati ograji, ki je v naravi dobro vidna. Ta potek meje je razviden tudi iz same skice, ki je sestavni del zapisnika. Tožnika zapisnika nista podpisala. Tožnica zato ne, ker sploh ni bila navzoča na mejni obravnavi. Glede na to je tudi nihče ni vprašal o poteku meje. Kako je potem geodet zarisal potek meje, ki jo je pokazala tožeča stranka, tožnikoma ni znano. Izhajajoč iz teh predpostavk je bilo nujno sklicati obravnavo pri prvostopenjskemu organu, in šteti, da je meja sporna, vendar organ tako ni ravnal zaradi ponarejenega zapisa v zapisniku, da tožeča stranka ni pokazala poteka uživalne meje. Tožnik pa je na kraju samem pojasnil, da je prej uživalno mejo predstavljala vrsta vinograda, ki jo je tožnik odstranil in na to mesto postavil žičnato ograjo, in celo ta žičnata ograja ni na meji, pač pa je nekoliko premaknjena v svet tožnikov. Sedaj pa meja poteka od točke G po zemljišču tožnikov, kar je povsem nelogično ter v nasprotju z zatrjevano posestno mejo. Ker tudi tožnik zapisnika ni podpisal, sam zapisnik pa je nastal v bližnji gostilni, je razumeti, da je vsebina prilagojena interesom, ki jih zasleduje mejaš; zato ni sprejemljiva razlaga izpodbijane odločbe, da tožnika nista pokazala poteka zatrjevane meje. Skica terenske meritve, ki jo je potrdil inženir B.B., ima vrisano mejo, ki jo je v naravi pokazal tožnik, in če je ne bi pokazal, zakaj je v skici in kako je nastala, tega napadena odločba ne pojasni. Da nekaj ni v redu s samo odmero, kaže dejstvo, da je mejno znamenje v točki 10154, ki je na tromeji, najmanj za en meter premaknjeno v svet tožnikov, s čemer je tožnikoma onemogočen dostop do njune parcele 77, ki dejansko v naravi predstavlja parkirni prostor. Sam potek meje, kot je zarisan, ni v skladu z dejanskim stanjem na kraju samem, obstaja odmik, v katerega se je tožeča stranka prepričala z laično meritvijo na kraju samem, po podatkih skic. Mar bi tožeča stranka pristala na takšen potek meje in sebi zaprla dostop do svoje parcele ter dovolila, da meja poteka po njenem svetu, ki je v uživanju več kot 40 let, in po trasi, po kateri nikoli ni potekala katastrska meja?! Tako brez dvoma tožeča stranka na mejni obravnavi ni bila opozorjena na določbe 31. člena ZEN, posebej na peti odstavek, iz zgoraj navedenih razlogov. Zaradi tega ni šteti, da je tožeča stranka soglašala s potekom meje, ki jo je pokazal mejaš, torej ni soglašala s katastrsko mejo. Iz tega razloga je bila ustna obravnava obligatorna, saj je dejstvo, da je tožnik pokazal potek posestne meje, ki jo je inženir B.B. tudi evidentiral, torej izrazil je svoje nestrinjanje s potekom katastrske meje. Vse to je geodet prezrl in prikrojil zapisnik interesom, ki jih je v tem postopku zasledoval mejaš A.A. Tožnika sodišču predlagata, naj vpogleda v upravni spis ter naj po tem razsodi, da se izpodbijana odločba prvostopenjskega organa odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom tudi A.A. Ta v odgovoru prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se v k.o. ... kot urejena evidentira meja parcel 78, 79, 80 in 81 s sosednjimi parcelami 76, 77, 82/1, 83, 84 in 778, od katerih sta parceli 76 in 77 v (so)lasti tožnikov. Tožnika zatrjujeta, da organ ni imel podlage za zaključek, da se (tudi) onadva strinjata s predlagano mejo, in da bi na njem utemeljil izdajo odločbe o evidentiranju urejene meje, kajti na mejni obravnavi nista soglašala s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, in sta pokazala svojo mejo.

8. Organ v izpodbijani odločbi navaja, da iz podatkov zapisnika mejne obravnave z dne 9. 4. 2015 izhaja, da tožnika na mejni obravnavi nista podpisala izjave o strinjanju s potekom predlagane meje, vendar svoje meje tudi nista pokazala, bila pa sta opozorjena na posledice po petem odstavku 31. člena ZEN. Zato je organ štel, da soglašata s predlagano mejo.

9. Po 31. členu ZEN na mejni obravnavi lastniki sosednjih parcel za svoja zemljišča geodetu pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi; lastniki parcel, ki se jih dotika meja, ki se ureja, lahko pokažejo oziroma opišejo samo točke, kjer se zaključi ta meja, ali samo izjavijo, da meja, ki se ureja, ne posega na njihovo zemljišče (prvi odstavek). Če lastniki parcel tako zahtevajo, jim mora geodet pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov; to lahko zahtevajo tudi, preden sami pokažejo mejo (drugi odstavek). Če se pokazana meja ne razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra in lastniki parcel soglašajo o poteku meje, geodet pokazano mejo izmeri in jo prikaže v elaboratu ureditve meje kot predlagano mejo (četrti odstavek). Če se pokazane meje ne razlikujejo od meje po podatkih zemljiškega katastra, vendar lastniki parcel ne soglašajo s potekom, določi potek predlagane meje geodet; lastniki parcel, ki ne soglašajo s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, morajo pokazati svojo mejo; če je ne pokažejo, se šteje, da s predlagano mejo soglašajo; geodet izmeri in v elaboratu ureditve meje prikaže pokazane meje in predlagano mejo (peti odstavek).

10. Sodišče ugotavlja, da iz zapisnika mejne obravnave, ki je bil pričet dne 9. 4. 2015 (in je bil istega dne tudi sklenjen), izhaja zapis, da predlagane meje tožnika ne podpišeta, da tožnik podpiše samo prisotnost, tožnica pa ne podpiše nič; kljub opozorilom, da za nadaljevanje postopka morata pokazati svojo mejo in da sta opozorjena na posledice po petem odstavku 31. člena ZEN, tega ne storita, pač pa izjavita, da če bosta kaj podpisala, da bo to na sodišču. Nadalje je iz zapisnika tudi razvidno, da v za to predvideni rubriki tožnika izjave o strinjanju oziroma nestrinjanju s predlagano mejo nista podala, ter da je pod opombami navedeno, da stranka (s čemer je razumeti, da gre za tožnika, op. sodišča) podpiše samo prisotnost, gospa (s čemer je razumeti, da gre za tožnico, op. sodišča) pa ne podpiše nič. Ob taki vsebini zapisnika je po presoji sodišča organ mogel odločiti na podlagi fikcije strinjanja tožnikov s predlagano mejo, saj po podatkih zapisnika svoje meje nista pokazala, čeprav sta bila opozorjena, da jo morata, ker se bo sicer štelo, da s predlagano mejo soglašata (peti odstavek 31. člena ZEN). Tako presojo sodišče sprejema tudi glede na to, da sodi, da zapisniku o mejni obravnavi ni mogoče očitati, da bi kot celota ne bil voden tako, kot je to določeno v drugem in tretjem odstavku 32. člena ZEN (da mora obsegati navedbo kraja in časa izvedbe, vabljenih in prisotnih udeležencev ter opis poteka mejne obravnave; da mora biti ob podpisu udeleženca naveden datum tega podpisa; da zapisnik podpišejo geodet, ki je vodil mejno obravnavo, in lastniki; če ga katerikoli od lastnikov noče podpisati, geodet to dejstvo in razloge za odklonitev podpisa navede v zapisniku; vpišejo se tudi vse pripombe, ki jih dajo lastniki k poteku postopka mejne obravnave oziroma na zapisnik; lastniki lahko podpišejo le prisotnost na mejni obravnavi).

11. Tožnika sicer v tožbi navajata, da so zapisi v zapisniku mejne obravnave nepravilni, kajti na mejni obravnavi prisotni tožnik naj bi svojo mejo pokazal, zapisnika pa ni podpisal, zapisnik naj bi tudi nastal v bližnji gostilni, tožnica naj na mejni obravnavi sploh ne bila prisotna, tožnika pa naj tudi ne bi bila opozorjena na posledice opustitve, da pokažeta svojo mejo. Vendar tožbenim navedbam sodišče ne sledi kot utemeljenim. V zapisniku mejne obravnave je na prvi strani označeno, da sta bila prisotna oba tožnika, v nadaljevanju zapisnika pa je (kot že povzeto v predhodni, 10. točki obrazložitve te sodbe) s tem skladno navedeno, da predlagane meje ne podpišeta, da svoje meje ne pokažeta, ob tem ko sta opozorjena na posledice take opustitve ter da tožnik podpiše le prisotnost (tako je ob njegovem podpisu na zapisniku tudi navedeno), tožnica pa nič. Na zapisnik tudi ni dodana nobena pripomba katerega od tožnikov, da je kaj nepravilno zapisano o poteku mejne obravnave (npr. da tožnika sta pokazala svojo mejo) ali da kaj ni zapisano ali da se zapisnik ne piše na kraju samem, pač pa v gostilni. Tudi v pritožbi tožnika (še) ne navajata, da naj bi tožnica na mejni obravnavi (sploh) ne bila prisotna in da naj bi bil zapisnik voden v gostilni; navajata le, da sta (oba) svojo mejo pokazala. Prav tako v pritožbi ne navajata, da bi kateri od tožnikov podal pripombe na zapisnik v smislu, da je nepravilno zapisan potek mejne obravnave, npr. o tem, da nista pokazala svoje meje, pa jih geodet ne bi zapisal itd.. Kolikor pa v tožbi zatrjujeta tudi, da nista bila opozorjena na posledice opustitve, da na mejni obravnavi pokažeta svojo mejo, s takim očitkom tudi jemljeta verodostojnost svojim navedbam, da naj bi svojo mejo pokazala, saj v takem primeru ni bilo razloga za opozorilo po petem odstavku 31. člena ZEN. Glede na odsotnost pripomb na zapisnik neposredno na mejni obravnavi, če naj bi zapis ne ustrezal poteku in vsebini dejanj ter postopno povečevanje števila pripomb oziroma ugovorov v okviru podanih pravnih sredstev (manj v pritožbi - več v tožbi), ne da bi bilo to opravičeno (kar pomeni, da gre (tudi) za nedopustne tožbene novote po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1), kontradiktornost v navedbah tožnikov in popolno neizkazanost navedb o nepravilnostih, ki naj bi se dogajale na mejni obravnavi, ter ob analogni uporabi prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, sodišče presoja zapisnik z dne 9. 4. 2015 kot dokaz o vsebini in poteku dejanj na mejni obravnavi, opravljeni 9. 4. 2015. Sodišče glede na tretji odstavek 32. člena ZEN in ob analogni uporabi tretjega odstavka 79. člena ZUP tudi ne šteje, da bi bila dokazna vrednost zapisnika manjša, ker tožnica zapisnika ni podpisala, saj je iz vsebine zapisnika razvidno, da je podpis odklonila, in ker je tožnik podpisal le prisotnost; gre namreč za situaciji, kot ju predvideva tretji odstavek 32. člena ZEN ter nanju ne veže takih posledic.

12. Ker je po navedenem po presoji sodišča organ mogel sprejeti zaključek, da tožnika soglašata s potekom predlagane meje, in se pri tem opreti na zapisnik mejne obravnave in peti odstavek 31. člena ZEN, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da bi organ moral opraviti ustno obravnavo.

13. Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožbene navedbe, podane v smeri, da je meja določena nepravilno, saj naj bi bila v točki 10154 najmanj za en meter premaknjena v svet tožnikov in da jima je s tem onemogočen dostop do parcele 77 ter da sta se o tem tožnika prepričala z laično meritvijo na kraju samem. Ker se po petem odstavku 31. člena ZEN šteje, da tožnika soglašata s predlagano mejo, kot jo je na mejni obravnavi določil geodet in ker ji tudi drugi udeleženci niso nasprotovali, je bil po presoji sodišča ta predlog meje lahko vsebovan v elaboratu ureditve meje, ki ga je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, po preizkusu v smislu 35. člena ZEN organ ocenil za ustrezno podlago za izdajo (izpodbijane) odločbe o evidentiranju urejene meje.

14. Na drugačno presojo sodišča tožnika ne moreta vplivati niti s tožbenimi navedbami v smeri, da ne bi pristala na potek meje, s katerim sebi zapirata dostop do svoje parcele ter da ne bi dovolila, da meja poteka po njunem svetu, ki ga imata v uživanju že več kot 40 let in po trasi, po kateri ni nikoli potekala katastrska meja. Predvsem navedbe predstavljajo nedopustne tožbene novote, saj jih v tožbi uveljavljata prvič, pri tem pa ne opravičita, zakaj jih nista navajala že v pritožbi v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Ne glede na to sodišče dodaja, da za tak primer, kot je obravnavani, ko sta se tožnika na mejni obravnavi odločila za pasivno zadržanje (saj po podatkih zapisnika, ki ga po navedenem sodišče v celoti sprejema za verodostojnega, nista pokazala svoje meje, čeprav naj bi se po njunih navedbah ne strinjala s potekom predlagane meje, nato pa nista podpisala zapisnika oziroma je tožnik podpisal le svojo prisotnost, tožnica pa zapisnika ni podpisala), ob čemer sta menila, da bosta na ta način preprečila ureditev meje v skladu s predlagano mejo, nato pa takih posledic nista mogla doseči, saj jih zakon ne predvideva, določbe ZEN ne dajejo podlage za ponovno določanje poteka (sporne) meje.

15. Tudi tožbene navedbe o tem, da je geodet B.B. (ta je po podatkih zapisnika z dne 9. 4. 2015 vodil mejno obravnavo, op. sodišča) v skico terenske meritve vrisal mejo, ki sta jo v naravi pokazala tožnika, da je potek pokazane meje iz skice razviden in da kako naj bi bila na skici, če je tožnika ne bi pokazala, ter da izpodbijana odločba o tem razlogov nima, so nedopustne tožbene novote, saj jih tožnika v tožbi uveljavljata prvič, pri tem pa ne opravičita, zakaj jih nista uveljavljala že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

16. Sodišče še dodaja, da odločitev v izpodbijani odločbi ne pomeni, da sodni postopek ureditve meje med parcelami, s potekom katere se tožnika ne strinjata, ni več mogoč (77. člen Stvarnopravnega zakonika).

17. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče tožnikoma povrnitve stroškov postopka ni priznalo.

19. Stranki z interesom bi na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) povrnitev stroškov načeloma pripadala, vendar je sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena tega zakona presodilo, da priglašeni stroški niso bili potrebni. Namreč stroški za posamezno vlogo so potrebni stroški, če so v vlogi navedbe, ki so potrebne za razjasnitev zadeve. Stranka z interesom pa je v odgovoru na tožbo, ki ga je vložila po pooblaščenem odvetniku, in v katerem je priglasila stroške postopka, podala navedbe, ki jih sodišče za razjasnitev stvari ni potrebovalo. Poleg tega pa je stranka z interesom odgovor na tožbo pred tem podala že osebno ter je v kasneje po pooblaščenem odvetniku vloženem odgovoru navedbe predvsem le še ponovila, tako da tudi s tega vidika ne gre za potrebne stroške stranke z interesom.