Jedro

1. Obrazložitev k brzojavni reviziji je tožena stranka vložila že po poteku revizijskega roka. Zato revizijsko sodišče obrazložitve k brzojavni reviziji ni moglo upoštevati. Brzojavna revizija tožene stranke namreč vsebuje vse, kar je potrebno za njeno obravnavanje in torej ni nepopolna revizija (350. člen in 1. odst. 351. člena ZPP v zvezi z 399. členom ZPP).

2. V spornem primeru tožena stranka ne odgovarja za obveznosti izdajatelja sporne številke revije, saj je med pravnim naslednikom izdajatelja in pravnim prednikom tožene stranke obstajalo razmerje ustanoviteljstva, ko ustanovitelj ni prenehal obstajati, po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje pa pravni prednik tožene stranke tudi ni prevzel nobenih obveznosti ustanovitelja na podlagi pogodbe.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena."

II.Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 75.405,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1994 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v znesku 50.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 4.3.1993. dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odškodnino je sodišče prisodilo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti tožnika in za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve pravic osebnosti tožnika zaradi objavljene fotografije v reviji ... v letu 1989. V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije tožene stranke je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je tožena stranka v tej pravdi pasivno legitimirana. Navedlo je, da je bila izdajatelj ... v letu 1989 ..., TOZD ..., ki se je morala po Zakonu o podjetjih preoblikovati zaradi ukinitve TOZD-ov in je tako nastala A p.o., le ta pa je ustanovila družbeno podjetje B, p.o. ki je bila prej sestavni del TOZD ... in kasneje A p.o.. Iz ustanovitvenega akta pa je razvidno, da sta ustanovitelj in ustanovljeno podjetje uredila prehod vseh delavcev uredništva v novonastalo podjetje, pri čemer je uredništvo časopisa, poslovni prostori in vse drugo ostalo isto. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo v stroškovnem delu izpodbijane prvostopne odločbe, sicer pa je pritožbo tožene stranke v preostalem delu, pritožbo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je glede odločitve o glavni stvari v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga telegramsko revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in zavrne kot neutemeljen tožbeni zahtevek. Revizija je bila v skladu z določilom 3.odst. 390. člena ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena. Sodba sodišča druge stopnje je bila toženi stranki vročena dne 22.2.1994 (glej vročilnico o vročitvi drugostopne sodbe toženi stranki na zap.št. 39 v spisu). Zato je bila dne 24.3.1994 brzojavna revizija vložena v 30-dnevnem roku, predpisanem za vložitev revizije - 1. odst. 382. člena ZPP (trideset dnevni rok za vložitev revizije je za toženo stranko potekel dne 25.3.1994). Obrazložitev k brzojavni reviziji pa je tožena stranka vložila že po poteku revizijskega roka - dne 27.3.1994. Zato revizijsko sodišče obrazložitve k brzojavni reviziji ni moglo upoštevati. Brzojavna revizija tožene stranke namreč vsebuje vse, kar je potrebno za njeno obravnavanje in torej ni nepopolna revizija (350. člen in 1. odst. 351. člena ZPP v zvezi z 399. členom ZPP). Revizijsko sodišče je preizkusilo ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno (ta razlog tožena stranka neobrazloženo uveljavlja tudi v brzojavni reviziji), po uradni dolžnosti pa je pazilo ali je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Te ni ugotovilo, ugotovilo pa je, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju zmotno uporabili materialno pravo. Iz pravno odločilnih dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, nista pa jih pravno pravilno ocenili, je namreč razvidno, da se je tožena stranka preoblikovala iz podjetja B,p.o., ki ga je ustanovilo podjetje A p.o.; to podjetje pa je nastalo iz delovne organizacije ..., TOZD ..., ki je izdalo sporno številko .... Ob teh ugotovitvah pa je materialnopravno zmotno stališče obeh sodišč, s katerim utemeljujeta pasivno legitimacijo tožene stranke, da je namreč tožena stranka pravni naslednik ..., TOZD .... V spornem primeru je podjetje B p.o. nastalo na podlagi akta o ustanovitvi, ki ga je sprejelo podjetje A,p.o.. Med navedenima pravnima osebama je torej obstajalo razmerje ustanoviteljstva, kar pomeni, da je ustanovitelj obstajal še naprej tudi po ustanovitvi novega subjekta (6. do 11. člen Zakona o podjetjih - Ur. l. SFRJ št. 77/88 - 61/ 90; v nadaljevanju: ZPod). Le če bi bila med njima opravljena organizacijska oz. statusna sprememba v smislu 13. in 14. člena ZPod, bi podjetje A, p.o. prenehalo obstajati na takšen način, da bi novonastalo podjetje B,p.o. prevzelo po samem zakonu tudi vse njene obveznosti (v 2.odst. 14. člena ZPod določena solidarna odgovornost novo nastale organizacije). V tem primeru bi šlo za pravno nasledstvo med navedenima pravnima osebama in bi tožena stranka odgovarjala tudi za odškodninske obveznosti izdajatelja. Kot ugotavljata tudi obe sodišči, cit. ustanovitveni akt res ureja prehod delavcev od ustanovitelja na novo ustanovljeno podjetje (11. člen akta). Vendar to ne pomeni, da je novo ustanovljeno podjetje prevzelo tudi obveznosti svojega ustanovitelja. Za to ni najti podlage tudi v nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, da je "uredništvo časopisa, poslovni prostori oz. vse ostalo isto". V navedenem ustanovitvenem aktu je takšen prevzem obveznosti v določbi 10. člena (ki pa jo sodišče druge stopnje nepravilno razlaga) celo izrecno izključen. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (člen 385/3 ZPP), tudi ne izhaja, da bi ustanovitelj in novoustanovljeno podjetje uredila prehod obveznosti s posebno pogodbo (2. odst. 9.člena ZPod). Tožena stranka torej ne odgovarja za odškodninske obveznosti izdajatelja sporne številke. Ob pravilni uporabi materialnega prava se torej pokaže, da je tožbeni zahtevek proti toženi stranki zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije neutemeljen. Zato je revizijsko sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (člen 395/1 ZPP). Ker je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je ponovno odločalo o vseh stroških postopka (2. odst.166. člena ZPP). Glede na uspeh v pravdi je lahko priznalo stroške le toženi stranki, kateri jih mora tožeča stranka plačati in sicer do izdaje prvostopne sodbe z dne 4.3.1994 v skupno odmerjenem znesku 54.895,50 SIT v obeh primerih z zahtevanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje revizijske odločbe do plačila in pritožbene stroške v znesku 20.510,00 SIT. Revizijskih stroškov toženi stranki ni mogoče priznati, saj jih v brzojavni reviziji ni opredeljeno navedla (člen 164/2 ZPP), v obrazložitvi revizije specificiranih stroškov pa revizijsko sodišče kot prepozno uveljavljanih ni moglo upoštevati (člen 164/3 ZPP). Stroški, ki jih je revizijsko sodišče priznalo, so odmerjeni ob upoštevanju določil Taksne tarife in tarife o odvetniških storitvah.