Jedro

Priča ne more služiti kot informativni dokaz v zvezi z okoliščinami opravljene storitve (prevoza in dostave blaga), ampak bi morala tožeča stranka najprej sama navesti konkretne trditve, v dokaznem postopku pa bi se (s prav tako z njene strani predlaganimi dokazi) potem ugotavljala resničnost teh trditev.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 42478/2008 z dne 04. 07. 2008 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 07. 05. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka); se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 42478/2008 z dne 04. 07. 2008 razveljavi v 1. odstavku izreka za znesek 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60,00 EUR od dne 07. 05. 2007 dalje do plačila ter od zneska 1.320,00 EUR od dne 17. 5. 2006 do plačila ter v 3. točki izreka in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka); je tožena stranka dolžna v roku 15ih dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 164,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka, glede odločitve v 1. točki izreka je s tožbo namreč uspela (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Tožeča stranka vtožuje terjatev iz naslova plačila storitev prevoza po dveh računih: št. 659/2007 z dne 05. 04. 2007 (A6) in št. 838/2007 z dne 30. 04. 2007 (A5). Sodišče prve stopnje je zahtevku po prvem računu (št. 659/2007) v znatnem delu ugodilo, potem ko je ugotovilo, da sta stranki sklenili dogovor za storitev prevoza v višini 400,00 EUR in DDV ter da je bila storitev tudi opravljena. Zavrnilo pa je zahtevek po tem računu nad zneskom, za katerega je ugotovilo sklenjen dogovor, t.j. za 50 EUR skupaj z DDV. Pritožba odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne napada konkretizirano, zato je sodišče izven preizkusa po uradni dolžnosti ni presojalo. Predmet pritožbene presoje je bila tako odločitev sodišča prve stopnje o neutemeljenosti terjatve po drugem računu, t.j. računu št. 838/2007. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ne more biti predmet preizkusa na drugi stopnji in ki predstavlja podlago odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka po računu št. 838/2007, je, da storitev, katere plačilo tožeča stranka vtožuje po navedenem računu, ni bila opravljena.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, ugotovitev o neopravljeni, vendar vtoževani storitvi, sodišče razbremenjuje nadaljnjega ugotavljanja okoliščin naročila storitve. Iz ugotovljenega dejstva neopravljene storitve je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek o neutemeljenosti vtoževane terjatve. Skladno z navedenim se tako kot neodločilne (1. odstavek 360. člena ZPP) in tudi nedopustne (1. odstavek 458. člena ZPP) izkažejo pritožbene navedbe o tem, da je naročilo storitev podala N. K. v imenu tožene stranke ter da sodišče prve stopnje zmotno ni zaslišalo J. R. v zvezi z okoliščinami naročila, prevoza in dostave blaga. Priča ne more služiti kot informativni dokaz v zvezi z okoliščinami opravljene storitve (prevoza in dostave blaga), ampak bi morala tožeča stranka najprej sama navesti konkretne trditve, v dokaznem postopku pa bi se (s prav tako z njene strani predlaganimi dokazi) potem ugotavljala resničnost teh trditev (212. člen ZPP). Ker je bil predlog tožeče stranke, da bi sodišče zanjo izvajalo dokaze za zbiranje informacij (o okoliščinah opravljene storitve), v nasprotju z razpravnim načelom kot temeljnim načelom pravdnega postopka (1. odstavek 7. člena ZPP), mu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo in zato nista podani v pritožbi zatrjevani ustavni in procesni kršitvi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v njenem izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožena stranka ni bila zastopana po odvetniku, ji plačilo za vložen odgovor na pritožbo ne gre.