Jedro

Civilna delitev predstavlja izjemo in se opravi le, če fizična delitev ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti oziroma je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari.

Naloga sodišča prve stopnje je, da ob delitvi solastnine celovito uredi razmerje med solastniki. Glede na to, da je nasprotni udeleženec med postopkom na prvi stopnji ves čas poudarjal, da v primeru, da se opravi predlagana delitev, do svoje nepremičnine ne bo imel dostopa z avtomobilom, bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je njegova zahteva po ustanovitvi služnosti utemeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je sodišče prve stopnje med predlagatelja in nasprotnega udeleženca fizično razdelilo parc. št. 1056 k.o. Š.. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da mora v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa predlagatelju plačati 5.174,50 EUR.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) pritožuje nasprotni udeleženec. Predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti civilno in ne fizične delitve, saj fizična delitev ni mogoča. Po razdelitvi nasprotni udeleženec ne bo imel dovoza in dostopa do svoje hiše z glavne ceste, v delu, na skici označenem s točko D, pa sploh ne bo imel dostopa do svoje hiše. Delitev je opravljena v škodo nasprotnega udeleženca.

Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da v obravnavanem primeru fizična delitev ni mogoča in da bi se zato morala opraviti civilna delitev oziroma delitev na način, da bi nasprotni udeleženec postal izključni lastnik in predlagatelju izplačal vrednost njegovega deleža. Res je sicer, da stare hiše, ki leži na obravnavanem zemljišču, ni mogoče fizično razdeliti, vendar je delitev zemljišča kljub temu mogoča, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je po oceni izvedencev stara hiša primerna le za rušenje oziroma za nadomestno gradnjo. Civilna delitev predstavlja izjemo od pravila in se opravi le, če fizična delitev ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti oziroma je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari (70. člen Stvarnopravnega zakonika (2) - SPZ). Take okoliščine v obravnavanem primeru niso podane, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi pride v poštev fizična delitev solastnine.

125. člen Zakona o nepravdnem postopku (3) (ZNP) določa, da sodišče v postopku delitve stvari po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je dovoz neposredno do hiše potreben za normalno rabo stvari, torej za normalno bivanje v stanovanjski hiši, temveč je ugotovilo, da nasprotni udeleženec že v obstoječi situaciji nima dostopa z avtom do vhoda hiše, in da zadostuje, da bo po delitvi imel dostop do svoje garaže. Temu stališču ni mogoče pritrditi. Drži sicer, da nasprotni udeleženec doslej z avtom zaradi ovir - skladovnic lesa ni mogel dostopati do hiše, vendar je kot solastnik lahko uporabljal celotno nepremičnino in bi, če bi se pokazala potreba, z avtom lahko dostopal tudi do vhoda v svojo hišo. Imel je torej možnost dovoza, čeprav je ni izkoriščal. V primeru, da bi se nepremičnina razdelila na način, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, pa do svoje hiše ne bi imel niti potencialnega dostopa z avtomobilom. Naloga sodišča prve stopnje je, da ob delitvi solastnine celovito uredi razmerje med solastniki. Glede na to, da je nasprotni udeleženec med postopkom na prvi stopnji ves čas poudarjal, da v primeru, da se opravi predlagana delitev, do svoje nepremičnine ne bo imel dostopa z avtomobilom, bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali je njegova zahteva po ustanovitvi služnosti utemeljena.

Sodišče prve stopnje bi torej moralo presojati, ali je del nepremičnine, ki bi pripadel nasprotnemu udeležencu, mogoče normalno uporabljati tudi v primeru, da dostop do stanovanjske hiše z avtomobilom ni mogoč. Ker tega ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 3. odstavka 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti, ali je zahteva po dovozu do nepremičnine upravičena. Če se bo ugotovilo, da je za normalno uporabo nujen tudi dostop z avtomobilom, bo potrebno nepremičnino razdeliti na drugačen način, ki bo nasprotnemu udeležencu omogočal dovoz do hiše po njegovem delu zemljišča, ali pa ustanoviti stvarno služnost na zemljišču, dodeljeno predlagatelju.

(1) Ur. l. RS 73/2007 – UPB3 in 45/2008. (2) Ur. l. RS 72/2002. (3) Ur. l. SRS 30/1986 s spremembami.