Jedro

Pri odločanju o priporu zadostuje, če je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje podan utemeljen sum zgolj za eno od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bil zoper obdolžena S. in G. M., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, podaljšan pripor iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper obdolženega A. A., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 282. člena KZ-1, pa iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zahtevo za varstvo zakonitosti pravočasno vložili zagovornica obdolženega G. M., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in zagovorniki obdolženega A. A. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vložniki zahtev Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in pripor, odrejen zoper obdolženega G. M. oziroma A. A., odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Meni, da je sodišče navedlo razloge, ki utemeljujejo sum, da sta obdolženca storila očitani jima kaznivi dejanji. Pravilno je presodilo tudi obstoj pripornih razlogov, za oba obdolženca begosumnost, za obdolženega G. M. pa tudi ponovitveno nevarnost. Polemiziranje zahtev z navedenimi zaključki sodišča pa vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencema in njunim zagovornikom. O njem so se izjavili zagovorniki obdolženega A. A., ki se s stališči vrhovne državne tožilke ne strinjajo in opozarjajo, da je bil dne 15. aprila 2011 podpisan sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi in o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da obe zahtevi za varstvo zakonitosti ponavljata pritožbene očitke, na katere je Višje sodišče v Ljubljani v celoti odgovorilo že v sklepu I Kp 94184/2010 z dne 25. 3. 2011. 6. Glede obstoja utemeljenega suma za kaznivo dejanje umora, ki se očita obdolženemu G. M., njegova zagovornica trdi, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede naklepa in odločilne vloge G. M. kot sostorilca. Kljub temu, da bo tovrstne ugovore obramba lahko uveljavljala v ugovoru zoper obtožbo, je višje sodišče pritrdilo oceni izpodbijanega sklepa, da je bila vloga obdolženega G. M. pri izvršitvi kaznivega dejanja za uspeh kaznivega dejanja odločilna. Iz vseh dokazov, zbranih tekom predkazenskega postopka in preiskave, izhaja utemeljen sum, da sta se G. in S. M. predhodno dogovorila, da bosta oškodovanca F. K. pričakala v njegovi stanovanjski hiši, ga napadla, pretepla in prisilila, da jima izroči denar in vrednejše predmete ter mu nato vzela življenje. Obdolženi G. M. je bil tisti, ki je vedel, da ima oškodovanec doma večjo količino denarja in je stražil pred oškodovančevo hišo, s tem pa omogočil S. M., da je zlezel v hišo in napadel oškodovanca. Glede na navedeno je bila tudi po oceni Vrhovnega sodišča vloga G. M. odločilna za uspeh kaznivega dejanja, zato pritožbeno sodišče utemeljeno ni sledilo stališču zagovornice, da bil se obdolženemu G. M. lahko očitala le storitev kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 205. člena KZ-1. Kolikor zagovornica G. M. zatrjuje, da je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da je v sostorilstvu s S. M. z namenom, da bi od oškodovanca pridobil premoženjsko korist, le temu vzel življenje, zmotna in v nasprotju z zbranimi dokazi, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Očitek, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi za obstoj utemeljenega suma, da je bilo dejanje storjeno na grozovit način, je utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče, ki je ugotovilo, da je na 3. strani izpodbijanega sklepa zunajobravnavnega senata v celoti obrazloženo, na kakšen način je obdolženi S. M. fizično maltretiral oškodovanca in v kakšnih okoliščinah je oškodovanec umrl. Glede na navedeno bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Kolikor zahteva meni, da so navedenimi razlogi višjega sodišča pomanjkljivi, v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Višje sodišče se je ob tem opredelilo tudi glede dejstva, da je obtožba zoper obdolžena S. in G. M. vložena zaradi kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, preiskava pa le zaradi kaznivega dejanja umora 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, saj je navedlo stališče sodne prakse, po katerem zadostuje, če je ob odločanju o priporu za obdolžencu očitano kaznivo dejanje podan utemeljen sum zgolj za eno od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja (stran 3 sklepa sodišča druge stopnje).

8. Zagovorniki obdolženega A. A. zatrjujejo, da obstoj utemeljenega suma, da je A. A. storil kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 282. člena KZ-1, ni podan, saj sodišče ni razpolagalo z nobenim dokazom v tej smeri. Navajajo, da je sodišče utemeljenost suma, da je obdolženi A. A. vedel, da je obdolženi S. M. umoril oškodovanca, gradilo na neverodostojnem zagovoru obdolženega G. M. in na nahrbtniku, ki mu je bil zasežen pri hišni preiskavi z dne 17. 12. 2010. Pri tem zatrjujejo, da je obdolženi A. A. zgolj spravil nahrbtnik obdolženega S. M., katerega vsebina (oblačila in pištola obdolženega S. M. ter ukradene stvari) mu ni bila znana, saj stvari ni spravljal v nahrbtnik. Že pritožbeno sodišče je navedlo, da sklep tega niti ne zatrjuje, ampak le, da je bil obdolženi A. A. navzoč, ko je stvari spravljal S. M., in je glede na te okoliščine (kdaj, kje in na kakšen način je sprejel nahrbtnik) zaključilo, da je vedel, kakšno kaznivo dejanje je bilo izvršeno in je tako naklepoma pomagal S. M. pri skrivanju sledov kaznivega dejanja (stran 3 sklepa sodišča druge stopnje). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva s ponavljanjem pritožbenih očitkov ne utemeljuje kršitev materialnega ali procesnega zakona, ampak zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Zunajobravnavni senat je ugotovil, da je priporni razlog begosumnosti za obdolženega A. A. še vedno podan, saj se okoliščine od odreditve pripora niso v ničemer spremenile oziroma ne v tolikšni meri, da bi bilo treba pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom. Tako je, enako kot že v sklepu o odreditvi pripora I Kpr 94184/2010 z dne 20. 12. 2010, ob upoštevanju teže kaznivega dejanja, kazni, predpisane za kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil ter dejstva, da ima obdolženi A. A. poleg slovenskega tudi srbsko državljanstvo in da v Beogradu živita njegov oče in njegova babica, h katerima večkrat odpotuje, utemeljeno sklepalo, da obstoji realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku. Višje sodišče pa je ugotovilo, da izjava, da se obdolženi odpoveduje državljanstvu Srbije, še ne pomeni, da ni državljan Srbije in zato samo po sebi ne zadošča za sklep, da nevarnost pobega (v Srbijo) ni več podana. Navedenega zaključka izpodbijanega sklepa pa dejstvo, da je bil dne 15. aprila 2011 podpisan sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi in o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ne more omajati. Trditve zahteve, da ni podan priporni razlog begosumnosti, ker ima obdolženec stalno prebivališče v Sloveniji, kjer živi skupaj z mamo in kjer ima prijavljeno stalno prebivališče tudi obdolženčev oče, da se redno šola, sam plačuje šolnino, je honorarno zaposlen in da je bil po storitvi očitanega mu kaznivega dejanja že v Beogradu, od koder se je sam vrnil in sodeloval s policijo in sodiščem, je Vrhovno sodišče zavrnilo, saj z njimi zagovorniki uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega kot je bilo že navedeno zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (enako že v XI Ips 94184/2010-9/2011 z dne 20. 12. 2010).

10. Tudi očitek zahteve zagovornikov obdolženega A. A., da sodišče ni tehtalo sorazmernosti izrečenega ukrepa, ne drži. Pri ugotovitvi, da je sorazmernost podana je poleg navedenih konkretno izkazanih okoliščin, ki obdolženca vežejo na Republiko Srbijo, upoštevalo tudi težo, način storitve kaznivega dejanja in zagroženo kazen za to kaznivo dejanje (stran 5 sklepa sodišča prve stopnje). Glede na to so bili standardi 20. člena Ustave Republike Slovenije spoštovani. Z trditvami, da neogibnost odreditve pripora ni podana, pa zahteva izraža zgolj nestrinjanje z navedeno oceno sodišča, kar v tem postopku ni dovoljeno.

11. Vrhovno sodišče ocenjuje, da v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeni znesek varščine ne predstavlja zadostne garancije, da obdolženi A. A. ne bo pobegnil iz države, saj se okoliščine od podaljšanja pripora s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 94184/2010 z dne 27. 1. 2011, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu I Ks 94184/2010 z dne 14. 1. 2011, niso spremenile v tolikšni meri, da bi bilo treba pripor nadomestiti z milejšim ukrepom. Zato v celoti sprejema razloge navedenih sklepov glede zavrnitve nadomestitve pripora z varščino.

12. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je priporni razlog begosumnosti še vedno podan tudi pri obdolženemu G. M., saj nima večjega premoženja oziroma je to obremenjeno z zastavno pravico, je prezadolžen, ima možnost bivanja v tujini (obdolženi skuša pridobiti državljanstvo Bosne in Hercegovine, do katerega je upravičen po materini strani). S ponavljanjem pritožbenih navedb, da si državljanstva BiH ni urejal in da zgolj dejstvo, da je njegova mati državljanka BiH, ne utemeljuje begosumnosti, da je lastnik nepremičnine v Sloveniji, da ga na Slovenijo veže družina, pa ne more uspeti, saj z njimi zgolj nasprotuje oceni sodišča, da je begosumen, torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

13. Glede na objektivne okoliščine: velika teža kaznivega dejanja, predpisana zaporna kazen za kaznivo dejanje, narava in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno (okruten, brezobziren in grozovit način), povzročena posledica (smrt oškodovanca), ki kažejo na odločnost in sprevrženost obdolženca in subjektivne: že navedena prezadolženost G. M., iz katere izhaja motiv koristoljubja, je pri obdolženemu G. M. podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ne glede na dejstvo, da so sedaj še ni bil pravnomočno obsojen za kazniva dejanja.

14. Ker v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obdolženega G. M. in zahtevo zagovornikov obdolženega A. A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).