Jedro

Izvedenec psihiater je ugotovil, da je pri pridržani osebi podana duševna motnja in da je pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom nujno potrebno v ustreznem času, da se vzpostavi sodelovanje preiskovanca in večja naklonjenost jemanju antipsihotične terapije.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izpodbijanega sklepa sklenilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov. V 2. točki pa, da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Klinike do 8. 2. 2021. 2. Proti 2. točki izreka se pritožuje odvetnik nasprotnega udeleženca. Povzema določbe Zakona o duševnem zdravju, člen 53, 39, 40 in 52. Poudarja, da so omejitve dopustne le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica omejuje, mora se uporabiti najmilejši ukrep, ki se izvaja najkrajši možni čas. Meni, da ukrep enega meseca ni najmilejši ukrep oziroma se ta ukrep ne odreja za najkrajši možni čas. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca izhaja, da zaradi mutacistične drže osebe prave diagnoze ni mogoče postaviti. Slednja pa je nujna potrebna. Zadržanje za čas enega meseca glede na ugibanja o duševni motnji osebe, utegne biti glede na pravo bolezensko stanje osebe, predolgo. Obstaja možnost, da oseba ne trpi za duševno boleznijo oziroma je ta toliko milejša od predvidevane in je tako odrejeni ukrep prestrog. Odrejeni ukrep predstavlja pretiran poseg v pravico zadržane osebe.

3. Sodišče prve stopnje je zaradi varovanja roka iz 67. člena ZDZDR pravočasno odvetnikovo pritožbo poslalo na pritožbeno sodišče. Ker je bil sklep sodišča prve stopnje še v fazi prevajanja pri tolmački in vročanja pridržani osebi, je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi odvetnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba poleg povzemanja zakonskih določb izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz dveh razlogov: trdi, da bi sodišče lahko uporabilo milejši ukrep in da je čas enega meseca zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom predolg. To pa utemelji tako, da meni, da iz izvedeniškega mnenja dr. A. A. izhaja, da zaradi mutacistične drže osebe prave diagnoze ni bilo mogoče postaviti in da v tem trenutku prava diagnoza ni znana. Postavlja pa možnost, da pridržana oseba ne trpi za duševno boleznijo oziroma je milejša od predvidevane in je tako odrejen ukrep prestrog in predolg.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pravno podlago, katera mora biti podana, da lahko odloči, da se nasprotnega udeleženca zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom. Kumulativno morajo biti podani pogoji iz 39. člena zakona. Pritožba pa izpodbija ugotovitev, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja in tudi dolžino odrejenega časa bivanja na tem oddelku. Sodišče prve stopnje je pravilno postavilo izvedenca psihiatra. Zmotno meni pritožba, da je izvedenec ugotovil, da prave diagnoze zaradi mutatizma ni mogoče postaviti. Izvedenec je poskušal vzpostaviti stik s pridržano osebo in jo je opazoval. Pred tem pa je pregledal zdravstveno dokumentacijo. Iz dokumentacije je povzel, da je bival udeleženec v tukajšnji bolnici od 27. 5. do 12. 6. 2020 in je tudi bil pridržan na oddelku pod posebnim nadzorom. Povzel je tudi zapiske o tem, da so v bolnici skušali stopiti v stik s svojci in izvedeli, da je bil že večkrat v zaporu, da so se ga doma bali in tudi v R. živeča žena, s katero ima otroka. Izvedenec je povzel iz dokumentacije, da je prišlo do zapleta s policijo, da se jim je na meji na območju K. uprl, ni želel sodelovati, da je pljunil v policaja in prisotnim grozil, da bo vse pobil. Izvedenec je nato ugotovil, da po klinični sliki sodeč, gre za ponovno poslabšanje psihičnega stanja; da pa simptomatike razen očitnega mutatizma, ne more presojati, da pa še vedno nima ustreznega stika z realnostjo in zato lahko z veliko verjetnostjo sklepa, da bi se vedenjski incidenti v takšnem stanju nadaljevali. Odpustna diagnoza ob prejšnji hospitalizaciji pa je bila paranoidna shizofrenija ter duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja psihoorganskih substanc. Poleg tega je v spisu tudi obvestilo direktorja PB sodišču o sprejemu in tam je napisan razlog sprejema na zdravljenje brez privolitve: agresivnost ob okrnjeni realitetni kontroli ob psihozi.

7. To pomeni, da izvedenec ni izpovedal, da ne more postaviti diagnoze. Strinjal se je z odpustno diagnozo ob prejšnji hospitalizaciji, ugotovil poslabšanje psihičnega stanja ob klinični sliki in ugotovil, da preiskovani še vedno nima ustreznega stika z realnostjo in zato dopustil možnost ponovitve vedenjskih incidentov v bodoče. Izvedenec je skušal ustvariti stik s preiskovancem, ga opazoval in presodil edino simptomatiko, ki je bila podana, to je očitni mutatizem. Izvedencu je udeleženec odgovoril v angleščini, da ne bo sodeloval in da ne mara imeti nobenega stika in prostor zapustil. S tem je zadoščeno zakonskemu dejanskemu stanu iz 39. člena ZDZDR, ki pravi, da mora biti ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Izvedenec je ugotovil, da gre za duševno motnjo, in da je pregledana oseba v stanju psihoze. Ravno tako to sledi iz dokumentacije, katero je izvedenec pregledal in tiste katere je v spisu (list. št. 1). Zato ne gre za možnost, kot meni pritožba, da udeleženec nima duševne bolezni oziroma, da je ukrep prestrog. Ostalih ugotovljenih pogojev iz 39. člena pa pritožba ne graja.

8. Pritožba še navaja, da je doba enega meseca zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom predolga. Izvedenec je podal mnenje, da je doba enega meseca potrebna, ker bo to prineslo možnost sodelovanja preiskovanca in morebitno večjo naklonjenost jemanju antipsihotične terapije. Očitno v trenutku pregleda ni prišlo še do takega stanja in zato je sodišče pravilno odločilo, da je potreben čas do 8. 2. 9. Na koncu je treba ugotoviti, da je bil odvetnik udeleženca ves čas prisoten, da na podano izvedeniško mnenje ni imel pripomb in ni podal drugih dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče pa iz ugotovitev sodišča prve stopnje lahko ugotoviti, da so podani vsi razlogi, ki jih zahteva zakonski dejanski stan iz 39. člena zakona.

10. Pritožba odvetnika zato ni utemeljena in jo je treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (365. člen ZPP, točka 2 v zvezi z 42. členom ZNP-1). Uradni preizkus sklepa pa je tudi pokazal, da ni bilo nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.