Jedro

Razlika med goljufijo po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in njeno privilegirano obliko po drugem odstavku tega člena je v tako imenovani kriminalni poti (iter criminis). V primeru drugega odstavka 211. člena KZ so namreč inkriminirana pripravljalna dejanja za storitev (zavarovalniške) goljufije, ki so v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja subsidiarne narave.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega G.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 120,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega G.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi povrniti oziroma plačati stroške tega postopka, medtem ko je bila oškodovana gospodarska družba po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbenih zatrjevanj o tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru z zvezi s pravno oceno (kvalifikacijo) kaznivega dejanja ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, zatrjevanja, da o tem sodba nima razlogov pa zadevajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka tega člena. Toda le tedaj, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih kot izhajajo iz opisa dejanja in ne, ko gre za pravno oceno tega dejanja, ki jo je razumeti kot izpeljavo predhodno ugotovljenih odločilnih dejstev. Če se je torej sodišče prve stopnje do teh v razlogih sodbe opredelilo, kar se v obravnavanem primeru je, in če je na njihovi podlagi obdolženčevo ravnanje pravno ocenilo kot določeno kaznivo dejanje, se do drugih možnih pravnih ocen kot izpeljave odločilnih dejstev ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Po sedmem odstavku 364. člena ZKP mora med drugim določno navesti le, da sta podana kaznivo dejanje kot takšno in kazenska odgovornost obdolženca, čemur pa je v napadeni sodbi zadoščeno.

5. Pravilna pravna ocena je predmet pritožnikovih zatrjevanj še v zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona. Natančneje, pritožnik v tem delu uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki ni podana. Razlika med goljufijo po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in njeno privilegirano obliko po drugem odstavku tega člena je v tako imenovani kriminalni poti (iter criminis). V primeru drugega odstavka 211. člena KZ so namreč inkriminirana pripravljalna dejanja za storitev (zavarovalniške) goljufije, ki so v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja subsidiarne narave. Kriterij ali merilo za razmejitev med navedenim pripravljalnim dejanjem in poskusom kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne koristi (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17182/2010 z dne 22. 3. 2012). Točno to pa se je v obravnavanem primeru zgodilo, zaradi česar se tudi sodišče prve stopnje pri pravni oceni obdolženčevega ravnanja ni zmotilo.

6. Kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je razumeti tista pritožnikova zatrjevanja, po katerih bi moral biti obdolženi oproščen obtožbe po 4. točki 358. člena ZKP, saj dejanski obseg in vrednost škode v obravnavanem primeru nista bila ugotovljena. Glede na opis dejanja in izpeljano pravno oceno, ko ni šlo za dokončano kaznivo dejanje, temveč le za poskus, sta neugotovljeni obseg in vrednost škode kot materialna posledica, logični, se pravi, da niti zgornja kršitev kazenskega zakona ne more biti podana.

7. Dejansko stanje je bilo po pritožniku nepopolno ugotovljeno zato, ker izvedenec prometne stroke ob izkazanem škodnem dogodku s strani izpovedb policistov, ni našel razlage za nastanek poškodb na zadnjih desnih vratih in steklu ter bočnih zračnih blazinah. Za slednje je bilo s strani Renault Slovenije sporočeno, da se sprožajo pri trku v bočno stran vozila, odvisno od jakosti in mehanizma trčenja trajanja pojemka, medtem ko se glede mehanizma razbitja stekla na zadnjih vratih vozila navedeni izvedenec sploh ni izjavil. Končno, sodišče prve stopnje se je pri presoji obdolženčeve krivde zmotilo zato, ker je obdolženi podal le prijavo škode, brez da bi poškodbe na vozilu konkretiziral. 8. Ne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva kot izhajajo iz opisa dejanja, ugotovljena pa so bila tako, da vanje pritožbeno sodišče ni dvomilo.

9. Kot pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ugotavlja sam, je eno izmed jeder v obravnavani zadevi obseg poškodb na obdolženčevem vozilu oziroma v vprašanju, ali prav vse izvirajo iz prometne nesreče z dne 21. 12. 2011. Drugo je vsebina prijave, ki je bila tudi po pritožniku nedvomno podana. Glede prvega pritožnik prezre, da nezdružljivost poškodb na vozilu s prijavljeno prometno nesrečo ni bila ugotovljena le po izvedencu prometne stroke, ampak še po drugih dokazih, ki jih pritožnik ne omenja. Dovolj zgovorni sta že izpovedbi priče L.P. in S.M., ki jih nato izpovedbe prič J.R., I.P. in S.M., po pravilni oceni sodišča prve stopnje le še dopolnjujejo. Razen tega pritožnik v povzeti graji ugotovitev izvedenca prometne stroke ni dosleden in ne dovolj pozoren, saj je bilo nezdružljivih poškodb več, medtem ko pri proženju zračnih blazin ni bila težava v bočni strani kot takšni ampak da je do proženja prišlo na nasprotni strani od tiste, v katero bi naj vozilo zadelo.

10. Podobno ozko kot zgoraj obravnavane poškodbe na vozilu, je v pritožbeni obrazložitvi ocenjena vsebina prijave, ki je sicer splošna, spet pa toliko določna, da je popolnoma jasno, da so bile v prijavi zajete tudi tiste poškodbe, do katerih ob navajani prometni nesreči ni prišlo ter da potemtakem niti navedba, da vozilo predhodno ni bilo poškodovano, ne more biti resnična. Odsotnost volje storiti kaznivo dejanje (naklepa) kot jo v pritožbeni obrazložitvi vidi pritožnik, je tako brez kakršnekoli podlage ter ga je bilo zato še v tem delu zavrniti.

11. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitev kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja moralo samo preizkusiti. Pri tem je ugotovilo da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba navedeno odločbo spremeniti obdolžencu v korist. Izrečena mu je bila zgolj kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki ustrezata teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega G.Š. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifnih številkah 7111, 71113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.