Jedro

Ugovor bistvene kršitve pravil postopka zaradi prekoračitve roka za izdajo odločbe, ki ga določa 141. člen ZDavP-2, ni utemeljen, saj je ta rok, enako kot rok za izdajo odločbe po ZUP, zakonski instrukcijski rok.

Vrsta naloženega davka je v izreku izpodbijane odločbe glede na zakonsko ureditev ustrezno označena kot „davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2“, kar omogoča tako preizkus zapadlosti davčne obveznosti kot tudi njenega morebitnega vpliva na predhodno odmerjene in plačane davčne obveznosti.

V primeru odmere po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 gre za ugotavljanje davčne osnove davčnega obdobja, ki zajema več davčnih (koledarskih) let skupaj, to pa onemogoča odmero dohodnin po posameznih davčnih letih. Ker se dohodki, ki so bili že obdavčeni, v davčno osnovo ne vštevajo, izpodbijana odločba ne vpliva na predhodno odmerjene in plačane davčne obveznosti.

Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Verjetno izkazana dejstva za znižanje davčne osnove ne zadoščajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je tožniku v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora z izpodbijano odločbo DT-0610-237/2009-66-0803-68 z dne 17. 2. 2010 za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od davčne osnove 881.588,51 EUR po povprečni stopnji dohodnine 39,73 % v znesku 350.255,12 EUR in pripadajoče obresti.

Iz obrazložitve odločbe sledi, da je davčni organ na podlagi podatkov uradnih evidenc in podatkov, ki jih je pridobil od drugih oseb na podlagi 39. člena ZDavP-2, ugotovil, da so tožnikova sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, s katerim je tožnik kot fizična oseba razpolagal v obdobju po 1. 1. 2005, precej presegala dohodke, ki jih je tožnik napovedal v obdobju od leta 2005 do vključno 2008. Tožnika je zato na podlagi 69. člena ZDavP-2 pozval k prijavi premoženja, po predloženi prijavi pa uvedel postopek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma odmerni postopek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. V postopku nadzora je davčni organ tožnika z ugotovitvami seznanil, tožnik pa se je o njih izrekel in predlagal dokaze o ugotovljenem premoženju in porabi sredstev. Na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki v kontroliranem obdobju pričajo o razpolaganju zavezanca s premoženjem ter o njegovem razpolaganju s sredstvi oziroma uporabi teh sredstev v privatne namene, je davčni organ z metodo neto vrednosti (kot ene izmed metod indirektnega ugotavljanja dohodkov) ugotovil razkorak med vrednostjo spremembe neto premoženja, ustvarjeno v kontroliranem obdobju, in dohodki, ki jih je tožnik v navedenem obdobju napovedal. Pri tem je, ob delnem upoštevanju pripomb tožnika na zapisniške ugotovitve, ugotovil, da se je vrednost tožnikovega premoženja v kontroliranem obdobju povečala za 425.323,25 EUR, da znaša tožnikova poraba, s katero se ne povečuje premoženje in ne zmanjšujejo obveznosti, 823.945,59 EUR ter da znašajo tožnikovi dohodki, od katerih se davek ne plača, in dohodki, ki so bili obdavčeni, skupaj 372.680,33 EUR. Ugotovljena razlika znaša 881.588,51 EUR in predstavlja davčno osnovo po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, od katere davčni organ odmeri davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (39,73%) v znesku, navedenem v izreku.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-105/2011-2 z dne 25. 10. 2012 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Izrek izpodbijane odločbe je po mnenju tožnika premalo konkretiziran in zato nejasen, ker v njem v nasprotju z 80. členom ZDavP-2 ni navedena vrsta naloženega davka, to pa onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti naloženih ukrepov (zapadlosti odmerjenega davka in njegovega vpliva na že odmerjene in plačane davščine za obdobje od leta 2005 do leta 2008).

Tožnik vztraja tudi pri ugovoru, da je bila izpodbijana odločba izdana po poteku prekluzivnega roka za izdajo odmerne odločbe iz 141. člena ZDavP-2. Iz zakona izhaja, da do izdaje odmerne odločbe ne sme preteči več kot šest mesecev, kar ob upoštevanju jezikovne in vsebinske razlage po mnenju tožnika pomeni, da odločbe po izteku predpisanega roka ni mogoče izdati. ZDavP-2 je specialen zakon in zato roka iz 141. člena ni mogoče mešati z instrukcijskimi roki po ZUP. Zamude z izdajo odmerne odločbe tudi ni mogoče enačiti z molkom organa, saj v primeru tožbe zaradi molka sodišče ne more samo odločiti o stvari ali pa organu naložiti, kakšen akt naj izda. Gre za specifičen postopek, ki mora biti pred izdajo odločbe v celoti zaključen. Izdaja odločbe po poteku šestmesečnega prekluzivnega roka za njeno izdajo (v zadevi ne gre za katerega od primerov iz drugega odstavka 141. člena ZDavP-2) pa narekuje njeno odpravo in ustavitev postopka.

Tožniku je bila davčna obveznost naložena na podlagi procesnega zakona in brez podlage v materialnem zakonu (zakonu o obdavčenju), ki mora določati davčnega zavezanca, davčno osnovo in davčno stopnjo. Po določbi 68. člena ZDavP-2 davčni organ ugotavlja predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek (prvi odstavek). Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Ocenjuje se torej davčna osnova različnih davčnih obveznosti: dohodnine ali podvrsti dohodnine, davka od dohodkov pravnih oseb, davka na dodano vrednost itd. To pomeni, da je davčni organ dolžan z oceno ugotovljene zneske prišteti tistemu viru (vrsti dohodka), v okviru katerega so le-ti verjetno doseženi, kar terja ugotovitev, da ocenjeni zneski pripadajo določeni vrsti dohodkov. Ker iz odločbe ni mogoče ugotoviti, kateri davek od dohodkov fizične osebe je tožniku odmerjen, je bil tožnik v postopku pozvan k prijavi premoženja v nasprotju z 69. členom ZDavP-2, ni mogoče z gotovostjo določiti zapadlosti naložene obveznosti in preizkusiti obračun zamudnih obresti. Pri tem davčni organ uporabi celo termin „davek od nenapovedanih dohodkov“, na tej podlagi pa napačno uporabi 276. člen ZDavP-2, ki določa rok za izdajo odločbe o odmeri dohodnine. Ob jasno navedeni vrsti davka bi bil jasen način njegovega plačevanja, s tem pa tudi rok za plačilo.

Glede višine ugotovljene davčne osnove pa tožnik v celoti vztraja pri svojih pripombah na dodatni zapisnik glede obveznosti iz posojilnih razmerij z A.A. in B.B. (695.000 EUR in 300.000 EUR), kolikor jim z izpodbijano odločbo ni bilo ugodeno. Ne strinja se z razlogi izpodbijane odločitve in s presojo izvedenih dokazov. Ker v izpodbijani odločbi na navedbe tožnika v zvezi s posojili ni bilo odgovorjeno, pripombe v celoti ponovi in poudari, da se verjetna davčna osnova z oceno ugotavlja, če osnove ni mogoče zanesljivo ugotoviti ali izračunati z davčnimi napovedmi, davčnimi obračuni, knjigovodskimi listinami ipd. Iz določb ZDavP-2 o odmeri davka v posebnih primerih je možno zaključiti, da je zakon odvzel dokazno vrednost zavezančevim davčnim obračunom dejavnosti ter knjigovodskim listinam dejavnosti. Cenitev na podlagi življenjskih izdatkov ter na podlagi prirasta premoženja pa temelji na dejstvu, da tožnik določenih poslovnih dogodkov v svojih poslovnih knjigah ni zajel. Glede na to je nesprejemljivo, da davčni organ svoje utemeljitve opre na podatke iz poslovnih knjig tožnika, katerim je že sam zakon odvzel dokazno vrednost. Tožnik nadalje meni, da je način financiranja prirasta njegovega premoženja in njegove osebne porabe v inšpiciranem obdobju izkazal na način, ki sicer ne izključuje dvoma, vendar pa so razlogi za resničnost zatrjevanega dejstva močnejši od razlogov, ki bi govorili za njegovo neresničnost. Dodaja še, da imajo zasebne listine enako dokazno vrednost kot vsa dokazila, kar mora davčni organ pri presoji dokazov upoštevati. Pri presoji izjav posojilodajalca B.B. pa je po mnenju tožnika ključno, da z njimi potrjuje, da je s sredstvi za posojilo razpolagal in da je sredstva dejansko izročil tožniku. V zvezi z navedenim posojilodajalcem tožnik opozarja na dopis posojilodajalca z dne 21. 7. 2010, s katerim je ta od tožnika zahteval vračilo posojila in na zastavno pogodbo z dne 25. 5. 2012, s katero je moral tožnik za zavarovanje terjatve zastaviti del svojega premoženja, ki ju je tožnik posredoval neposredno pritožbenemu organu.

Meni, da mu je bila verjetna davčna osnova neupravičeno povečana tudi za znesek 454.212,00 EUR, ki predstavlja nakazilo za nakup plovila X. Obstoj mandatnega razmerja med tožnikom in C.C. izkazuje že ugotovitev, da tožnik ni lastnik plovila in da plovilo ni registrirano na ime tožnika. Davčni organ zato ne more odločiti v škodo tožnika zgolj zato, ker mu Č.Č. v nekem časovnem obdobju ni bil dosegljiv in zato niso bila predložena dokazila, ki so v njegovi posesti. V primeru pomanjkanja dokazov je tožena stranka dolžna storiti vse, da se ugotovi materialna resnica in ne more arbitrarno odločati o navedbah tožnika in predloženih dokazilih, ne da bi navedbe in dokazila primerno in pošteno preizkusila, svojo odločitev pa jasno obrazložila.

Napačno je po mnenju tožnika ugotovljeno tudi začetno stanje premoženja na dan 1. 1. 2005. V izpodbijani odločbi ni zaslediti odgovora na tožnikove pripombe na dodatni zapisnik. Tožena stranka namreč ni upoštevala dejstev, ki jih je v postopku ugotovila sama, npr. zneska 62.610,72 EUR vrnjenega posojila Č.Č., saj bi po ugotovitvah davčnega organa že zaradi poslovnega dogodka tik pred 1. 1. 2005 ta sredstva imel tožnik na razpolago kot začetno stanje. Tožnik je v postopku predložil tudi podatke o nakupu čolna Y. leta 2000 in njegovi prodaji v letu 2005 po ceni 80.000 EUR, pa se ta znesek v vrednosti začetnega stanja premoženja ni upošteval. Postopek določitve enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja z 68. členom ZDavP-2 ni določen. Na podlagi ugotovitvenega postopka bi tožena stranka brez težav ugotovila ocenjeno davčno osnovo za vsako posamezno leto, ki je vključeno v postopek. Tožniku se zastavlja tudi vprašanje predmeta obdavčitve po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Iz obrazložitve odločbe je moč razbrati, da so to dohodki fizične osebe, ki so obdavčeni z dohodnino. Predmet obdavčitve z dohodnino in stopnje dohodnine določa Zakon o dohodnini. Stopnja davka od ocenjene davčne osnove zato ne sme biti določena v ZDavP-2, ki je procesni zakon. Zato bi tožena stranka morala najprej razjasniti neskladje med procesnim in materialnim zakonom in na tej podlagi uporabiti eno od metod ocene davčne osnove, ki je za tožnika ugodnejša in ne povzroča dvoma v zakonitost postopka in njegovih rezultatov, kot v obravnavanem primeru.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dopolnitev pritožbe, ki jo je prejela 1. 6. 2012, pri določitvi ni bila upoštevana. Pritožbeni organ jo je namreč prejel po tem, ko je v zadevi že odločil. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in stališčih.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ, in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe in ugovori so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi in delno (glede višine davčne osnove) že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ugovor bistvene kršitve pravil postopka zaradi prekoračitve roka za izdajo odločbe, ki ga določa 141. člen ZDavP-2, tudi po presoji sodišča ni utemeljen. Rok, ki ga za izdajo odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru določa ZDavP-2, je enako kot rok za izdajo odločbe po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, zakonski instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji (npr. V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2006, stran 243) na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Stališče tožeče stranke, da ZDavP-2 kot specialni zakon ne določa zgolj daljšega instrukcijskega roka za izdajo odločbe od tistega, ki ga za izdajo odločbe določa ZUP, temveč hkrati drugače opredeli tudi njegovo pravno naravo, ni utemeljeno. ZDavP-2 namreč ne določa pravnih posledic prekoračitve roka, ki jih zatrjuje tožeča stranka, in zato besedila drugega odstavka 141. člena ZDavP-2 že po jezikovni razlagi ni mogoče razumeti na zatrjevani način. Hkrati pa iz obrazložitve Predloga zakona o davčnem postopku – prva obravnava (EPA 1065-I) (Poročevalec Državnega zbora št. 99/2006, stran 203) nedvoumno sledi namen, da se z obravnavano določbo, zaradi zahtevnosti ugotovitvenega postopka, v postopku davčnega inšpekcijskega postopka določi daljši instrukcijski rok za izdajo odločbe. Stališču, da je rok za izdajo odločbe po ZDavP-2 instrukcijski in ne prekluzivni, končno pritrjuje tudi pravna literatura (T. Jerovšek in avtorji, Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Davčno raziskovalni inštitut, 2008, stran 346), ki poudarja, da davčni organ sme in mora izdati odločbo tudi po poteku predpisanega roka za njeno izdajo. Zaradi zavzetega pravnega stališča sodišče ni presojalo navedb o razlogih, ki so privedli do prekoračitve roka iz drugega odstavka 141. člena in v tej zvezi zatrjevane kršitve pravice tožnika do informacij.

Vrsta naloženega davka je v izreku izpodbijane odločbe glede na zakonsko ureditev ustrezno označena kot „davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2“, kar omogoča tako preizkus zapadlosti davčne obveznosti kot tudi njenega morebitnega vpliva na predhodno odmerjene in plačane davčne obveznosti.

Davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. Davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Poleg pogojev za ugotavljanje davčne osnove na tej podlagi so v petem odstavku 68. člena ZDavP-2 določeni vsi elementi, potrebni za izračun davčne obveznosti (davčna osnova, davčna stopnja, davčno obdobje), torej materialne določbe, katerih specialno ureditev v razmerju do določb zakona o dohodnini terja predpisani način odmere. Predmet obdavčitve po navedeni določbi predstavlja na predpisani način ugotovljena razlika, ne glede na vir oziroma vrsto dohodkov, iz katerih izvira. Iz navedenega razloga davčni organ zapadlost naložene obveznosti utemeljeno ugotovi z uporabo določb ZDavP-2, ki določajo odmero dohodnine na letni ravni. Tožnik bi namreč moral sporne dohodke vključiti že v svojo davčno napoved. Zato je treba šteti, da je davčna obveznost nastala že takrat, saj bi se z drugačno razlago v neenak položaj postavilo zavezance, ki svoje dohodke pravilno napovedo (enako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 367/2011 z dne 29. 3. 2012).

Sodišče v celoti pritrjuje tudi stališču tožene stranke, da gre v primeru odmere po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za ugotavljanje davčne osnove davčnega obdobja, ki zajema več davčnih (koledarskih) let skupaj, vse to pa, ob že navedenem, onemogoča odmero dohodnin po posameznih davčnih letih, ki jo tožnik uveljavlja tudi v upravnem sporu. Ker se dohodki, ki so bili že obdavčeni, v davčno osnovo ne vštevajo, izpodbijana odločba tudi ne vpliva na predhodno odmerjene in plačane davčne obveznosti.

V zvezi z višino davčne osnove sodišče ugotavlja, da davčni organ v izpodbijani odločbi povzame vsebino tožnikovih pripomb in predloženih dokazov in se do njih tudi obrazloženo opredeli. Dejstvo, da jim v celoti ne sledi, pomeni le drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo želi doseči tožnik, in ne zatrjevane pomanjkljivosti obrazložitve.

Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (drugi odstavek 68. člena ZDavP-2). Z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja (šesti odstavek 68. člena ZDavP-2). V zvezi z obveznostmi po posojilni pogodbi se tožnik ne strinja s presojo, da zatrjevanih obveznosti po posojilnih pogodbah ni uspel dokazati in hkrati meni, da je zatrjevani način financiranja prirasta njegovega premoženja in osebne porabe izkazal na način, ki sicer ne izključuje dvoma, vendar pa so razlogi za resničnost zatrjevanega dejstva močnejši od razlogov, ki bi govorili za njegovo neresničnost. Glede na že navedeno vsebino šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 verjetno izkazana dejstva za znižanje davčne osnove ne zadoščajo. Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je davčni organ preučil vse tožnikove navedbe in vse predložene dokaze, vključno s pogodbami, ter v obrazložitvi odločbe navedel in obrazložil razloge, s katerimi utemeljuje njihovo presojo in sklep, da na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin ni mogoče izključiti dvoma v resničnost zatrjevanih posojilnih razmerij (na straneh 14 do 19 obrazložitve). Sodišče se s presojo izvedenih dokazov v celoti strinja. V tej zvezi dodaja le, da je neskladnost izjav priče B.B. o viru zatrjevano posojenih sredstev okoliščina, ki nedvomno vpliva na presojo verodostojnosti priče in s tem njene izjave v celoti. Listine, ki jih je tožnik predložil pritožbenemu organu, in sicer opomin pred tožbo, ki mu ga je po pooblaščencu posredoval upnik A.A. dne 15. 6. 2010, poziv za vračilo dolga in opomin pred tožbo, ki ga je tožniku posredoval upnik B.B. dne 21. 7. 2010 ter potrdilo o vračilu posojila po posojilni pogodbi z A.A. v znesku 220.000 EUR, ki naj bi ga tožnik izvršil na račun A.A. 19. 3. 2010, izhajajo iz obdobja po izdaji izpodbijane odločbe. Enako velja za listine, ki jih je tožnik brez vsakršnih dodatnih navedb pritožbenemu organu predložil po tem, ko je bila odločba o pritožbi že izdana (Zastavna pogodba s sporazumom o ustanovitvi hipoteke, sklenjena med A.A. kot upnikom in tožečo stranko kot dolžnikom in zastaviteljem z dne 22. 5. 2012 in Zastavna pogodba s sporazumom o ustanovitvi hipoteke, sklenjena med B.B. kot upnikom in tožečo stranko kot dolžnikom in zastaviteljem z dne 25. 5. 2012). Glede na čas njihovega nastanka, ob upoštevanju dejstev in okoliščin, ugotovljenih v davčnem postopku, tožnik tudi s predloženimi dokazi po presoji sodišča dvoma v obstoj zatrjevanih obveznosti ni uspel odpraviti.

Tožbena trditev, da se nakazilo tožnika za nakup plovila po izpodbijani odločbi všteva v davčno osnovo (zasebno porabo tožnika) zgolj zaradi nedosegljivosti priče C.C., je protispisna. Razlogi, ki po presoji davčnega organa porajajo dvom v zatrjevano mandatno razmerje, so namreč številni in obširno navedeni in obrazloženi na straneh 21 do 25 izpodbijane odločbe. Predlog za izvedbo dokazov z zaslišanjem navedene priče tožnik v upravnem sporu sicer ponovi, vendar pa na ustni obravnavi pojasni še, da priča ostaja še naprej nedosegljiva. Zatrjevanega mandatnega razmerja med tožnikom in C.C. pa tudi dokazuje dejstvo, da tožnik ni lastnik plovila in da plovilo ni registrirano na njegovo ime.

V zvezi z začetnim stanjem premoženja pa sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi v celoti odgovorjeno na pripombe, vključno na tiste, ki se nanašajo na vračilo posojila Č.Č. (na straneh 35 in 36) kot tudi na prodajo čolna Y. Davčni organ v tej zvezi ugotavlja, da je bila pogodba v celoti realizirana in posojilo vrnjeno že pred 18. 6. 2004 in da tožnik v pripombah v nasprotju s podatki, pridobljenimi v postopku, trdi, da je bilo posojilo vrnjeno šele 6. 6. 2005. V zvezi z zahtevo tožnika, da se za navedeni znesek vrnjenega posojila poveča stanje premoženja na dan 1. 1. 2005, pa se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik razpolaganja z denarnimi sredstvi (gotovino), ki bi izhajala iz navedenega posla na dan 1. 1. 2005, ne dokaže. Navedeno velja tudi za denarna sredstva iz naslova prodaje čolna v letu 2004 (in ne v letu 2005, kot se navaja v tožbi). Razlogi, zaradi katerih davčni organ navedbe tožnika o obstoju denarnih sredstev na dan 1. 1. 2005 kot nedokazane zavrne, pa so navedeni na straneh 34 in 35 izpodbijane odločbe.

Tožbeni ugovori so po navedenem neutemeljeni. Sodišče samo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.