Jedro

Kazenski zakon je kršen, če sodišče v sodbi hkrati uporabi določbe KZ-77 in KZ, čeprav velja pravilo, da se sme uporabiti samo en kazenski zakon.

Za prekoračitev obtožbe gre le v primeru, če med dejanji, opisanimi v obtožbi, in tistimi, ki jih je sodišče sprejelo v sodbo, ni objektivne ali subjektivne identitete.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega H.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega H.A. s sodbo z dne 04.02.1998 pod točko A/I in II spoznalo za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 104. člena KZ-77 v zvezi s 1. odstavkom 3. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu za vsako od dejanj po 2. odstavku 104. člena KZ-77 določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen treh let zapora. Na podlagi 1. odstavka 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 15.07.1993 od 13.40. ure dalje do 19.07.1993 do 16.30. ure. Pod točko b sodbe pa je zoper obsojenca iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 71. člena KZ-77. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper obsodilni del sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obsodilnem delu sta obe sodišči obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP podana, ker je bil glede dejanj pod točko (A) I/1 in 2 in II/1, 2, 3 in 5 izreka prvostopenjske sodbe prekršen kazenski zakon o vprašanju, ali so dejanja, zaradi katerih se obsojenec preganja, kazniva dejanja. Zatrjuje tudi, da sta podani tudi bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da odloči, da se obsojeni H.A. za dejanja opisana pod točko (A) I/1 in 2 in II/1, 2, 3 in 5 izreka prvostopenjske sodbe oprosti obtožbe, glede dejanja opisanega pod točko (A) II/4 izreka iste sodbe pa naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Zavzel se je tudi, da je na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odredilo, naj se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da imata obsojencu očitani kaznivi dejanji vse zakonite znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 104. člena KZ. Izrek sodbe ni nepopoln in nerazumljiv ter ne nasprotuje sam sebi, kot zatrjuje zahteva. Poudarja, da vložnik v zahtevi pretežno oporeka zaključkom sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato ocenjuje, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti je po vsebinski plati enaka pritožbi tega vložnika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zgolj dejstvo, da sta uporabljeno izredno in redno pravno sredstvo vsebinsko enaka o utemeljenosti izrednega pravnega sredstva ne pove ničesar. Upravičenec do tega izrednega pravnega sredstva lahko zahtevo vloži tudi iz enakih razlogov, kot jih je uveljavljal v pritožbi, če odločitve drugostopenjskega sodišča ne sprejema in sodi, da je ta nezakonita. Vendar pa se lahko Vrhovno sodišče sodišče, če sprejema razloge, s katerimi je svojo odločitev utemeljilo drugostopenjsko sodišče, v takem primeru na te sklicuje, ne da bi jih še enkrat ponavljalo.

Zagovorniku obsojenega H.A. ni mogoče pritrditi, ko navaja, da dejanja tako kot so opisana pod točko (A) I/1 in 2 in II/1, 2, 3 in 5 izreka prvostopenjske sodbe v dejanskem opisu ne vsebujeta konkretnih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je obsojenec pri doseganju spolnega občevanja oziroma drugih spolnih dejanj s pastorkama P. in V.Š. zlorabil položaj.

Po 2. odstavku 104. člena KZ-77 je storil kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki je z zlorabo svojega položaja spolno občeval ali storil kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 14 let, ki mu je bila zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Zloraba se je kazala predvsem v izkoriščanju odnosa nadrejenosti, v dajanju ali obljubljanju nekih materialnih ali drugačnih koristi ali v grožnjah, da se bo oškodovanki(ncu), če ne privoli v spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje z njim, položaj poslabšal. Tehnike opisa dejanja so raznolike. Praviloma je izrek oblikovan tako, da se uvodoma navede zakonski opis kaznivega dejanja, ki sicer ni nujna sestavina, in nato konkretne okoliščine, iz katerih so razvidni vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Lahko pa se navedbe abstraktnega in konkretnega dejstvenega opisa med seboj prepletajo in dopolnjujejo, pri čemer pa mora biti opis vselej v tolikšni meri konkretiziran, da je iz njega določno razvidno, na kateri konkretni življenjski primer (historični dogodek) se nanaša, v njem pa morajo biti vsebovani tudi vsi zakonski znaki kaznivega dejanja.

V konkretni zadevi je v izreku navedeno, da sta bili P. in V.Š.

obsojencu kot očimu zaupani v vzgojo in varstvo in oskrbo, nakar je pod točko (A) I/1 in 2 podana konkretizacija obsojenčevih ravnanj, ki zadevajo zlorabo pastorke P.Š., pod točko (A) II/1, 2, 3, 4 in 5, pa tistih, ki jih je storil zoper pastorko V.Š. Pri vseh izvršitvenih dejanjih, glede katerih vložnik izpodbija pravnomočno sodbo, je navedeno, da jih je obsojenec storil v prostorih, v katere ne bi imel dostopa, če ne bi bil poročen z materjo obeh oškodovank. Že po naravi stvari je očim pastorki, ki mu je zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, nadrejen. Pod točko (A) I/1 je zloraba zoper P.Š. opisana z navedbo, da je obsojenec s speče oškodovanke potegnil odejo, nato pa so našteta spolna dejanja, ki jih je zoper njo storil, pod točko (A) I/2 in da je ta oškodovanka zaradi obsojenčevega ravnanja, ko je ta povprečno dvakrat na teden z njo spolno občeval v stanovanju svoje matere, od doma odšla. Glede oškodovanke V.Š. je pri izvršitvenih dejanjih pod točko (A) II/1, 2, 3 in 5 natančno opisan način storitve, ki od normalnega razmerja med očimom in pastorko sm po sebi odstopa v tolikšni meri, da vsebuje očitek zlorabe. Pri dejanjih, opisanih pod točko (A) II/2 in 3, je ta zloraba konkretizirana tudi z opisom, iz katerega je razvidno, da je tak način zadovoljevanja spolne sle, ki ga je izbral obsojenec, oškodovanka zavračala, pod točko II/5 pa da je v spolne odnose privolila, ker je bila psihično povsem strta, brez sredstev za preživljanje in brez možnosti, da bi se zatekla kam drugam. Iz opisa tudi ne izhaja, da bi do spolnega občevanja in drugih spolnih dejanj med obsojencem in oškodovankama prišlo iz drugih vzrokov (zaljubljenost med partnerjema), ki bi tako zlorabo izključevali. Prav tako tudi ne, da je do tega prišlo brez zlorabe storilca, pač pa kot posledica lastne pobude katere od oškodovank. Zato dejanja tako kot so opisana, vsebujejo vse zakonske znake kaznivih dejanj po 2. odstavku 104. člena KZ-77, pri čemer je tudi obsojenčeva zloraba položaja očima do obeh pastork v zadostni meri konkretizirana. Zahteva zato nima prav, ko zatrjuje, da vsa dejanja, razen tistega opisanega pod točko (A) II/4, sploh niso kazniva dejanja in da je zato sodišče, ki je v pravnomočni sodbi ugotovilo nasprotno, zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Zagovornik obsojenega H.A. pa v zahtevi ne zatrjuje kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče v napadeni pravnomočni sodbi hkrati uporabilo določbe KZ-77 in KZ, čeprav velja pravilo, da se sme uporabiti samo en kazenski zakon. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče zaradi te kršitve ni moglo poseči v pravnomočno sodbo.

Zahteva je neutemeljena tudi kolikor uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbo, da je bila obtožba prekoračena ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Očitno je, da s to navedbo vložnik meri na bistveno kršitev procesnih določb iz naslednje točke iste zakonske določbe.

Po 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Sodišče pa ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja.

Zahteva navaja, da je sodeči senat s tem, da je poskušal ob pomanjkljivosti izreka obtožnice vsemu navkljub reševati to, kar se rešiti (ne) da, z obsodilno sodbo pri šestih dejanjih (I/1 in 2 ter II/1, 2, 3 in 5) brez dvoma prekoračil obtožbo, saj da tenor sodbe ne vsebuje v konkretnem delu opisa kaznivih dejanj tako pomembnega (bistvenega) elementa zlorabe in da bi zato sodišče moralo v takem procesnem položaju obsojenca za navedena dejanja oprostiti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP. Vložnik torej ne zatrjuje, da med dejanji, opisanimi v obtožbi, in tistimi, ki ga je sodišče sprejelo v sodbo, ni objektivne ali subjektivne identitete. Samo v takem primeru lahko gre za prekoračitev obtožbe, če pa sta si glede navedenega obtožba in sodba enaki, taka kršitev sploh ne more biti podana. Glede na utemeljevanje uveljavljane kršitve, pa je očitno, da obsojenčev zagovornik tudi v tem delu ne zatrjuje navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki pa, kakor je že pojasnjeno, ni podana.

Glede na to, da je zloraba pri šestih izvršitvenih dejanjih, v nasprotju s trditvami v zahtevi, v zadostni meri konkretizirana, se tudi izkaže, da ne držijo vložnikove navedbe, da je sodbeni tenor nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi. Vložnik zato samo s temi navedbami, s katerimi v tem obsegu uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, z zahtevo ne more uspeti.

Z nadaljnjimi navedbami vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje in zatrjuje, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi (427. člen ZKP). Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Določba 427. člena ZKP omogoča Vrhovnemu sodišču, da v tistih primerih, ko ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi ponuja lastno videnje vzrokov, zakaj sta oškodovanki P. in V.Š. po njegovi presoji po krivem obremenili obsojenega H.A. Navaja tudi, da so v napadeni pravnomočni odločbi razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih neprepričljivi in se pri tem sklicuje na drugačno dokazno oceno pričevanj obeh oškodovank in B.Š. ter se pri tem opira na svoje vrednotenje pričevanj Z.K.-A., N.Ž., J.K. ter izraža nestrinjanje z izvedenskim mnenjem V.S. Tudi z navedbama v zahtevi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje natakarja L.B. iz lokala na K. v L., ki bi takrat gotovo vedel, morda pa še danes, ali je obsojenec v "tistem" času res bil v lokalu skupaj s pastorko V., pa tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem S.Š., kateremu se je oškodovanka P.Š. predstavljala kot H. dekle, vložnik po vsebini ne uveljavlja kršitve pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, marveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. S trditvami, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe in da so razlogi sodbe, ker poskušajo reševati pomanjkljivosti slabega tenorja obtožbe "mestoma" tudi sami s seboj v nasprotju, vložnik sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa je iz utemeljitve zahteve razvidno, da na ta način izraža zgolj nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v napadeni pravnomočni sodbi. Na vsebinsko popolnoma enake trditve pa je v svoji sodbi prepričljivo odgovorilo že Višje sodišče v Ljubljani. Vrhovno sodišče tudi ni našlo podlage za uporabo določbe 427. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega H.A. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na vsebino zahteve je Vrhovno sodišče ocenilo, da ni podlage za izdajo odredbe, da se izvršitev pravnomočne sodbe odločbe odloži.