Jedro

Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost na podlagi 26. člena Ustave RS (URS) gre za javnopravno odškodninsko odgovornost. Za presojo o njenem (ne)obstoju ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, ampak je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov.

Odločanje v upravnem postopku pomeni zato izvrševanje oblasti. Pojem protipravnega povzročanja škode tretji osebi se povezuje z vprašanjem zakonitosti upravnega akta, toda nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti.

Protipravnost nastopi tedaj, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja in to v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi upravnega sistema. Po utrjenem stališču sodne prakse imajo ravnanja upravnih organov značilnosti protipravnosti le v primerih zavestne, namerne in očitne, to je kvalificirane napačnosti.

Za odškodninsko odgovornost države po 26. členu URS v primeru odločanja uradnih oseb, ki imajo skladno z zakonom pooblastilo za odločanje v upravnem postopku in ki pri odločanju delujejo kot organ države ter izdajajo v imenu upravnega organa odločbe, predstavlja edini zunanji in pravno učinkujoči izraz njihovega oblastnega delovanja, ki lahko tretjemu (tožniku) povzroči škodo, končni upravni akt (upravna odločba) Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja (le) država. Zoper personalni substrat organa pa je v primeru naklepne povzročitve škode možen le regresni zahtevek države zoper takšno osebo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 410,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe dalje, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je ta od toženk zahteval solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožniku naložilo, da v 15. dneh tožencema nerazdelno povrne pravdne stroške v višini 2.382,52 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila.

2. Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi je navajal, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da očitano ravnanje delavk prvotoženca in drugotoženke v postopku odločanja o oddaji mladoletnih vnukov tožnika v rejništvu, ko tožniku niso omogočile priznanja statusa stranke, ni protipravno v smislu 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Takšno ravnanje je bilo kvalificirano protipravno. Ker se sodišče prve stopnje do ostalih elementov odškodninske odgovornosti ni opredelilo, zaradi česar ni razlogov o odločilnih dejstvih, je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da sta delavki prvotoženca A. A. in B. B. dne 30. 3. 2016 ravnali kvalificirano protipravno, drugotoženka pa ju je k temu naklepno napeljevala, dokazuje že sodba VS RS I Up 161/2016. V tej je bilo ugotovljeno, da je bilo na podlagi bivanja mladoletnih vnukov pri starih starših v obdobju od 25. 12. 2015 do 30. 3. 2016 med njimi vzpostavljeno družinsko življenje, ki je bilo varovano s pravico do družinskega življenja in se je izvrševalo do protipravnega odvzema otrok 30. 3. 2016. Kljub temu, da sta stara starša dne 27. 1. 2016 izrazila voljo glede vključitve v rejništvo, njuna volja v tem postopku s strani navedenih delavk prvotoženca namerno ni bila upoštevana. Tožnik in babica mladoletnih vnukov nista bila niti stranki niti stranska udeleženca v postopku izdaje odločbe prvotoženke z dne 21. 3. 2016. Ta odločba je bila tožniku in babici vnukov na sestanku 22. 3. 2016 s strani navedenih delavk in drugotoženke namerno zamolčana. 27. 1. 2016 izražena volja tožnika ni bila upoštevana niti pri 30. 3. 2016 izvedenem dejanskem odvzemu mladoletnih vnukov in njuni namestitvi v drugo rejniško družino, z nadaljnjimi ravnanji pa so onemogočale tožniku stike z vnukoma in mu niso podale informacij o tem, kam in h komu so bili vnuki odpeljani. To vse izkazuje njihov naklep. VS RS je v sodbi I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 tudi ugotovilo, da odvzem otrok 30. 3. 2016 niso narekovali interesi in koristi mladoletnih otrok, niti vnuka pri babici in tožniku nista bila ogrožena. Enako so potrdile tudi priče zaposlene pri prvotožencu in drugotoženka. Vnuka tudi nista bila ogrožena z medijskim poročanjem, saj mediji samih vnukov niso izpostavljali ali kršili njuno zasebnost. Odvzem vnukov 30. 3. 2016 je bil izveden brez priprav otrok za namestitev v rejniško družino in brez sodelovanja tožnika in babice otrok. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je babica po sestanku 22. 3. 2016 povedala, da s CSD ... sama ne bo več sodelovala. Povedala je, da kar se tiče odločanja o njeni vlogi za rejništvo, bo poiskala pomoč odvetnika, da pa bo, kar se tiče vnukov, s tem CSD sodelovala. Ravnanje odvzema mladoletnih vnukov 30. 3. 2016 po delavkah prvotoženca, ko so bili vnuki odpeljani, ne da bi bila tožnik in njuna babica predhodno o tem obveščena, je s strani delavk prvotoženca kvalificirano protipravno. Da pa sta delavki prvotoženca ravnali naklepno protipravno, saj sta se zavedali in hoteli to storiti, izhaja iz dejstva, da sta obe imeli predpisano strokovno izobrazbo in opravljen strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. Zato sta poznali določila ZSV in ZUP in vedeli, da ravnata protipravno in da za odvzem otrok nimata pravne podlage. Njun naklep oziroma zavest o protipravnosti potrjuje tudi dejstvo, da sta že po tragičnem dogodku 25. 12. 2015 tožniku in babici izrazili svojo namero o odvzemu otrok. Mnenje strokovne skupine prvotoženca z dne 29. 3. 2016 in odločba prvotoženca z dne 21. 3. 2016 nista veljavni pravni podlagi za odvzem vnukov tožniku in babici. V navedeni odločbi je le navedeno, da se otroka odvzameta očetu, da pa sta do odločitve o rejništvu nameščena pri babici in tožniku. Navedenega sta se delavki prvotoženca zaradi strokovnega znanja in strokovnega izpita zavedali. Kot tudi, da zdravje, življenje in interesi mladoletnih vnukov niso ogroženi, saj sta bili seznanjeni z oceno primernosti starih staršev CSD ... z dne 17. 2. 2021. Kljub temu pa so 30. 3. 2016 mladoletna vnuka, ki sta bila pri starih starših in kjer nista bila ogrožena, tema odvzeli. S takimi kvalificiranimi protipravnimi ravnanji so delavci prvotoženca zavestno posegli v osebnostne pravice tožnika. Tožnik in C. C. sta povedala, da sta bila šele na sestanku 22. 3. 2016 seznanjena, da naj ne bi bila najbolj primerna za rejnika. Zato pa je sodišče prve stopnje ob drugačni ugotovitvi, dalo preveliko težo zapisom CSD in izpovedbam delavk prvotoženke ter teh ni dovolj kritično presodilo. Sodišče prve stopnje je omenilo članek v Slovenskih novicah 27. 3. 2016, vendar tožnik in babica medijem nista razkrivala osebnih podatkov vnukov, niti nista teh slikovno izpostavila. Zadeva se je medijsko izpostavila zaradi umora matere vnukov, ki ga je zakrivil njun oče, po odvzemu otrok 30. 3. 2016 pa zaradi protipravnosti tega odvzema, ki sta ga izvršili delavki prvotoženca. Tožnik in babica sta od začetka zgolj ščitila mladoletna vnuka. Da je bila odločitev prvotoženca za odvzem otrok 30. 3. 2016 sprejeta po napeljevanju druge toženke, izhaja že iz organizacijske strukture CSD. Drugotoženka je 21. 3. 2016 tudi izdala protipravno odločbo, v tem postopku pa tožnika in babice ni ustrezno upoštevala kot stranki, z njeno izdajo pa tudi ni počakala do pravnomočne odločitve pristojnega organa o vlogi tožnika in babice z dne 27. 1. 2016 za izvajanje rejništva. V predmetnem postopku so drugotoženka in delavka prvotoženca A. A. zavestno kršili določila 8., 42. in 44. člena ZUP, saj bi morala biti tožnik in C. C. v postopek vključena kot stranki, CSD bi ji moral vročati odločbo, dano pa bi jima morala tudi biti, da se izjavita o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe 21. 3. 2016. Zaradi svoje izobrazbe in strokovne usposobljenosti sta se obe tudi zavedali svojega ravnanja in ga hoteli storiti. To potrjuje tudi zapisnik MJU, Inšpektorata za javni sektor z dne 17. 6. 2016, v katerem je inšpekcijski organ ugotovil kršitev 9. in 44. člena ZUP, v zvezi z odločbo z dne 21. 3. 2016 pa je bila ugotovljena tudi bistvena kršitev pravil postopka. Zaradi takšnega ravnanja je prišlo do hujše kršitve tožnikovih pravic. Drugotoženka bi sicer morala odločati samostojno in neodvisno ter v skladu s pravili stroke in postopkovnimi pravili, ne pa pod nedopustnim vplivom inšpektorice za socialne zadeve Č. Č.. Tudi sicer ni bilo podlage za izdajo odločbe z dne 21. 3. 2016. Iz ocene CSD ... z dne 17. 2. 2016 izhaja, da je bilo med tožnikom in C. C. zaznati primerno komunikacijo, mladoletna otroka sta na stara starša navezana, ker sta že od tragičnega dogodka bivala pri njima, ta pa sta jima zagotavljala psihološko pomoč. Torej sta tožnik in babica mladoletnima vnukoma zagotavljala primeren dom, nista pa vnukov izpostavljala medijem. Medijem je mladoletna otroka najprej s svojim zavržnim ravnanjem izpostavil njun oče, nato pa s protipravnim odvzemom otrok CSD. Protipravno je bilo tudi ravnanje delavcev CSD na sestanku dne 22. 3. 2016, ko bi naj stara starša dala soglasje, oziroma vedela za vključitev v drugo rejniško družino. Res sta podpisala zapisnik, vendar z njegovo celotno vsebino nista bila seznanjena, niti jima ni bilo predloženo negativno mnenje CSD ... z dne 17. 2. 2016. Sicer pa je že 21. 3. 2016 bila izdana odločba o namestitvi mladoletnih vnukov v rejništvo drugim osebam, kar starima staršema na sestanku 22. 3. 2016 ni bilo povedano. Tako ravnanje delavcev prvotoženca in druge toženke odstopa od njihove običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter predstavlja samovoljno protipravno ravnanje. Tako so ravnali tudi, ko kljub 4. 4. 2016 vloženi zahtevi C. C. za priznanje položaja stranke, združitev postopkov, izdaje odločbe in vročitve odločbe ter vročitve listin, odločbe z dne 21. 3. 2016 tožniku niso vročili. Zato je tožnik 8. 4. 2016 vložil pritožbo zoper odločitev prvega toženca o zavrnitvi priznanja položaja stranke in zavrnitvi vročitve odločbe z dne 21. 3. 2016. Z odločbo 19. 4. 2016 pa je prvotoženec zavrnil zahtevek tožnika za priznanje položaja stranke v postopku nameščanja v rejniško družino. S tem so bile namerno kršene pravice tožnika, kar je bilo ugotovljeno tudi z odločbo Inšpektorata MJU z dne 21. 6. 2016. S takšnim vztrajnim zavračanjem zahtev tožnika za priznanje položaja stranke v upravnem postopku so delavci toženca storili kvalificirano protipravno ravnanje, to pa z namenom, da bi prizadeli dostojanstvo tožnika in njegovo vzpostavljeno družinsko razmerje z mladoletnima vnukoma. V zvezi s presojo tožnikove zahteve za odškodnino zaradi drugotoženkinega sodelovanja in izjav na tiskovni konferenci 6. 4. 2016 je sodišče prve stopnje protispisno (za kar je podana absolutna bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen. Tožnik je, še zlasti pod točko X. prve pripravljalne vloge, izkazal vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Drugotoženka je na tiskovni konferenci 6. 4. 2016 v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja osebnih podatkov, te razkrila javnosti, s čimer je javnost izvedela za identiteto tožnika. Samo sodelovanje na tiskovni konferenci, za katero je vedela, da se bodo na njej odkrivali osebni podatki in da se bo razpravljalo o tajnem postopku, je kvalificirano protipravno ravnanje. Zaradi njene izjave, da se je CSD odločil, da namesti otroka v tujo rejniško družino zaradi nesodelovanja starih staršev in da so postopali v skladu s stroko, kar vse je neresnica, je bilo poseženo v čast in dobro ime tožnika, saj so v njem vzbudile negativne občutke. Drugotoženka pa je z njo kršila tožnikovo pravico do zasebnosti. Tožnik je bil tako žaljivo prikazan kot oseba, pri kateri so bili vnuki ogroženi. Takšno izjavo tudi povprečen človek dojame tako, da je v družini starih staršev nekaj hudo narobe. Njeno ravnanje je bilo zato kvalificirano protipravno, saj je odstopalo od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, saj je bilo v očitnem nasprotju z zakonom in podzakonskimi akti. Delavke prvotoženca so ravnale naklepno protipravno, ko so 21. 3. 2016 in 7. 4. 2016 Varuhu človekovih pravic (v nadaljevanju Varuh) posredovale poročilo o vsebini tajno vodenega postopka oddaje mladoletnih vnukov v rejništvo. 24. člen Zakona o varuhu človekovih pravic določa, katerih zadev Varuh ne obravnava. Poslovnik o varuhu človekovih pravic pa v 6. členu izrecno določa, da varuh upošteva predpise o varovanju tajnosti podatkov in zaupno naravo postopka v skladu z zakonom. Torej se Varuh ne bi smel vmešavati v odprte postopke in ne bi smel pridobivati od državnih organov, kakršen je tudi toženec, tajnih podatkov. Prvotoženec pa mu svojih ugotovitev iz tajnega postopka ne bi smel posredovati, saj se je nedopustnosti takšne zahteve Varuha tudi zavedal. 3. Toženca sta v odgovoru na pritožbo zatrjevala, da je tožnik v pritožbi podajal pritožbene očitke iztrgano iz konteksta in dejanske dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje glede posameznih očitanih nedopustnih ravnanj ter z napačnimi trditvami o vsebini dokazov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi glede vsakega od očitanih protipravnih ravnanj tožencev obrazložilo dokazno oceno in zaključek, zakaj ni elementov protipravnosti v smislu 26. člena URS. V zvezi s pritožbenimi očitki glede priznanja statusa stranke v upravnem postopku pa izpostavlja, da tožnik zahteve za status stranke v upravnem postopku sploh ni podal. Podala jo je le C. C. Pri odločitvi o njeni takšni zahtevi pa je prvotoženec ob sprejemu odločbe dne 19. 4. 2016 izhajal iz 107. in 156. člena ZZZDR ter ob tem napačno ocenil njeno pravno korist za udeležbo. Doslej namreč v praksi ni bilo primerov, da bi se v upravnem postopku pravna korist priznavala na podlagi družinske vezi stari starš – vnuk. Takšna vez je bila varovana skozi pravice do stikov. Prav s sodbo Upravnega sodišča RS, katero je potrdilo VS RS z odločbo I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, je bilo to prvič drugače izpostavljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v nobenem od očitanih ravnanj tožencev ni bilo znakov protipravnosti. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o nesklepčnosti zahtevka tožnika, na kar sta toženca v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih vlogah izrecno opozarjala, pa tožnik nesklepčnosti ni odpravil, to pa tudi z zaslišanjem ne. Ker je ravno na poziv tožnika in C. C. Varuh sprožil postopek, je Varuh zahteval poročilo, ni pa se vmeševal v odprti postopek. Ta je bil z odločbo z dne 21. 3. 2016, ki je bila tega dne tudi pravnomočna, zaključen. Pritožbene trditve, ki predstavljajo vsebinsko ponavljanje že podanih stališč in ki temeljijo na lastni napačni dokazni oceni izvedenih dokazov, so v celoti neutemeljene. Zato sta toženca predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške ter zahtevala njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo od tožencev, kot nosilcev javnih pooblastil, v skladu s 26. členom URS zahteval povrnitev škode, ki bi mu naj nastala zaradi njunega protipravnega ravnanja ob opravljanju takšne dejavnosti oziroma službe.

6. Pri odškodninski odgovornosti za oblastno protipravnost na podlagi 26. člena Ustave RS (URS) gre za javnopravno odškodninsko odgovornost. Za presojo o njenem (ne)obstoju ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, ampak je treba izhajati iz specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov. Čeprav sodišče pri presoji uporabi nekatera pravila splošnega obligacijskega prava, jih mora uporabiti prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti. Izdaja upravnih aktov, s katerimi se enostransko, oblastveno odloča v posamičnih in konkretnih razmerjih ter z njimi naloži posameznikom, pravnim osebam in drugim strankam postopka pravice in obveznosti v okviru upravnopravnega razmerja, je ena temeljnih nalog izvršne veje oblasti. Odločanje v upravnem postopku pomeni zato izvrševanje oblasti. Pojem protipravnega povzročanja škode tretji osebi se povezuje z vprašanjem zakonitosti upravnega akta, toda nezakonitosti upravne odločbe ni mogoče enačiti s pojmom protipravnosti kot predpostavke, ki vodi do odškodninske odgovornosti. Ugotovitev nezakonitosti upravne odločbe je sicer nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost nastopi tedaj, kadar nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja in to v taki meri, da tega ni mogoče upravičiti z značilnostmi upravnega sistema. Po utrjenem stališču sodne prakse imajo ravnanja upravnih organov značilnosti protipravnosti le v primerih zavestne, namerne in očitne, to je kvalificirane napačnosti. Protipravnost je podana v primerih nerazumnega odstopanja od določb materialnega prava ali uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobe kršitve postopkovnih pravil, napak, ki so povsem zunaj pravno še dopustnega ravnanja. Torej je za obstoj odškodninske odgovornosti poleg nezakonitosti upravne odločbe potrebna še ugotovitev, da je uradna oseba, ki jo je izdala oziroma nezakonitost povzročila namerno ali iz malomarnosti, ker ni ravnala s skrbnostjo povprečno skrbnega uradnika. Standard skrbnosti uradnika v upravnem postopka zadeva vsebino konkretnega postopka, torej pravnega razmerja, ki se obravnava v konkretnem upravnem postopku1. Z vidika izvajanja funkcij oziroma nalog v okviru izvrševanja javnih pooblastil, imajo nosilci teh pooblastil enake pravice in dolžnosti kot organi državne uprave (15. člen Zakona o državni upravi).

7. Za odškodninsko odgovornost države po 26. členu URS v primeru odločanja uradnih oseb, ki imajo skladno z zakonom pooblastilo za odločanje v upravnem postopku in ki pri odločanju delujejo kot organ države ter izdajajo v imenu upravnega organa odločbe, predstavlja edini zunanji in pravno učinkujoči izraz njihovega oblastnega delovanja, ki lahko tretjemu (tožniku) povzroči škodo, končni upravni akt (upravna odločba) Za škodo, ki jo povzroči fizična oseba, ki predstavlja državni organ, odškodninsko odgovarja (le) država. Zoper personalni substrat organa pa je v primeru naklepne povzročitve škode možen le regresni zahtevek države zoper takšno osebo2. Že zato pa je neutemeljen tožbeni zahtevek tožnika zoper drugotoženko, sicer direktorico CSD ... v času očitanih nedopustnih ravnanj, v delu, kjer je njeno odgovornost utemeljeval z nezakonitostjo odločb, ki jih je v tej vlogi izdala oziroma z ravnanji, ki jih je v takšni vlogi opravila. Primeri eventualnih nezakonitosti oziroma kršitev, do katerih je prišlo v teku upravnega postopka, v zvezi s katerimi procesni predpisi, ki urejajo splošne in posebne upravne postopke, zagotavljajo njihovo odpravo z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi zoper posamične procesne akte ali zoper končno odločitev, ne morejo predstavljati škodnega ravnanja kot podlage za odškodninsko odgovornost po 26. členu URS3. Za odškodninsko odgovornost je torej nujen, ne pa tudi zadosten pogoj, izkazanost nezakonitosti upravne odločbe ali upravnega akta.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obravnavanim dogajanjem, v zvezi z dejanji druge toženke, kot pooblaščene osebe za odločanje, in delavk prvotoženca kot oseb, ki so opravljale procesna in druga dejanja v postopku, v zvezi s katerimi je tožnik očital škodna ravnanja in uveljavljal odškodninsko odgovornost po 26. členu URS, kot nesporna dejstva ugotovilo: - da sta tožnik in njegova partnerka C. C., kot dedek in babica imela od 25. 12. 2015, ko sta mladoletna vnuka prevzela v varstvo od hčere in zeta, ter zatem od 27. 12. 2015, ko je zet umoril hčer in bil priprt, pa vse do 30. 3. 2016 v varstvu in oskrbi mladoletna vnuka D. D. in E. E. Mld. vnuka sta po dogodku 27. 12. 2016 ostala pri njima v varstvu in oskrbi s soglasjem CSD ... .

- Januarja 2016 je C. C. pri CSD ... vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti (po drugem odstavku 14. člena Zakona o izvrševanju rejniške dejavnosti – ZIRD), o kateri je (pristojen organ) Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZEM) odločilo z dokončno odločbo z dne 11. 4. 2016 in predlog zavrnilo (kot je obrazložilo v odločbi zato, ker je CSD ... v izdelavi ocene o primernosti kandidatke z dne 17. 2. 2016 ocenil, da izvajanje takšnega rejništva ne bi bilo v korist mladoletnih vnukov, prvotoženec pa je podal mnenje, da travmatično okolje ni ustrezno za nadaljnji psihofizični razvoj otrok, kot temeljne razloge pa tudi, da kandidatka ni omogočala oziroma je celo omejevala stike mladoletnih vnukov z drugimi sorodniki po očetovi strani, že v preteklosti pa stara starša vnukov nista zmogla sprejeti v varstvo med vikendi, ker je bilo to zanju preobremenjujoče, zaradi lastne travmatiziranosti pa sta imela težave s postavljanjem mej vnukoma ter sta kljub drugačni zavezi mladoletna vnuka že večkrat izpostavila medijem).

- 21. 3. 2016 je prvotoženec (po drugotoženki kot pooblaščeni osebi) izdal odločbo, s katero je odločil, da se mladoletna otroka (vnuka tožnika) odvzameta očetu in oddata v vzgojo, varstvo in oskrbo v rejniško družino (točka 1 izreka); da v času do oddaje v rejniško družino mld. otroka bivata pri starih starših, torej tožniku in C. C. (točka 2 izreka); da namestitev v rejniško družino izvrši prvotoženec (3. točka izreka); da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (točka 4 izreka).

- Dne 4. 4. 2016 podano izrecno zahtevo C. C. za priznanje položaja stranke in združitve postopkov, za vročitev in izdajo odločbe in vseh listin spisa, je prvotoženec z odločbo z dne 19. 4. 2016 zavrnil, po pritožbi pritožnice pa je MDDSZEM z odločbo z dne 21. 6. 2016 pritožbi delno ugodilo, odločbo z dne 19. 4. 2016 odpravilo ter odločilo, da se C. C. nima pravice udeleževati postopka v upravni zadevi v zvezi z odvzemom mladoletnih otrok (vnukov), ima pa se pravico udeleževati postopka v upravni zadevi v zvezi z namestitvijo mld. otrok v rejništvo4. - Upravna inšpektorica je po opravljenem inšpekcijskem upravnem nadzoru odredila vročitev odločbe z dne 21. 3. 2016 obema starima staršema (torej tudi tožniku).

- Dne 30. 3. 2016 so delavke prvotoženca, na podlagi pooblastila iz 3. točke izreka odločbe z dne 21. 3. 2016, oba mladoletna vnuka odpeljali iz vrtca, kamor sta bila tega dne pripeljana s strani starih staršev in ju namestili v rejniško družino, o tem odvzemu pa pred samim odvzemom tožnika in C. C. niso obvestile. Slednja je bila obveščena o odvzemu otrok s strani delavke prvotoženke po telefonu isti dan, vendar po odvzemu.

- Po tožbi C. C. zoper prvotoženca zaradi varstva njenih ustavnih (in konvencijskih) pravic v zvezi z dogajanjem 30. 3. 2016 in pred tem, je Upravno sodišče Slovenije, Oddelek v Mariboru s sodbo II U 127/2016 z dne 11. 5. 2016 ugotovilo, da je bil odvzem mld. otrok 30. 3. 2016 tožnici izvršen s strani prvotoženca v nasprotju z 8. členom EKČP in da je bilo s tem dejanjem poseženo v njeno pravico iz 8. člena EKČP in 53. člena Ustave RS. Po pritožbah C. C. in prvotoženca zoper to sodbo pa je VS RS z odločbo I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 pritožbo prvotoženca zoper takšno odločitev zavrnilo, (pritožbo C. C. pa delno zavrnilo in delno zavrglo). Z navedeno sodbo je bil potrjen zaključek sodišča prve stopnje, da je z dejanskim odvzemom otrok 30. 3. 2016 in njuno namestitvijo v drugo rejniško družino, ker je bil ta izveden še preden je bilo z dokončno odločbo ministrstva odločeno o vlogi C. C. za opravljanje rejništva glede njenih vnukov, nezakonito poseženo v njeno ustavno in konvencijsko pravico do družinskega življenja (53. člena URS in 8. člen EKČP).

9. Glede spornih dejstev, je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedb prič B. B., F. F., A. A., G. G. (vse delavke prvotoženca, ki so zaradi kompleksnosti zadeve sodelovale pri dogajanjih), H. H. (sicer skrbnice mladoletnih vnukov) in drugotoženke ter njihove potrjenosti z vsebino listin (zapisnikov), ki so zatrjevana opravila in dogajanja potrjevale, ugotovilo, da se je zaradi kompleksnosti zadeve 1. 3. 2016 sestala pri prvotožencu strokovna komisija, ki je glede na ugotovljene okoliščine zaključila, da rejništvo pri sorodnikih v dani situaciji ne bi bilo v korist otrok in da je potrebno za otroke poiskati ustrezno rejniško družino. Zaradi odločitve o oddaji otrok v rejništvo pa so delavci prvotoženca morali najprej speljati postopek odvzema otrok očetu in v tem so dne 21. 3. 2016 izdali odločbo. V tem postopku tožnika in C. C. niso šteli za udeleženca, zato pa ju niso obveščali o njem in izdani odločbi, te pa jima takoj po izdaji tudi niso vročali. Na sestanku 22. 3. 2016, na katerem so sodelovale drugotoženka, B. B. in A. A., tožnik in C. C., pa so delavke prvotoženca slednjima pojasnile, da iščejo za mladoletna vnuka primerno rejniško družino ter ju povabile k sodelovanju, na kar sta se tožnik in C. C. odzvala, da želita biti o tem vsem seznanjena in sodelovati, nato pa so se dogovorili, da bosta v postopku izbire in namestitve otrok v rejniško družino sodelovala. Na tem sestanku pa sta tudi obljubila, da mladoletnih vnukov ne bosta (več) izpostavljala medijem. Ker pa sta 27. 3. 2016 mladoletne vnuke zopet izpostavila medijem (v članku Slovenske novice z naslovom ..., je bila skupaj z njuno sliko predstavljena tudi njuna izpoved o hčeri, zetu in vnukih, ter o tem, kaj je zet storil hčeri), ob poizvedovanju pri C. C. glede dogovorjenega skupnega obiska rejniške družine pa je ta 29. 3. 2016 delavki prvotoženca povedala, da s prvotožencem s tožnikom ne bosta več sodelovala in naj se obrnejo na njihovega odvetnika (I. I.), pa je strokovna skupina prvotoženca isti dan na sestanku izdelala načrt, kako bi zaradi zaščite pravic in koristi mladoletnih otrok bila ob zavrnjenem sodelovanju starih staršev izvedena namestitev otrok v rejniško družino. V skladu z izdelanim načrtom je bil dne 30. 3. 2016 takšen odvzem otrok tudi izveden. Sodišče prve stopnje je ob tem samo dogajanje na sestanku 22. 3. 2016 ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb prič in drugotoženke in potrjenih z vsebino zapisnika z dne 22. 3. 2016, ki sta ga podpisala tudi tožnik in C. C., nadaljnje dogajanje pa so, razen skladnih izpovedb prič in drugotoženke potrjevali tudi zapisnika strokovne skupine CSD z dne 29. 3. 2016 in uradni zaznamek delavke prvotoženca o opravljenem telefonskem razgovoru z C. C. dne 29. 3. 2016. Zaradi takšne potrjenosti sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku in priči C. C., da na sestanku 23. 3. 2016 o tem, da bi se naj mladoletna vnuka namestila v drugo rejniško družino, nista bila seznanjena in da C. C. ni odklonila njunega sodelovanja s prvotožencem v celoti. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede ugotovljenih teh dejstev, so življenjsko logični in prepričljivi in jih pritožnik s pritožbenim sklicevanjem na njegovo in izpovedbo C. C. ne more omajati. Sicer pa dejstva, ki so bila med strankama nesporna, potrjujejo tudi vsebine listin. Tako iz teh izhaja, da je po odredbi upravne inšpektorice bila opravljena vročitev odločbe z dne 21. 3. 2016 tožniku in C. C., ki sta zoper to odločbo vložila tudi pritožbi. O pritožbi C. C. je MDDSZEM (kot pristojni organ) z odločbo 5. 2. 2017 tudi odločil in pritožbo pritožnice zoper odločitev pod točko 1 izreka odločbe z dne 21. 3. 2016 zavrgel, ker pritožnica v upravnem postopku odvzema mladoletnih vnukov očetu ni upravičena oseba (to je le v upravni zadevi, vodeni v zvezi z namestitvijo otrok v rejništvo). Pritožbo pritožnice zoper točko 3 in 4 odločbe z dne 21. 3. 2016 je kot neutemeljeno zavrnil. Njeni pritožbi zoper točko 2 izreka odločbe z dne 21. 3. 2016 pa je ugodil in to odločitev odpravil, saj je zaključil, da za odločitev o začasni namestitvi mladoletnih otrok k sorodniku ni zakonske podlage.

10. Ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje in zgoraj izpostavljenem pravnem razlogovanju, se izkažejo kot pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da po tožniku očitano ravnanje delavcev prvotoženca oziroma drugotoženki niti v postopku z izdajo odločbe 21. 3. 2016, niti v zvezi s takojšnjo nevročitvijo odločbe 21. 3. 2016, niti z zavrnitvijo zahteve za udeležbo tožnika kot stranke oziroma udeleženca v tem postopku, niti z očitanimi bistvenimi kršitvami pravil postopka (členu ZUP) v postopku izdaje odločbe z dne 21. 3. 2016, ne predstavljajo škodnih ravnanj kot podlage odškodninske odgovornosti po 26. členu URS. Vse te kršitve, glede na zgoraj predstavljeno, ne morejo predstavljati škodnih ravnanj kot podlage odškodninske odgovornosti po 26. členu URS, ker se v skladu s procesnimi pravili upravnih postopkov lahko (in so tudi se), odpravljajo že z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Iz enakih razlogov ne more predstavljati kvalificirano nepravilnega ravnanja tudi zatrjevana izdaja nepravilne (nezakonite) odločbe 21. 3. 2016, ki je bila v skladu s procesnimi pravili, ki veljajo za takšne postopke in rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, že v okviru upravnega postopka predmet vsestranskega preizkusa. V zvezi z enakimi očitki o njeni nezakonitosti, kot jih je v tem postopku uveljavljal tožnik, je bila ob presoji pritožbe C. C. tudi presojana po pristojnem pritožbenem organu, MDDSZEM. Že ta pa je takšne pritožbene trditve kot neutemeljene zavrnil, z zavrženjem pritožbe C. C. zoper točko 1 izreka sklepa z dne 21. 3. 2016 pa potrdil pravilnost že predhodno tudi zatrjevanega udejanjenega stališča delavcev prvotoženca, da babica (kar enako velja za tožnika kot dedka), v postopku odvzema mladoletnih vnukov ni oseba, ki se bi bila upravičena udeleževati in biti stranka oziroma udeleženec postopka.

11. V zvezi z dejanskim odvzemom mladoletnih otrok 30. 3. 2016 je sodišče prve stopnje na podlagi zgornjih ugotovitev pravilno zaključilo, da je bil ta odvzem glede na to, da je bil izveden preden je bilo dokončno odločeno o vlogi C. C. za rejništvo, nezakonit. Vendar pa je že z izdajo takšne odločbe po pristojnem MDDSZEM 11. 4. 2016, s katero je bil zavrnjen predlog C. C., razlog takšne nezakonitosti odpadel. Glede na ugotovljene okoliščine, v katerih se je pripravljal in izvedel dejanski odvzem 30. 3. 2016 in v katerih so delavci toženca, vključno z drugotoženko, poskušali uresničevati in uresničiti varstvo pravic in koristi mladoletnih vnukov, pa je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi s tem očitanim ravnanjem ne gre za kvalificirano nezakonito ravnanje, ki bi predstavljalo nerazumno odstopanje od določb materialnega prava in uveljavljanje upravne prakse. Zato pa tudi ni škodno dejanje v smislu 26. člena URS. Pritožbeni očitki o naklepnem ravnanju delavcev prvotoženca oziroma drugotoženke, utemeljevani zgolj z ponavljanjem že pred sodiščem prve stopnje zatrjevanimi nedopustnimi ravnanji in o strokovni izobrazbi in usposobljenosti delavcev prvotoženca oziroma drugotoženke, brez kakršnihkoli drugačnih zatrjevanih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale očitke o namernosti oziroma naklepnosti, pravilnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje na morejo ovreči. 12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovimi trditvami o škodnem ravnanju druge toženke s podajo očitane izjave na strokovni konferenci dne 6. 4. 2016, sklicani s strani tedanje ministrice zaradi javne odmevnosti dogajanj v zvezi z odvzemom mladoletnih vnukov tožnika (tako imenovanih Koroških dečkov), pravilno presodilo, da same očitane izjave (″da je bil namen CSD ... obdržati tako stare starše kakor rejniško družino …, da je prišlo v določenem trenutku do nesodelovanja z njihove strani …, da se je strokovni tim CSD ... odločil, da je najboljša korist otrok, da jih namesti v rejniško družino …, da so vseskozi delovali v skladu s stroko …, da pa je prišlo do trenutka, ko sta stara starša sodelovanje odklonila), ki jo je drugotoženka podala zaradi izpostavljenosti vloge CSD ... v tem dogajanju, ne odraža nobene vrednostne negativne ocene tožnika, v njej pa tudi ne razkriva kakšnih osebnih podatkov, ki bi omogočili osebno identifikacijo tožnika kot starega starša. Na podlagi takšne izjave, glede na namen sklicane tiskovne konference in sklicatelja (ter udeležencev na njej), ni mogoč zaključek, da bi običajni ljudje takšno njeno izjavo razumeli tako, kot to pritožbeno (ponovno) izpostavlja tožnika, ampak zgolj kot splošno pojasnilo drugotoženke kot direktorice CSD ... o njihovem delovanju. Sicer pa, kot je sodišče prve stopnje v konkretnem postopku tudi že ugotovilo, izjava, da je v določenem trenutku prišlo do nesodelovanja starih staršev, ni bila neresnična.

13. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da iz takšnih izjav ne izhaja zatrjevana žaljivost za tožnika oziroma razkritje njegovih osebnih podatkov, zato pa tudi ne zatrjevana protipravnost. Tožbeni zahtevek v tem delu je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Pritožbene drugačne trditve tako niso utemeljene, niso pa utemeljeni tudi pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim očitkom, da so delavci prvotoženca oziroma drugotoženka, ki bi naj to odobrila, Varuhu nedopustno posredovali poročilo o vsebini tajno vodenega postopka oddaje mladoletnih vnukov v rejništvo, na podlagi vsebine dopisov Varuha z dne 11. 3. 2016 in 31. 3. 2016, ugotovilo, da sta pobudo za sprožitev takšnega postopka pri Varuhu podala tožnik in C. C.. Zato pa je Varuh od prvotoženca zahteval poročilo, saj mu takšno postopanje nalagajo določila četrtega odstavka 9. člena Zakona o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 71/93 in nadaljnji). Ta namreč določajo, da je dolžan Varuh voditi postopek nepristransko in v vsaki zadevi pridobiti stališča prizadetih strani. Ta zakon pa v 6. členu, kot je pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, državnim organom, organom lokalne skupnosti in nosilcem javnih pooblastil (kar je bil tudi prvotoženec) tudi nalaga, da morajo Varuhu na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti in mu omogočiti izvedbo preiskave. Zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, po tožniku očitana protipravnost ravnanja delavcev prvotoženca oziroma druge toženke, ker je po pozivu Varuha prvotoženec temu poslal poročilo v zvezi z njegovo zahtevo, ni podana. Tožnik ni utemeljeval svojih trditev z nedopustno vsebino poročil, takšne pa v svojih trditvah tudi ni navajal in podajal. Zato se sodišče prve stopnje pravilno (prvi odstavek 2. člena ZPP, 7. in 212. člen ZPP) s presojo le-teh ni ukvarjalo. Ker je bil predmet obravnave v tem postopku zatrjevana odškodninska odgovornost tožencev, pritožbene trditve o (zakonski in podzakonski) nedopustnosti Varuhovega zahtevanja poročil, niso pravno pomembne. Te so tudi sicer neutemeljene in v nasprotju s samim zakonskim določilom, na katerega se pritožnik sklicuje. 24. člen Zakona o varuhu človekovih pravic namreč določa, da varuh ne obravnava zadev, o katerih tečejo sodni ali drugi pravni postopki, razen če gre za neupravičeno zavlačevanje postopka ali za očitno zlorabo oblasti. Na slednjo pa sta v zvezi z delovanjem prvotoženca, tožnik in C. C. v pobudi tudi opozarjala. Pritožbeni očitki tožnika so tako tudi v tem delu neutemeljeni.

15. Ker ob neizkazanosti protipravnega ravnanja, kot enega od bistvenih elementov civilnega delikta, odškodninska odgovornost ne more biti podana, neugotavljanje podanosti ostalih elementov civilnega delikta ne pomeni neugotavljanje odločilnih dejstev. Zato pritožbeni očitek o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

16. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 410,65 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT povišana za 10 % zaradi zastopanja dveh strank, 550 točk oziroma 330,00 EUR, 2 % materialni stroški v znesku 6,6 EUR in 22 % DDV v znesku 74,05 EUR.

1 Tako VS RS v odločbi II Ips 112/2021. 2 E. Kerševan v: D. Možina in drugi, odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 160, 156, 157. 3 Ibidem stran 160, 163. 4 Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru je z odločbo II U 252/2016 tožbo C. C. zoper odločbo MDDSZEM z dne 21. 6. 2016 zavrnilo.