Up-298/96

15.1.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. L. iz D., ki ga zastopa B. J. iz L. na seji senata dne 15.1.1997 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. L. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 674/96 z dne 21.8.1996 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah št. P 46/96 z dne 16.5.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijanima odločbama je sodišče zavrglo pritožnikovo tožbo v postopku zaradi motenja posesti. Pritožnik meni, da so bila z izpodbijanima odločbama - se pravi s preprečitvijo dostopa na lastno zemljišče - prekršena osnovna določila o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, predvsem pa 15., 22. in 23. člen Ustave. Sodišči prve in druge stopnje naj bi v škodo pritožnika zlorabili službeni položaj, saj naj bi zavestno podprli uničevanje kmetije. Ravnanje toženca v pravdnem postopku, ki naj bi pritožniku zaprl dostop na parcelo, naj bi s svojima odločitvama potrdili kot pravilno in zakonito. Zadeva naj bi se "reševala v spregi" med tožencem, pristojnim inšpektorjem in obema sodiščema. Meni, da je drugostopno sodišče potrdilo prvostopni sklep, ne da bi kakorkoli odgovorilo na navedbe pritožbe.

2.Pritožnik je ustavni pritožbi priložil revizijo in predlagal, da jo Ustavno sodišče obravnava kot ustavno pritožbo. Ker je predmet presoje pri odločanju o ustavni pritožbi drugačen in ožji od predmeta presoje pri odločanju o reviziji, je Ustavno sodišče pritožnika poučilo, kaj so obvezne sestavine ustavne pritožbe in mu dalo možnost njene dopolnitve. V dopolnitvi je navedel, da je kršitev človekovih pravic v samovoljni preprečitvi dostopa na pritožnikovo parcelo.

3.Iz prvostopne sodbe izhaja, da je pritožnik s tožbo, vloženo 22.2.1996, zahteval odstranitev gramoza s poti, ki jo je uporabljal kot dostop na svoje zemljišče. Sodišče je ugotovilo, da je toženec nasul gramoz na pot dvakrat: prvič v maju ali juniju 1995, drugič pa v novembru 1995 in da je pritožnik tedaj tudi vedel, da je to storil toženec. Na podlagi tega je sklenilo, da je bila tožba vložena po poteku tridesetdnevnega roka, ki ga Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - 77. člen) določa za vložitev posestnomotenjske tožbe.

4.Drugostopno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Glede izjav pravdnih strank, ki jih je navedel pritožnik in ki naj bi potrjevali pravočasnost tožbe, je navedlo, da sta iztrgani iz sobesedila in da se ne nanašata na nasuti gramoz, ampak na navoz odpadnega betona na sporno parcelo. Ker pa je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, pritožnik pa je v tožbi kot motilno dejanje navedel le nasutje gramoza, omenjeni izjavi za odločitev nista bili bistveni.

5.Bistvo pritožnikovih trditev je v tem, da je sodišče napačno presodilo dejstva, odločilna za pravočasnost tožbe, in da je s svojo odločitvijo potrdilo pravilnost samovoljnega ravnanja toženca. Drugostopnemu sodišču očita še popolno neargumentiranost odločitve. S takim ravnanjem naj bi to sodišče zlorabilo svoj položaj.

6.Ni stvar Ustavnega sodišča, da v ustavni pritožbi presoja, ali je bilo v rednem sojenju oziroma v izpodbijanih pravnomočnih sodnih odločbah dejansko stanje popolnoma in prav ugotovljeno ter materialno pravo prav uporabljeno. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednemu sodstvu. Pravnomočne sodne odločbe lahko v ustavni pritožbi preizkuša le glede tega, ali ni bila z njimi pritožniku kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, kadar to pritožnik zatrjuje. Že v pozivu k dopolnitvi ustavne pritožbe je bil pritožnik tudi opozorjen, da mora obstoj zatrjevanih kršitev ustavnih pravic utemeljiti in da ne zadošča zgolj navedba členov Ustave. Presojo zatrjevanih kršitev 15., 22. in 23. člena Ustave je zato Ustavno sodišče omejilo na presojo pritožnikovih navedb.

7.Določba 15. člena Ustave zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določa, pod katerimi pogoji so dopustne njihove omejitve in ureditev načina njihovega izvrševanja. Po določbi 22. člena Ustave je vsakomur v postopku pred sodišči zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena zagotavlja, da o posameznikovih pravicah odloča neodvisno in nepristransko sodišče brez nepotrebnega odlašanja.

8.Izmed pritožnikovih očitkov sodi v okvir teh določb le pritožnikova trditev o popolni neargumentiranosti drustopne odločbe. Vendar pa ta trditev ni utemeljena. Sodišče je odgovorilo na vse trditve pritožnika, povezane z vprašanjem pravočasnosti tožbe, tako tiste o vložitvi tožbe znotraj enoletnega objektivnega kot tudi tiste o vložitvi tožbe znotraj tridesetdnevnega subjektivnega roka. O navedbah pritožbe, ki se niso nanašale na vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe, pa se sodišče ni bilo dolžno izjaviti. Te navedbe namreč za odločitev o zadevi niso bile bistvene.

9.Po navedenem v obravnavani zadevi očitno ne gre za zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in sodnika Franc Testen in dr. Lojze Ude.

P r e d s e d n i k s e n a t a

mag. Janez Snoj