Jedro

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko zaradi premalo izplačanih regresov za letni dopust v obdobju 2003 do 2007 v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 944,26 v roku 15 dni (II. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je sodbo v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo za plačilo razlike regresa za leta od 2003 do 2007. Tožnik meni, da so mu kršene ustavne pravice enakosti pred zakonom, čeprav je že enkrat o zadevi odločalo ustavno sodišče. V konkretni zadevi je formalno podpisana kolektivna pogodba z dne 18. 3. 1993, čeprav je bila dogovorjena že prej in so se takrat tudi srečale volje strank in se na seji dne 18. 3. 1993 dogovorjeno besedilo ni spreminjalo. Tožnik je že opozoril, da so se v naslednjih letih sprejemali aneksi k kolektivni pogodbi in so se določeni členi pogodbe spreminjali, nikoli pa ni bil spremenjen 30. člen, ki ureja regres. Dejansko so stranke vsako leto s podpisanimi aneksi potrdile vsebino kolektivne pogodbe in tako tudi veljavnost spornega 30. člena. Tožnik je predlagal, da sodišče od tožene stranke pridobi podatke o izplačilih regresa od leta 1993 dalje, vendar je tožena stranka zgolj povedala, da se v času, ko je bil direktor tožene stranke A.A. regres ni izplačeval v skladu s 30. členom pogodbe. Navedeno drži, saj če bi direktor izplačeval regres, ne bi bilo tožb, tožnik pa je zatrjeval, da so se prej regresi izplačevali. Določbe kolektivne pogodbe so tudi predvidevale, da se kolektivna pogodba spreminja pisno na predlog stranke, ki je tudi pisen, tožena stranka pa takšnega predloga ni dala. Zakon ZNOIP je predvideval ureditev samo za leto 1993, medtem ko za ostala leta ni predvideval višine regresa in drugih prejemkov iz delovnega razmerja tako, da se ne more govoriti, da je kolektivna pogodba glede regresa nična za preostala leta, če je zakon določal točno časovno obdobje, kolektivna pogodba pa je bila sklenjena tudi za vsa naslednja leta, vse do pisne spremembe oz. njene veljavnosti. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da je ničen dogovor o regresu za leto 1994 in naprej. Navaja, da je v zadevi možno uporabiti tudi konverzijo, saj če bi stranki vedeli za ničnost določil, bi sigurno to ničnost odpravili oz. sta odpravili z aneksom. Prav tako je moč uporabiti določbe 90. člena OZ, ki določa, da se v primeru, če je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena, ničnost ne more uporabljati, saj je tožnik ves čas zatrjeval, da se je celotna kolektivna pogodba uporabljala, 30. člen pa je manjšega pomena glede na celoto. Priglaša pritožbene stroške Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 1128/2012 z dne 18. 1. 2013 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba tožene stranke (KP tožene stranke), za leta od 2003 do 2007. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13 plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila KP tožene stranke sprejeta dne 18. 3. 1993, kar je po uveljavitvi Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 in nadaljnji), ki je bil prisilni predpis. Ker je bila določba, ki se nanaša na regres za letni dopust v KP tožene stranke, v nasprotju z določbami ZNOIP, je takšna določba KP tožene stranke že od samega začetka nična. Določba, ki je nična, kasneje ne začne veljati, četudi je razlog za ničnost kasneje odpadel, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. ZNOIP je namreč veljal le do podpisa Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma do sprejema Sporazuma o zagotavljanju socialne stabilnosti, najdlje pa do izplačila plač za december 1993. Konvalidacijska izjema je določena v 2. odstavku 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar pa v konkretnem primeru ni možno govoriti o kršitvi manjšega pomena, hkrati pa tudi ni prišlo do realizacije. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje štelo, da je določba 30. člena KP tožene stranke nična. Ker nične določbe ni dopustno uporabiti, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na podlagi ustavne pritožbe tožene stranke je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11 in Up-505/11 z dne 8. 11. 2012 sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 208/2009 z dne 1. 10. 2009 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) oziroma 10. člena ZOR. Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) ali v drugem zakonu (2. odstavek 1. člena ZKolP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (1. odstavek 88. člena OZ, 1. odstavek 105. člena ZOR).

ZNOIP je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (1. in 2. odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (9. alinea 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po 1. in 2. odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (3. alinea 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo.

ZNOIP je pričel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe. V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93, Ur. l. RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bil namen ZNOIP določiti enaka izhodišča, ki bodo veljala za vse sindikate in vse delodajalce, ne glede na dejavnost oziroma panogo. Ker sta stranki KP tožene stranke z dogovorom v 30. členu KP tožene stranke prekršili navedena skupna izhodišča za vse dejavnosti in panoge, je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev manjšega pomena, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti določbe 107. člena ZOR. Glede na vse navedeno je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).