Jedro

Da sodišče tožeči stranki nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja - tožeča stranka mora biti do tega po materialnem pravu upravičena, izpolnjen pa mora biti tudi procesnopravni pogoj: tožeča stranka mora to zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom. S slednjim tožeča stranka konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa.

Dejstvo, da je bil delavec seznanjen s tem, da mora za posege v stroj uporabljati leseno palico, še ne pomeni, da je bil tudi ustrezno usposobljen za delo s strojem v ročnem režimu oz. da je bil ustrezno poučen o vseh nevarnostih, ki se lahko pojavijo pri poseganju v stroj v tem režimu, ter o ostalih ukrepih, ki jih mora sprejeti za varno delo. Tudi izvedenec je namreč pojasnil, da ni dovolj, da se delavcu zapove uporaba palice, s katero bo posegal do vrtečih delov, strokovno pa se ga za to ne usposobi, ter da uporaba lesene palice ne pomeni zadostnega varnostnega ukrepa.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.604,15 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 29.857,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 17.155,09 EUR od 22. 5. 2018 do plačila, od zneska 9.716,96 EUR od 20. 3. 2019 do plačila, od zneska 7.160,02 EUR od 18. 12. 2019 do plačila in od zneska 5.475,00 EUR od 3. 9. 2020 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.906,12 EUR od 22. 5. 2018 do plačila, od zneska 1.1079,66 EUR od 20. 3. 2019 do plačila, od zneska 795,56 EUR od 18. 12. 2019 do plačila in od zneska 608,33 EUR od 3. 9. 2020 do plačila ter za plačilo zneskov iz I. točke izreka v manj kot 15 dneh (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.093,98 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper I. točko izreka sodbe (glede glavnice 29.857,83 EUR). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v I. točki izreka glede zneska 29.857,83 EUR spremeni tako, da se ta glasi na 39.507,07 EUR.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP zoper I. in III. točko izreka sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki odgovora na pritožbo nista podali.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

_O pritožbi tožeče stranke_

6. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da zahteva zgolj plačilo 29.857,83 EUR, ter da bi moralo upoštevati, da je pri pisanju dispozicije tožbenega zahtevka prišlo do pisne pomote in da se tožbeni zahtevek glede na spremembe tožbe dejansko glasi na 43.896,74 EUR.

7. S tožbenim zahtevkom tožeča stranka konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa. Da sodišče tožeči stranki nekaj prisodi, morata biti izpolnjena dva pogoja – tožeča stranka mora biti do tega po materialnem pravu upravičena, izpolnjen pa mora biti tudi procesnopravni pogoj: tožeča stranka mora to zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom.1 ZPP v 180. členu zahtevek pojmuje v smislu tožbenega predloga (posebej namreč govori o zahtevku in posebej o dejstvih, ki zahtevek utemeljujejo). Tožbeni zahtevek mora biti konkretno opredeljen (pri denarnem zahtevku z navedbo določenega zneska denarja). Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka je, naj se ta glasi dobesedno tako, kot si tožeča stranka želi, da se glasi izrek sodbe. Opredelitev tožbenega zahtevka ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana.2 Sprememba tožbe je sprememba tožbenega predloga oziroma uveljavljanje drugega tožbenega predloga poleg prvotnega (drugi odstavek 184. člena ZPP).3

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožeča stranka tožbe glede glavnice ni spremenila, saj v tem delu ni spremenila tožbenega predloga. Ta je bil namreč v vlogah konkretno opredeljen, in sicer se je glasil na 29.857,83 EUR. Sodišče pa je v skladu z načelom dispozitivnosti vezano na tožbeni zahtevek (2. člen ZPP), kar pomeni, da tožeči stranki ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahtevala, čeprav je morda po materialnem pravu upravičena do česa več ali česa drugega. Dejstvo, da je pritožnica v vlogah izrecno navedla, da razširja tožbeni zahtevek še za znesek 7.955,58 EUR in za znesek 6.083,33 EUR, za presojo o tem, ali je bil tožbeni predlog spremenjen, v konkretni zadevi – ko je tožeča stranka na koncu posamezne vloge izrecno zapisala tožbeni predlog, v katerem je zahtevala plačilo 29.857,83 EUR glavnice – ni pravno odločilno. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog za doplačilo sodne takse zaradi višje vrednosti spornega predmeta4 ter da med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek povečala.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko oz. bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko opozoriti na neskladje med dispozicijo tožbenega zahtevka in navedbami v vlogah ter dokazi. Za odpravo dvoma o pravi vsebini tožbenega zahtevka sicer res pridejo v poštev tudi ukrepi materialno procesnega vodstva (ne le vrnitev tožbe v popravo),5 vendar pa je bil tožbeni zahtevek v konkretnem primeru jasen in nedvoumen, saj ni puščal nobenega dvoma o tem, kaj točno želi tožeča stranka doseči v tem gospodarskem sporu (vseboval je točno določen znesek denarja). Sodišče pa stranke tudi ne more in ne sme poučevati o tem, kako naj sestavi zahtevek, saj bi v nasprotnem primeru kršilo načelo nepristranskosti.

_O pritožbi tožene stranke_

10. Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja in zdravil za delavca A. A. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je dne 15. 9. 2016 poškodoval pri opravljanju dela. Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

11. Delavec A. A. je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu pomočnik mizarja, delavec na žagi. Delo je opravljal na štiristranskem skobeljnem stroju. Med delom je zaradi manjšega kosa obdelovanca, ki se je zataknil med rezila stroja, prišlo do motnje proizvodnega procesa. Delavec je ugasnil delovni stroj s ključem iz napajanja ter ga dal iz stanja avtomatskega delovanja v stanje servisiranja. Dvignil je varnostni pokrov ter odšel do bližnjega mlina. Po približno treh minutah se je vrnil do stroja in se prepričal, da je stroj v mirujočem stanju. S stikalom na zaslonu je razprl orodje stroja, da je lahko ugotovil, zakaj je prišlo do zastoja. Vzrok je bil manjši kos, ki ga je z roko prijel, da bi ga odstranil iz stroja, pri tem pa je z desno roko zadel v zgornjo skobeljno glavo stroja, ki mu ni bila vidna. Le-ta se je še vedno vrtela, zaradi česar je potegnila rokavico na njegovi desni roki in mu odrezala tri prste. Vzrok vrtenja zgornje skobeljne glave bi bila lahko okvara njene zavore. Tožeča stranka je za delavca plačala 43.896,74 EUR stroškov zdravljenja in zdravil ter nadomestila plače. 12. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je opustila izvajanje ukrepov varstva pri delu, ki so predpisani v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), Pravilniku o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme ter Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Ugotovilo je namreč, da A. A. za odstranjevanje zastojev na stroju v ročnem režimu ni bil ustrezno usposobljen, saj lahko ročni režim uporablja le za to usposobljena oseba, tj. serviser, vzdrževalec ali nastavljalec orodij, kar pa A. A. ni bil. Navedlo je, da je odprtje sprednjega pokrova možno samo v ročnem (ne pa tudi v avtomatskem) režimu, iz česar naj bi sledilo, da če A. A. ročnega režima ne bi uporabljal, do nezgode ne bi prišlo, saj ne bi mogel posegati pod sprednji pokrov. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka A. A. omogočila uporabo ključa za izbiro režima, saj se je ključ nahajal zraven stroja, tako da je bil vsakomur na razpolago. Prav tako je ugotovilo, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezen nadzor in za ukrepe za preprečitev nepravilnega načina dela, glede na to, do je do poseganja v stroj na opisan način prihajalo redno. Navedlo je še, da se A. A. ni zavedal in se tudi ni bil dolžan zavedati možnih nevarnosti. Prepričan je bil, da če je stroj v ročnem režimu, nevarnosti ni, saj se motorji izklopijo. Zmotno je bil torej prepričan, da poseganje z roko v stroj v ročnem režimu ni nevarno.

13. Pritožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede protipravnosti njenega ravnanja. Navaja, da se je delavec nevarnosti zavedal ter da je bil usposobljen za delo v ročnem režimu, saj da naj bi bilo usposabljanje za posege v nevarne dele s palico v nasprotnem primeru povsem nepotrebno. Kot naj bi izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke in kot naj bi izhajalo iz preizkusa znanja iz varnosti in zdravja pri delu, je bil delavec opozorjen, da se z roko v stroj ne posega in usposobljen, da je temu namenjena palica, ki se nahaja ob stroju. Trdi, da če bi delavec delo opravljal skladno z usposabljanjem, ki ga je 18. 11. 2015 opravil pri delodajalcu, ter v skladu z navodili delodajalca, do nezgode ne bi prišlo. Delavec naj bi bil zato sam odgovoren za škodo oz. je njegov soprispevek višji od 10 %.

14. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenca za varstvo pri delu, ki je ugotovil ravno nasprotno, in sicer, da delavec ni bil ustrezno usposobljen za opravljanje dela na stroju v ročnem režimu, saj da naj bi v ročnem režimu lahko upravljali s strojem samo serviser, vzdrževalec ali nastavljalec orodij. Svoje mnenje je podkrepil s strokovnimi argumenti ob upoštevanju listinske dokumentacije (navodil proizvajalca stroja, pogodbe o zaposlitvi in preizkusa znanja iz varnosti in zdravja pri delu).

15. Višje sodišče pripominja, da dejstvo, da je bil delavec seznanjen s tem, da mora za posege v stroj uporabljati leseno palico, še ne pomeni, da je bil delavec ustrezno usposobljen za delo s strojem v ročnem režimu oz. da je bil ustrezno poučen o vseh nevarnostih, ki se lahko pojavijo pri poseganju v stroj v tem režimu, ter o ostalih ukrepih, ki jih mora sprejeti za varno delo. Tudi izvedenec je namreč pojasnil, da ni dovolj, da se delavcu zapove uporaba palice, s katero bo posegal do vrtečih delov, strokovno pa se ga za to ne usposobi, ter da uporaba lesene palice ne pomeni zadostnega varnostnega ukrepa. Navedel je, da bi lahko s strojem v ročnem režimu upravljal le strokovno usposobljen delavec (vzdrževalec, serviser ali nastavljalec orodij), ki bi bil poučen, kako nevarnosti prepoznati in bi ustrezno ukrepal. Glede na navedene ugotovitve izvedenca usposabljanje z uporabo lesene palice, na katerega se sklicuje pritožnica, ne zadostuje. Zatrjevano dejstvo, da delavčevo delo vključuje tudi občasno odstranjevanje nabranih kosov lesa ali žaganja, ki je mogoče le v ročnem režimu, pa še ne pomeni, da je bil delavec za tako delo tudi ustrezno usposobljen.

16. Nadalje tudi dejstvo, da se je delavec zavedal, da so v notranjosti stroja skobeljne glave, ki obdelujejo les, ter so v času delovanja nevarne, še ne pomeni, da je bil za poseg, ki ga je opravil (odstranjevanje zastojev v ročnem režimu), ustrezno usposobljen oziroma da je bil o njem ustrezno poučen. Navedeno namreč še ne pomeni, da se je zavedal tudi vseh nevarnosti, ki lahko v zvezi z opravljenim posegom nastanejo, tj. (kot je bilo v tem primeru), da se lahko ena izmed skobeljnih glav (zaradi okvare) vrti tudi po izključitvi stroja. Da se te nevarnosti ni zavedal, navsezadnje priznava tudi pritožnica sama, ko navaja, da delavec nikakor ni mogel predvideti, da zavora ene izmed skobeljnih glav v trenutku nezgode ni delovala. Da delavec tega ni mogel predvideti, izhaja tudi iz njegove izpovedbe, na katero se pritožnica sklicuje, in sicer: „Jaz ne vem, zakaj se je motor še vrtel. Jaz sem računal, da je stroj že v celoti ugasnjen.“ Izvedenec pa je potrdil, da lahko kljub preventivnim pregledom kakšen element na stroju nepredvideno odpove ter da je ravno zato pomembno, da imajo dostop do nevarnih delov samo za to usposobljene osebe, ki se lahko in se morajo zavedati vseh nevarnosti poseganja v stroj, ter ki točno vedo, kateri nevarni deli se lahko vrtijo in so na to ustrezno pozorni.

17. Višje sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka delavca ni ustrezno usposobila za opravljanje dela na stroju v ročnem režimu ter delavcu ni podala vseh navodil za delo na stroju v ročnem režimu oz. ga ni seznanila o vseh nevarnostih v zvezi z opravljanjem tega dela in ukrepih, ki jih mora delavec sprejeti, s tem pa je ravnala v nasprotju s 37. in 38. členom ZVZD-16 ter prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme7. Prav tako je s tem, ko je delavcem omogočila uporabo ključa za izbiro režima, kršila 23. člen slednjega pravilnika8. Opustila pa je tudi ustrezen nadzor oz. ukrepe za preprečitev nepravilnega načina dela, s čimer je kršila tudi 4. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih9. 18. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je delavec tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Delavec je namreč v nasprotju z navodili delodajalca, naj v stroj posega s palico (ki je bila na stroju), zataknjen kos iz stroja odstranjeval z roko. S tem je ravnal v nasprotju z določbo iz 50. člena ZVZD-110. Pritožnica zatrjuje, da je do nastanka nezgode prišlo tudi zaradi malomarnosti delavca, ki se ni prepričal o nevarnosti, čeprav se je te zavedal. Zatrjuje, da je delavec opazil, da so spodnja in stranski skobeljni glavi ustavljene, ni pa preveril zgornje skobeljne glave, čeprav bi to lahko storil s tem, da bi pogledal pod pokrov skobeljnih glav od spodaj. Višje sodišče je že pojasnilo, da se delavec nevarnosti ni zavedal, saj o njej ni bil ustrezno poučen oz. ni bil usposobljen za delo s strojem v ročnem režimu. Ker torej ni mogel predvideti, kakšne okvare oz. nevarnosti lahko nastanejo pri tem delu, mu tudi ni mogoče očitati, da bi se moral prepričati, ali so vsi nevarni deli stroja v ročnem režimu ustavljeni. Pritožbeno ni sporno, da je bil delavec prepričan, da je stroj v celoti ugasnjen (opazil je, da so bile ustavljene vse ostale skobeljne glave, prepričan je bil, da se pokrova ne da odpreti, dokler se stroj ne ugasne, poleg tega pa je tudi izvedenec potrdil, da bi morali biti z odprtjem sprednjega pokrova v ročnem režimu vsi nevarni vrteči deli v mirovanju). Tožena stranka pa tudi sama navaja, da delavec ni mogel predvideti, da zavora ene izmed skobeljnih glav v trenutku nezgode ni delovala (zakaj bi torej preverjal, ali je zgornja skobeljna glava res ustavljena). Še toliko bolj pa to velja glede na to, da je bila tožena stranka tista, ki bi morala delavcu preprečiti dostop do nevarnega območja stroja (onemogočiti uporabo ročnega režima stroja), tj. poskrbeti, da je ključ na razpolago le za to usposobljenim osebam.

19. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je tožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna v višini 90 %, delavčev soprispevek k nastanku škodnega dogodka pa znaša 10 %. Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 9/2017 (v kateri je bila odgovornost delodajalca ugotovljena v višini 30 %, soprispevek delavca pa v višini 70 %) in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 703/2015 (v kateri je bila odgovornost delodajalca ugotovljena v višini 20 %, soprispevek delavca pa v višini 80 %), saj ti s konkretno zadevo nista primerljivi. V zadevi VIII Ips 9/2017 je bilo delodajalcu mogoče očitati le opustitev nadzora, medtem ko je bila delavka ustrezno usposobljena za delo in je bila seznanjena s pravilnim postopkom čiščenja stroja (med drugim tudi, da mora biti stroj med čiščenjem ugasnjen), pa je kljub temu pri čiščenju segla z roko v stroj med močne valje med njegovim obratovanjem. Tudi v zadevi I Cpg 703/2015 je bilo delodajalcu mogoče očitati le, da ni zagotovil osebe, zadolžene za nadzor, medtem ko je bil delavec teoretično in praktično usposobljen za delo in je poznal predpisane ukrepe za varnost pri delu, pa je kljub temu uporabil transportno lestev za vožnjo; prav tako je imel na voljo čelado in varnostne pasove, pa te varovalne opreme pri vožnji s transportno lestvijo ni uporabil. 20. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zaslišalo sodnega izvedenca za varstvo pri delu, pri čemer pa tožena stranka na to zaslišanje ni bila vabljena, niti ni pri njem prisostvovala. S takšnim postopanjem sodišča naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, saj se tožena stranka o zaslišanju in navedbah izvedenca ni mogla izjaviti, prav tako pa naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče ugotavlja, da navedene kršitve niso podane, saj iz spisa izhaja, da sodišče prve stopnje izvedenca ni zaslišalo, temveč je v obrazložitvi izpodbijane sodbe očitno le pomotoma navedlo, da ga je zaslišalo.

21. Neutemeljene so tudi pritožničine navedbe, da sodišče s tem, ko je odločilo, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v celoti, ni upoštevalo 10 % soprispevka delavca, zaradi česar naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (izrek naj bi nasprotoval obrazložitvi sodbe). Glede na to, da je tožeči stranki nastala škoda v višini 43.896,74 EUR (višina škode pritožbeno ni sporna) in da je delavec k nastanku te škode soprispeval v višini 10 %, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek v višini 29.857,83 EUR (v skladu z načelom dispozitivnosti lahko stranka v pravdi vselej zahteva manj, kot ji pripada) utemeljen v celoti.

22. Utemeljene pa so pritožničine navedbe glede pravdnih stroškov. Glede na to, da sta pravdni stranki založili vsaka po 500,00 EUR predujma za plačilo stroškov izvedenca, je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo povrnitev celotnih stroškov, ki so nastali v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem, v višini 979,66 EUR. Tožena stranka je glede na priznano izvedenino že plačala 489,83 EUR za stroške izvedenca (polovico od 979,66 EUR) in je torej v tem delu sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo stroške izvedenine, v preostalem delu (v višini 10,17 EUR) pa je sodišče prve stopnje dolžno toženi stranki založen predujem vrniti.

_Sklepno_

23. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v III. točki izreka) spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo za 489,83 EUR, tako da ta sedaj znaša 1.604,15 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je višje sodišče, po tem, ko tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pa je uspela le delno s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, zato je višje sodišče odločilo, da krije tudi ona sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej A. Galič v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2005, str. 30. 2 Glej A. Galič v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 122–124. 3 Glej D. Wedam Lukić, prav tam, str. 196. 4 Sodišče je pojasnilo, da je neutemeljeno odmerilo dodatno sodno takso ter da bo v zvezi s tem sprejelo ustrezen sklep. 5 Glej A. Galič, prav tam, str. 128. 6 Prvi odstavek 37. člena določa, da mora delodajalec delavce obveščati o varnem in zdravem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. V izjemnih primerih, kadar jim grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, so obvestila in navodila lahko tudi ustna. Skladno s prvim odstavkom 38. člena mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja, pred razporeditvijo na drugo delo, pred uvajanjem nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. 7 Ki določa, da mora delodajalec delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter seznanjanjem z nevarnostmi, ki se lahko pojavijo pri uporabi takšne opreme. V skladu z 2. alinejo drugega odstavka tega člena pa se ustna in pisna navodila delodajalca nanašajo (tudi) na predvidene izredne okoliščine, ki lahko nastopijo pri uporabi delovne opreme. 8 Ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec, kjer obstaja nevarnost, da pride do mehaničnega stika z gibljivimi deli delovne opreme, zagotoviti, da se ti deli zavarujejo z varovali ali z napravami, ki preprečujejo dostop do nevarnih območij ali zagotavljajo ustavitev gibanja nevarnih delov, preden je doseženo nevarno območje. 9 Ki v drugem odstavku določa, da mora delodajalec z ustrezno organizacijo dela preprečiti ali omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih, in predvideti ukrepe za izredne okoliščine, ki se lahko pojavijo na delovnih mestih. 10 Ki v prvi alineji določa, da mora delavec v skladu z navodili delodajalca pravilno uporabljati delovno opremo in druga sredstva za delo vključno z varnostnimi napravami.