Jedro

Tožnik neutemeljeno vztraja, da bi treba šteti delovanje valjarja za asfalt za nevarno stvar polaganje asfalta za nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal s strojem, ki sam po sebi ni nevaren. To je manjši valjar, ki se ročno upravlja s krmilnim mehanizmom, z vgrajeno staro, dobro znano tehnologijo, s preprostim sistemom za upravljanje ter z varnostnim sistemom. Pri običajni uporabi stroja ne obstaja povečano tveganje za nastanek škode, tudi delovni proces asfaltiranja ni pomenil izvajanja nevarne dejavnosti. Tudi asfaltna masa, s katero je potekalo asfaltiranje, ni bila vzrok poškodbe.

Po presoji sodišča je bil vzrok za nastanek delovne nesreče v tožnikovem upravljanju stroja v nasprotju z navodili prve toženke, kar je sodišče razčistilo tudi s pritegnitvijo izvedenca za varstvo pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožniku za nepremoženjsko škodo 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2015 do plačila. Tožniku je naložilo, da prvi toženki plača stroške postopka 3.309,70 EUR, drugi toženki pa 203,23 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da delo, ki ga je opravljal (polaganje asfalta, hoja po vročem asfaltu, rokovanje valjarja pri polaganju asfalta, hrup, vzvratna hoja po vročem in drsljivem asfaltu v asfalterskih čevljih) pomeni vir povečane nevarnosti, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost toženk. Ne strinja se, da je do delovne nesreče prišlo zaradi napačnega ravnanja tožnika z valjarjem. Vzrok za delovno nesrečo je bil njegov padec zaradi drseče podlage ob vzvratni hoji. Vzrok za nesrečo ni bil izven nevarne dejavnosti asfaltiranja ali izven delovanja delovnega stroja. Tožnik je opravljal valjanje asfaltne podlage sam, brez sodelovanja in pomoči ostalih delavcev. Ker dela nista opravljala vsaj dva delavca, je podana tudi krivdna odgovornost, ker mu prva toženka ni zagotovila varnih pogojev za delo. Tožniku je zdrsnilo, pri padcu se je oprijel za rudo in komande, zato se je stroj premikal v njegovi smeri in mu povozil nogo. Ustavil se je šele, ko je tožnik izgubil stik s krmilnim mehanizmom. Delovni pogoji so bili vir povečane nevarnosti in neposredni vzrok za nastalo delovno nesrečo. Ker je podan temelj odškodninske odgovornosti, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo prva toženka predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Tožnik je bil zaposlen pri prvi toženki za opravljanje del asfalterja. Dne 25. 11. 2015 je utrpel poškodbo noge, ko mu je pri asfaltiranju z valjarjem spodrsnilo, zaradi česar je padel, pri tem pa mu je valjar, ki ga je upravljal, zapeljal čez desno nogo.

8. Tožnik nasprotuje zavrnitvi odškodninskega zahtevka že po temelju. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

9. Tožnik neutemeljeno vztraja, da bi treba šteti delovanje valjarja za asfalt za nevarno stvar polaganje asfalta za nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal s strojem, ki sam po sebi ni nevaren. To je manjši valjar, ki se ročno upravlja s krmilnim mehanizmom, z vgrajeno staro, dobro znano tehnologijo, s preprostim sistemom za upravljanje ter z varnostnim sistemom. Pri običajni uporabi stroja ne obstaja povečano tveganje za nastanek škode, tudi delovni proces asfaltiranja ni pomenil izvajanja nevarne dejavnosti. Tudi asfaltna masa, s katero je potekalo asfaltiranje, ni bila vzrok poškodbe.

10. Na drugačen zaključek ne vplivajo pritožbene navedbe, da naj bi hoja po vročem asfaltu, rokovanje valjarja pri polaganju asfalta, hrup, vibracije, ki jih valjar povzroča, vzvratna hoja po vročem in drsljivem asfaltu v asfalterskih čevljih pomenili povečan vir nevarnosti. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je delavec pri asfaltiranju z valjarjem sicer izpostavljen določenim neprijetnostim, npr. tudi nujni uporabi posebnih čevljev, kar pa ne utemeljuje zaključka, da je bila nevarna dejavnost oziroma nevarna stvar vzrok za nastanek škode.

11. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo niti krivdne odgovornosti za nastanek škode, pri čemer je izpostavilo, da na strani delodajalca ni podan element protipravnosti (131. člen OZ). Prva toženka je izpolnila svojo obveznost iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/11), da mora delodajalec ustrezno organizirati delovni proces na način, da delo poteka varno, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Tožnik je bil s strani prve toženke ustrezno usposobljen za upravljanje stroja, delovni stroj je bil v brezhibnem stanju, tožnik je uporabljal ustrezno varnostno opremo in bil za delo asfalterja tudi psiho-fizično sposoben.

12. Po presoji sodišča je bil vzrok za nastanek delovne nesreče v tožnikovem upravljanju stroja v nasprotju z navodili prve toženke, kar je sodišče razčistilo tudi s pritegnitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Tožnik bi moral ob premikanju stroja ves čas stati pred strojem (tudi pri obračanju stroja), obrnjen s telesom proti varnostnemu gumbu na koncu vodilnega ročaja, saj bi le tako lahko stroj v primeru zdrsa ali padca tožnika ustavil preden bi prišlo do poškodbe. Tožnik pa je valjar upravljal tako, da je ob premikanju stal na napačnem mestu, ob strani vodilnega ročaja, obrnjen pravokotno glede na smer gibanja stroja, zato se ob zdrsu in padcu stroj ni mogel pravočasno ustaviti.

13. Pritožbena navedba, da se je tožnik pri zdrsu oziroma padcu prijel za vodilni ročaj, zaradi česar se je stroj še naprej pomikal v njegovi smeri, ne spreminja zaključka, da je ravnal v nasprotju z navodili.

14. Pritožbena navedba, da je tožnik delo opravljal sam, čeprav bi asfaltiranje morala opravljati dva delavca, s čimer smiselno uveljavlja krivdno odgovornost zaradi napačne organizacije delovnega procesa, je nedopustna novota (prvi odstavek 337. člena ZPP) – pred tem je tožnik le pavšalno navajal, da prva toženka ni zagotovila varnih delovnih pogojev, česar pa sodišče ni ugotovilo.

15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Odločitev, da prva toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in 155. člena ZPP.