Jedro

170. člen DZ določa, da je treba pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku, po izdelavi le-tega pa o izvajanju načrta pomoči enkrat letno poročati sodišču. To je naloga CSD. V nadaljevanju 170. člena DZ je določeno, kaj mora načrt pomoči vsebovati. Iz spisa je razvidno, da je bil sprejet načrt pomoči, v katerem je obširno analizirano trenutno stanje, med konkretnimi ukrepi pomoči otroku in družini pa je predvideno: spremljanje stikov matere z otrokom; vključitev matere v socialnovarstveno storitev osebne pomoči in vodenja na CSD, dolgoročno še v skupino za starše; materi priporočajo tudi vključitev v psihoterapijo glede na prepoznane primanjkljaje iz otroštva. Za očeta je kot prioritetni ukrep določeno zdravljenje alkoholizma (ki ga je po navedbah v izpodbijanem sklepu oče uspešno zaključil), vzdrževanje abstinence in pridobitev zaposlitve (po ugotovitvah izpodbijanega sklepa je oče sedaj zaposlen). Poleg tega je tudi za očeta predvidena vključitev v (nekonkretizirano) »terapevtsko obravnavo.« Program pomoči družini mora biti jasen in konkretiziran, če naj bo učinkovit in če naj doseže v 170. členu DZ predvideni namen: da se družino usposobi za zdravo funkcioniranje, ki predvsem ne bo v škodo otroku. Torej mora biti čimbolj natančno določeno, kaj mora kateri od staršev storiti, kdaj in kako. Tovrstna napotila morajo biti še toliko bolj jasna v primeru, kot je obravnavani, ko tako CSD kot izvedenka psihološke stroke ugotavljajo, da imata starša nekoliko slabše kapacitete ne le na starševskem področju, temveč tudi na področju vsakodnevnega funkcioniranja in da se težje spoprijemata s stresom. Zato bi bilo potrebno, da CSD staršema zelo jasno določi, v katere vrste terapij se morata vključiti, kakšne programe morata obiskovati (lahko ponudi tudi več alternativ) in kako dolgo oziroma kakšne zahteve morata izpolniti. Jasno bi moralo biti tudi določeno, kako se bo v nadaljevanju preverjalo izpolnjevanje teh pogojev in izvajanje zavez (npr. glede terapij, izobraževanj in delavnic staršev) in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko izrečeni ukrep odpravi. Poročila oziroma zapisniki nakazujejo, da CSD ni v celoti izpolnil svojih obveznosti iz prvega odstavka 170. člena DZ, saj bi moral poročilo o izvajanju načrta pomoči družini posredovati sodišču enkrat letno (torej od sprejema načrta tri poročila, v spisu pa je zgolj eno), in tudi, da je sodišče prve stopnje pokazalo premalo aktivnosti pri spremljanju izvajanja ukrepa, saj od CSD ni zahtevalo poročil v smislu prvega odstavka 170. člena DZ. Obveznost sodišča, da aktivno spremlja izvajanje ukrepa, izhaja iz splošne dolžnosti skrbeti za korist otroka v smislu četrtega odstavka 7. člena in iz 153. člena DZ.

Država (torej sodišče in CSD) je dolžna storiti vse, kar je treba, da se družina, kateri je bil otrok začasno odvzet, v čim krajšem času spet združi. Odvzem otroka staršem mora biti zato že od vsega začetka obravnavan kot začasen ukrep in ga je treba izvrševati tako, da bo združitev družine po njegovem izteku dejansko mogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Nasprotna udeleženca sta starša mladoletnega A. A., rojenega leta 2019. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 2. 2020 otroka odvzelo staršema in ga namestilo v rejniško družino C. C. in D. D., s sklepom je uredilo tudi stike za čas trajanja rejništva in dolžnost plačevanja preživnine. V nadaljevanju postopka je o stikih odločalo z dvema dodatnima sklepoma, v zvezi s stiki je bila sklenjena tudi začasna sodna poravnava. Ukrep odvzema otroka je začasno podaljšalo tudi z začasno odredbo z dne 12. 7. 2021. 2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ukrep začasnega odvzema otroka in namestitve v rejniški družini podaljšalo za eno leto in pol (I. in V. točka izreka izpodbijanega sklepa); naložilo nasprotnima udeležencema plačevanje preživnine in omejilo njuno starševsko skrb glede razpolaganja in upravljanja z denarjem na otrokovem bančnem računu (II. do IV. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); izreklo, da bo o stikih nasprotnih udeležencev z mladoletnim sinom A. A. odločeno s posebnim sklepom (VI. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); popravilo prepis zvočnega posnetka (VII. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano) in odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (VIII. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano).

3. Nasprotna udeleženka B. A. se pritožuje zoper izpodbijani sklep brez izrecne navedbe, v katerem delu sklep izpodbija, vendar je iz vsebine pritožbe jasno razvidno, da se obrazloženo pritožuje le zoper odločitev o podaljšanju ukrepa odvzema otroka in namestitve v rejniško družino. V zvezi s preživnino, omejitvijo starševske skrbi, odločitvijo o pridržanju odločanja o stikih za posebni sklep, prepisom zvočnega posnetka in stroški pritožba ne navede nikakršnih razlogov, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti deli odločitve (II. do IV. in VI. do VIII. točka izreka) pritožbeno niso izpodbijani.

4. Pritožnica med drugim navaja, da je sodišče povsem sledilo predlogu predlagatelja in se oprlo na izpovedbe rejnikov, delavk Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) in izvedenke klinično psihološke stroke. CSD je v konfliktu interesov in mu nasprotna udeleženca ne zaupata, saj CSD na eni strani predlaga odvzem otroka, hkrati pa naj bi ta isti CSD staršema pomagal, da bosta svojega otroka dobila nazaj. Na CSD nista bila iskreno deležna pomoči, pač pa le pro forma. Predlagatelj je enostavno prepuščal, da so stiki tekli, kot so pač tekli, z vsemi objektivno pogojenimi prekinitvami, ne da bi nasprotnima udeležencema pomagal, tudi z vplivanjem na rejnika, da ne prestopita meje rejništva in da storita vse, da bi se otrok vrnil v matično družino. Obseg stikov z mladoletnim A. A. je neustrezen in premajhen, v takem minimalnem obsegu pa ni mogoče pričakovati nobenega napredka, sploh pri tako majhnem otroku. Sodišče je povsem prezrlo izvedensko mnenje izvedenke prof. dr. E. E. z dne 21. 10. 2021, ki ugotavlja, da je nasprotna udeleženka zmožna skrbeti za svojega otroka in da njene starševske sposobnosti niso v ničemer zmanjšane. Nadalje ugotavlja, da bo tudi nasprotni udeleženec F. F. zmogel uresničevati svoje starševske obveznosti v skladu s svojimi zmožnostmi, ki so povsem ustrezne. Sodišče se je oprlo zgolj in samo na izvedensko mnenje dr. G. G., ki je povsem napačno ugotovila dejansko stanje, nekatera dejstva iz spisovne dokumentacije povsem napačno povzela, predvsem pa je podala povsem zmotne zaključke. Ni nobenih dokazov, da bi bili stiki škodljivi za otroka, zato ni nobene ovire, da otrok ne bi imel večjega obsega stikov z obema staršema tudi na njunem domu. Sodišče ni utemeljilo, zakaj je ukrep podaljšalo za leto in pol. V tem času bodo nastopile nove okoliščine, otrok bo šel v šolo in vrnitev v matično družino bo v takih okoliščinah postala nemogoča. 5. Prvi nasprotni udeleženec F. F. ni vložil pritožbe zoper sklep in ni odgovoril na pritožbo nasprotne udeleženke B. A. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 6. Udeleženca – rejnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da konflikt interesov na strani CSD, na katerega se sklicuje pritožba, v obravnavanem primeru ni podan. CSD je uradni organ, ki ima v skladu z Družinskim zakonikom1 različne zakonske obveznosti in pristojnosti (7., 16., 153., 160., 163., 169., 170. in drugi členi DZ), katerih skupni cilj in namen je varovati korist otroka. Splošno pooblastilo iz 153. člena DZ (»sodišče in center za socialno delo morata izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi«) vsebuje tudi pravico in dolžnost predlagati ukrepe za varstvo koristi otroka, ki jih mora sodišče izreči vedno, ko in če ugotovi, da je otrok ogrožen (prvi odstavek 157. člena DZ). CSD ima zakonsko pristojnost in dolžnost spremljati izvajanje ukrepa (drugi odstavek 160. člena DZ). Pri ukrepih trajnejšega značaja (kot je tudi tu izrečeni) sodišče upošteva mnenje centra za socialno delo (169. člena DZ), CSD pa mora pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku ter enkrat letno posredovati sodišču poročilo o izvajanju načrta pomoči (prvi odstavek 170. člena DZ). Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeno zatrjevani konflikt interesov, ki naj bi obstajal v tem, da isti CSD hkrati predlaga začasni odvzem otroka in da naj bi hkrati pomagal staršema, da se otrok vrne v njuno (matično, biološko) družino, ne obstaja.

9. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi CSD nudil pomoč staršema le pro forma in da ni storil vsega, kar bi lahko, da bi starša dobila pomoč na področjih, kjer sta šibka. Prvič, te pritožbene navedbe so pavšalne, zato jih niti ni mogoče preizkusiti, saj pritožba ne pove, kaj bi po njenem mnenju bila iskrena pomoč oziroma kakšne pomoči bi morala biti deležna, pa je CSD ni ponudil. Poleg tega iz izpodbijanega sklepa izhaja, česar pritožba konkretizirano in argumentirano ne izpodbija, da sta bila oba starša – nasprotna udeleženca pomoči deležna, vendar sta jo nato na lastno željo zavrnila oziroma se pomoči nista več posluževala. Tako se od julija 2021 nista več vključevala v strokovne obravnave z namenom krepitve starševskih veščin ali pomoči pri vzpostavljanju stikov ter čustvenega povezovanja s sinom (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); oče se je sicer vključil v zdravljenje alkoholizma, ni pa se vključil v nadaljnje oblike rehabilitacije (npr. v društvo zdravljenih alkoholikov); mati je le nekajkrat obiskala klinično psihologinjo, nato pa ocenila, da obravnave ne potrebuje več, tudi socialno varnostno storitev »pomoč družini za dom« sta oba starša maja 2021 na svojo željo zaključila (17. točka obrazložitve); od poletja 2022 starša nista več želela hoditi na razgovore na CSD in sta odklanjala obiske na njunem domu (20. točka obrazložitve). Iz vsega navedenega (česar pritožba, kot že poudarjeno, argumentirano in konkretizirano sploh ne izpodbija) jasno izhaja, da je CSD obema nasprotnima udeležencema različne oblike pomoči ponudil, vendar sta jih po določenem času oba zavrnila oziroma jih ne želita več uporabljati; pritožba za takšno ravnanje ne ponudi nikakršnega sprejemljivega pojasnila.

10. Pritožba na več mestih graja ureditev stikov, ki so se v času izdaje izpodbijanega sklepa izvajali na domu rejnikov. V zvezi s tem pritožbeno sodišče, prvič, opozarja, da izpodbijani sklep ne vsebuje odločitve o stikih, temveč sta obseg in način izvajanja stikov predmet drugih sodnih odločb, zato v pritožbi zoper sklep o podaljšanju ukrepov ni mogoče uspešno izpodbijati režima stikov. Sodišče je dne 3. 4. 2023 izdalo sklep o stikih pod nadzorom, ki je dne 18. 4. 2023 postal pravnomočen v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 4. 2023, saj nihče od udeležencev zoper sklep ni podal ugovora ali pritožbe. Dne 21. 7. 2023 je sprejelo drugi sklep o spremembi oziroma ureditvi stikov, ki glede na podatke spisa tudi ni bil izpodbijan in je pravnomočen.

11. Kolikor pa se navedbe o stikih in ravnanju različnih oseb na stikih razlagajo kot smiselno izpodbijanje obstoja pogojev za podaljšanje ukrepa odvzema in namestitve otroka v rejniško družino, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tudi v tem smislu neutemeljene. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je podaljšanje izrečenega ukrepa potrebno. Tako je med drugim navedlo, da starša nista kritična do svojih lastnih starševskih zmožnosti, težje se vživljata v čustva svojega otroka in sta osredotočena na svoje potrebe, ne prepoznavata otrokove stiske na stikih (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); otrok je na stikih s staršema prestrašen in odklonilen in ne želi z njima oditi oziroma biti daljši čas brez prisotnosti rejnikov (26. točka obrazložitve). Izvedenka klinične psihologije dr. G. G. je med drugim ugotovila, da je za otroka dobro, da se je varno navezal na rejnika, saj je bil travmatiziran ne le zato, ker je bil odvzet staršema, temveč zato, ker je v svojem najobčutljivejšem zgodnjem razvoju doživljal čustveno zanemarjanje. Ni težava v rejnikih, temveč v starših, ki ne slišita, kar jima A. A. sporoča in se težko vživita v njegove čustvene potrebe, njun odnos je za A. A. pogosto preveč vsiljiv (30. točka obrazložitve). Nadalje je sodišče ugotovilo, da rejnika ravnata ustrezno, se trudita in poskušata otroka pripraviti na stik ter sodelujeta, kolikor lahko, so pa pričakovanja staršev nerealna, zlasti v smislu, da otrok že razume, kdo sta njegova biološka starša in je zato potrebno enostavno pretrgati otrokove vezi z rejnikoma ter ga vrniti staršema. Trenutno starša zaradi zamer do predlagatelja in rejnikov s slednjimi ne sodelujeta in v ospredje postavljata svoje pravice do otroka, manj pa sta dovzetna za sodelovanje glede otrokovega vsestranskega razvoja (primerjaj 31. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

12. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da trenutno še niso izpolnjeni pogoji za vrnitev mld. A. A. staršema in prenehanje rejništva, saj starša potrebujeta strokovno pomoč pri vzpostavljanju odnosa s sinom na bolj primeren in sočuten način. Svoje starševske kapacitete bi do določene mere lahko razvila, če bi se pustila voditi in učiti od vseh ljudi, ki so jima na voljo, vendar bi morala najprej izkazati pristno željo, da želita izboljšati svoje starševske kapacitete, vendar ta želja ali uvid za potrebo po tem trenutno še nista prisotna (32. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Glede na dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje, da starša trenutno še nista sposobna vzpostaviti pristnega stika z otrokom, da je otroku stik s staršema neprijeten in da se brez bližine rejnikov počuti neprijetno in ogroženo, so očitno neutemeljene pritožbene navedbe, da ni dokazov, da bi bili stiki škodljivi za otroka in da ni nobene ovire, da otrok ne bi imel večjega obsega stikov s staršema, tudi na njunem domu. Pritožba nadalje navaja, da nasprotna udeleženca nista imela možnosti, da bi bila sama z otrokom, saj otroka sploh nista smela odpeljati izven doma, na primer na kratek sprehod; v zvezi s tem pa spregleda in vsebinsko ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v zadnjem letu s strani staršev ali babice niti ni bilo pobude, da bi kam šli (25. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato so tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je za te zaključke imelo solidno podlago v zaslišanju ne le predstavnikov CSD, kot navaja pritožba, temveč tudi obeh staršev in v listinski dokumentaciji (med drugim so v spisu natisi številnih grobih in žaljivih elektronskih sporočil, ki jih pritožnica pošilja razpravljajoči sodnici, ter enako prostaških, grozečih in nekonstruktivnih SMS sporočil, ki jih pošilja rejnikoma), tega pa pritožba ne more izpodbiti s posplošenim in neargumentiranim ponavljanjem, da naj bi bili predstavniki CSD pristranski, da rejnika nista storila vsega in da naj bi izvedenka G. G. napačno ugotovila dejstva ter napravila zmotne zaključke. Tudi v zvezi s tem pritožba konkretizirano ne pove, katera dejstva so ugotovljena napačno in kakšna naj bi bila pravilna dejstva, katera dejstva so napačno povzeta iz spisovne dokumentacije in kakšen je pravilni povzetek ter kateri izvedenkini zaključki so zmotni in zakaj.

14. Ni res, da mnenje izvedenke G. G. temelji le na enostranskih navedbah rejnikov in poročilih CSD, saj je iz izvedenskega mnenja in izpodbijanega sklepa (29. in 30. točka obrazložitve) razvidno, da je izvedenka opravila klinični psihološki pregled obeh staršev in opazovala interakcije posameznega od staršev z otrokom na stiku. Na podlagi tako izvedene psihološke preiskave je izvedenka zaključila, da ima mati šibke kapacitete za prilagajanje na obremenilne situacije, da je njeno čustvovanje manj zrelo in slabo obvladano, da v povečanem stresu lahko dekompenzira in da so možni izbruhi fizičnega nasilja. Mati ima šibke kapacitete za vzpostavljanje medsebojnih odnosov, je dominantna v odnosih in goji občutke zamere, osredotočena je na lastne potrebe ter ni samokritična. Glede očeta je ista izvedenka ugotovila, da je njegovo mišljenje togo, poenostavljeno in stereotipno, ima šibke kapacitete za obvladovanje stresa, ne izkazuje veliko interesa za druge ljudi, je bolj usmerjen nase in zmore manj empatije. Glede obeh staršev je nadalje ugotovila, da se težje vživljata v čustva svojega sina, težje prepoznavata svoje omejitve in da bi morala izboljšati svoje starševske kapacitete, da bi se lahko naučila prepoznavati A. A. razvojne potrebe in se nanje odzivati, vendar nista samokritična in v svoje starševske kapacitete ne dvomita ter ne vidita potrebe po spremembah svojega ravnanja.

15. Tudi teh konciznih in preverljivih zaključkov pritožba z ničemer konkretizirano ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je v takšnih ugotovitvah izvedenke, temelječih na opravljenih klinično psiholoških pregledih in opazovanjih interakcij, imelo solidno podlago za zaključek, da vrnitev mld. A. A. v matično družino v tem trenutku ni koristna za otroka, temveč je zanj škodljiva in ogrožujoča in da je zato treba izrečeni ukrep podaljšati.

16. Tudi niso resnične pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo izvedensko mnenje dr. E. E. Sodišče je njeno mnenje korektno in celovito povzelo (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), vendar je v zvezi s tem tudi pravilno pojasnilo, da je izvedenka E. E. svoje zaključke temeljila na ugotovitvah, da so duševne bolezni pri obeh starših (oče je bil odvisen od alkohola, mati boluje za ciklofrenijo, ki je trenutno obvladana in v remisiji) zdravljene in obvladane. Vendar te ugotovitve dr. E. E. še ne pomenijo, da so sposobnosti obeh nasprotnih udeležencev za starševstvo intaktne, saj povezava med duševno boleznijo in starševstvom ni enoznačna (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Izvedenka dr. E. E. za razliko od dr. G. G. ni opravila klinično psihološkega pregleda, temveč le razgovor z nasprotnima udeležencema, prav tako ni opazovala interakcije staršev z otrokom na stiku, kar je po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno za odločitev v obravnavani zadevi.

17. Sicer je res, kar navaja pritožba, da sodišče prve stopnje ni izrecno obrazložilo, zakaj je ukrep podaljšalo za obdobje leta in pol. Vendar ni nujno, da sodišče vsak del svoje odločitve obrazloži posebej, saj je dopustno, da je obrazložitev posredna, torej vsebovana in jasno razvidna iz drugih razlogov odločbe. Odločitev o nujnosti izvajanja ukrepov za daljše obdobje je razvidna iz razlogov sodišča prve stopnje, da starša trenutno nimata ustreznih kapacitet, da bi lahko imela samostojne stike z otrokom, da se otrok trenutno počuti varno (le) v okolju rejnikov in tudi (kar je po mnenju pritožbenega sodišče še posebej pomembno), da starša od leta 2021 oziroma 2022 ne želita več sodelovati v različnih programih pomoči, da jih odklanjata, kar pa je posledica njune nekritičnosti do lastnega stanja in starševskih kapacitet. Tudi teh zaključkov pritožba konkretizirano ne izpodbija. Tako je očitno, da se stanje ne izboljšuje, kot je bilo pričakovati ob sprejemu načrta pomoči otroku in družini v smislu 170. člena DZ 24. 1. 2020 (priloga A33). To pa so razlogi, ki nedvomno upravičujejo izrek daljšega ukrepa. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še opozarja na določbo 160. čelna DZ, po katerem sodišče lahko ukrepe po uradni dolžnosti ne le izreče, temveč tudi odloči o predčasnem prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi za izrek ukrepa. Če se bodo tekom izvajanja ukrepov razmere spremenile (na primer v tem, da se bosta starša ponovno vključila v različne oblike pomoči in terapij ter pokazala večjo mero samokritičnosti), bo lahko sodišče prve stopnje ukrep spremenilo ali predčasno odpravilo.

18. V zvezi s tem pa mora pritožbeno sodišče opozoriti na 170. člen DZ, ki določa, da je treba pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku, po izdelavi le-tega pa o izvajanju načrta pomoči enkrat letno poročati sodišču. To je naloga CSD. V nadaljevanju 170. člena DZ je določeno, kaj mora načrt pomoči vsebovati. Iz spisa je razvidno, da je bil 24. 1. 2020 sprejet načrt pomoči (priloga A33), v katerem je obširno analizirano trenutno stanje,2 med konkretnimi ukrepi pomoči otroku in družini pa je predvideno: spremljanje stikov matere z otrokom; vključitev matere v socialnovarstveno storitev osebne pomoči in vodenja na CSD, dolgoročno še v skupno za starše; materi priporočajo tudi vključitev v psihoterapijo glede na prepoznane primanjkljaje iz otroštva. Za očeta je kot prioritetni ukrep določeno zdravljenje alkoholizma (ki ga je po navedbah v izpodbijanem sklepu oče uspešno zaključil), vzdrževanje abstinence in pridobitev zaposlitve (po ugotovitvah izpodbijanega sklepa je oče sedaj zaposlen). Poleg tega je tudi za očeta predvidena vključitev v (nekonkretizirano) »terapevtsko obravnavo.«

19. Pritožbeno sodišče opozarja, da mora biti program pomoči družini jasen in konkretiziran, če naj bo učinkovit in če naj doseže v 170. členu DZ predvideni namen: da se družino usposobi za zdravo funkcioniranje, ki predvsem ne bo v škodo otroku. Torej mora biti čimbolj natančno določeno, kaj mora kateri od staršev storiti, kdaj in kako. Tovrstna napotila morajo biti še toliko bolj jasna v primeru, kot je obravnavani, ko tako CSD kot izvedenka psihološke stroke ugotavljajo, da imata starša nekoliko slabše kapacitete ne le na starševskem področju, temveč tudi na področju vsakodnevnega funkcioniranja in da se težje spoprijemata s stresom. Zato bi bilo potrebno, da CSD staršema zelo jasno določi, v katere vrste terapij se morata vključiti, kakšne programe morata obiskovati (lahko ponudi tudi več alternativ) in kako dolgo oziroma kakšne zahteve morata izpolniti. Jasno bi moralo biti tudi določeno, kako se bo v nadaljevanju preverjalo izpolnjevanje teh pogojev in izvajanje zavez (npr. glede terapij, izobraževanj in delavnic staršev) in kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se lahko izrečeni ukrep odpravi. Dejstvo, da starša zaradi pomanjkanja samokritičnosti in nerealnih prepričanj o svojih sposobnostih trenutno ne želita sodelovati s CSD, h končnemu cilju, to je odpravi ukrepov in normalizaciji družinskega stanja, zagotovo ne pripomore.

20. Iz spisa je razvidno, da je CSD pozorno spremljal izvajanje stikov, pridobil večje število poročil o stikih in opravil tudi več razgovorov z obema staršema. Med drugim je bilo 4. 11. 2020 (Zapisnik srečanja individualne projektne skupine v prilogi A39) ugotovljeno, da starša dobro sodelujeta s CSD in se držita dogovorov, mati je vključena v storitev osebne pomoči, sprejeli so tudi različne dogovore glede izvajanja stikov. Dne 13. 4. 2021 je CSD opravil nenapovedan obisk pri starših (zapisnik v prilogi A64), ko je bilo ugotovljeno, da je stanovanje pospravljeno in čisto, oče je dobil službo, mati pa se je vključila v poklicno rehabilitacijo. V pridruženem spisu III N 000/2020 se nahaja poročilo o izvajanju ukrepa trajnejšega značaja v smislu prvega odstavka 170. člena DZ (list. št. 52 do 56 pridruženega spisa III N 000/2020) z dne 21. 11. 2022, iz katerega med drugim izhaja, da sta starša odstopila od aktivnega sodelovanja s centrom, z jasno izraženim odporom do centra. Poleg analize dogajanj, odnosov med staršema in otrokom ter rejnikoma je nadalje v tem poročilu zabeleženo (VI. točka), da je sodelovanje CSD s staršema zelo oteženo, ker starša prihajata na razgovore z odporom, saj sta prepričana, da naj bi se spremljanje končalo že junija 2021, ko sta izpolnila vse »zahteve« predlagatelja in sodišča. Mati B. A. je zavrnila vstop v stanovanje, ko je CSD skušal opraviti nenapovedan obisk na domu. O dejanskem stanju na domu in o odnosu med zakoncema center nima informacij, v razgovorih sta starša poenotena glede zmožnosti prevzema starševske skrbi, navajata očetovo abstinenco, delovno aktivnost in izboljšanje odnosov s širšo družino. Ne strinjata se z nobeno od predlaganih oblik pomoči (delavnice za krepitev starševskih kapacitet, psihoterapija, skupina anonimnih alkoholikov). V nadaljevanju (VII. točka poročila) je predlagano, da se starša povežeta s psihologom, ki ga otrok obiskuje, nadaljnji načrt pomoči otroku pa naj se oblikuje prek individualne projektne skupine.

21. V spisu sta še dva zapisa srečanja individualne projektne skupine, in sicer z dne 17. 6. 2022 (priloga C18) v katerem je govora predvsem o izvajanju stikov, sicer je zabeleženo še, da se starša udeležujeta projektne skupne, sicer pa s centrom ne sodelujeta. Nadalje je v spisu zapis srečanja individualne projektne skupine z dne 1. 3. 2023 (priloga A80) iz katerega je razvidno, da so med materjo B. A. in rejnico pogosti konflikti. Na sestanku je nasprotna udeleženka odkrito izzivala rejnico, poleg tega nasprotna udeleženca ter babica H. H. izjavijo, da se jim ne zdi pomembno hoditi na stike in na projektno skupino. Sklenjeno je bilo, da je na stiku s staršema pri rejnikih prisotna strokovna delavka CSD. Glede sodelovanja staršev s CSD pa je ugotovljeno, da se redno udeležujeta individualnih projektnih skupin, da je center opravil obisk na domu, v druge storitve CSD pa starša vključena, ker naj jih ne bi potrebovala.

22. Zgoraj citirana poročila oziroma zapisniki nakazujejo, da CSD ni v celoti izpolnil svojih obveznosti iz prvega odstavka 170. člena DZ, saj bi moral poročilo o izvajanju načrta pomoči družini posredovati sodišču enkrat letno (torej od sprejema načrta tri poročila, v spisu pa je zgolj eno), in tudi, da je sodišče prve stopnje pokazalo premalo aktivnosti pri spremljanju izvajanja ukrepa, saj od CSD ni zahtevalo poročil v smislu prvega odstavka 170. člena DZ. Obveznost sodišča, da aktivno spremlja izvajanje ukrepa, izhaja iz splošne dolžnosti skrbeti za korist otroka v smislu četrtega odstavka 7. člena in iz 153. člena DZ. Zato je nujno, da tako sodišče prve stopnje kot CSD nemudoma pristopita k evaluaciji do sedaj predlaganih in izvedenih ukrepov pomoči družini, ki ne vključujejo zgolj trenutnega urejanja stikov, temveč predvsem ukrepe za izboljšanje starševskih kapacitet, saj bo, glede na podatke v spisu, le tako možno doseči vrnitev začasno odvzetega otroka biološkim staršem. Pri tem bo treba skrbno in kritično oceniti, zakaj ukrepi niso dali želenih rezultatov.

23. V spisu tudi ni podatkov o tem, ali je bil dopolnjeni oziroma spremenjeni načrt pomoči družini, o katerem je govora o poročilu z dne 21. 11. 2022, sprejet ali ne. Glede na podatke spisa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nujno, da se tak spremenjeni in dopolnjeni načrt pomoči otroku in družini nemudoma sprejme, v njem pa se predvsem jasno in konkretno določi ukrepe za izboljšanje starševskih kapacitet in obveznosti, ki jih morajo v zvezi s tem izpolniti CSD, starša in po potrebi tudi druge osebe. Pritožbeno sodišče opozarja, da je država (torej sodišče in CSD) dolžna storiti vse, kar je treba, da se družina, kateri je bil otrok začasno odvzet, v čim krajšem času spet združi. Odvzem otroka staršem mora biti zato že od vsega začetka obravnavan kot začasen ukrep in ga je treba izvrševati tako, da bo združitev družine po njegovem izteku dejansko mogoča.3

24. Po drugi strani je iz povzetih poročil razvidno, da je CSD do sedaj staršema ponujal številne in različne vrste ukrepov, ki jih sta jih starša deloma izpolnila, nato pa brez kakršnegakoli razumnega razloga pričela zavračati. Nasprotna udeleženca sta odrasli, poslovno popolnoma sposobni osebi, ki morata prvič in predvsem sami prevzeti odgovornost za svoja ravnanja in opustitve. CSD nasprotnih udeležencev ne more prisiliti,4 da sprejmeta ponujeno pomoč, vendar jima mora ponuditi različne pomoči in ju ob tem karseda natančno informirati, kakšen je namen ponujene pomoči in zakaj je po mnenju strokovnjakov taka pomoč potrebna. Sodišče in CSD morata nasprotnima udeležencema jasno predočiti nujnost in potrebnost takih terapij oziroma pomoči; zakaj strokovnjaki menijo, da oba nasprotna udeleženca tovrstno pomoč potrebujeta, je bilo doslej že obširno pojasnjeno tako v izvedenskem mnenju dr. G. G., v izpodbijanem sklepu in v številnih zapisnikih razgovorov na CSD, nenazadnje pa tudi v tem sklepu višjega sodišča. 25. Glede na povedano in upoštevajoč tudi citirano prakso ESČP bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka pretehtati, ali je bilo v skladu z načelom najmilejšega ukrepa in z načelom varovanja družine storjeno vse, kar je bilo realno možno storiti, da se staršema pomaga pri izboljšanju njunih kapacitet, premagovanju njunih strahov in odporov in da se starša usposobita za vrnitev otroka v matično družino. Če bo sodišče prve stopnje tudi po dopolnitvi načrta pomoči in dodatnih aktivnostih CSD ter sodišča glede informiranja in motiviranja staršev ugotovilo, da je bilo storjeno vse, kar je bilo realno mogoče in da so prizadevanja ostala brez uspehov, bo moralo pretehtati, kaj bo treba storiti za zavarovanje otroka po izteku izrečenega ukrepa.

26. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev izpodbijanega sklepa pravilna in da niso podane niti izrecno uveljavljane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku5 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku6) kršitve, zato je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Četudi pri zavrnitvi pritožbe ni predvideno, da bi sodišče druge stopnje pisalo posebne napotke za nadaljnje delo prvostopenjskega sodišča, jih je sodišče druge stopnje v tem primeru zapisalo, saj je ocenilo, da je to potrebno zaradi uresničevanja načela varovanja največje otrokove koristi.

27. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

1 Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ. 2 Zelo verjetno je, da ta ocena stanja več kot tri in pol leta po sprejemu načrta pomoči ni več aktualna. 3 Glej sodbo Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Strand Lobben in drugi proti Norveški z dne 10. 9. 2019, št. 37283/13, točke 202 do 213 obrazložitve. Stališča so bila ponovljena v več kasnejših sodbah, nazadnje pa v sodbi Abdi Ihrahim proti Norveški z dne 10. 12. 2021, št. 15379/16, točka 145 obrazložitve. Smiselno enako tudi Ustavno sodišče RS v odločbah Up-1199/2019 z dne 31. 3. 2022 in Up-70/15 z dne 10. 12. 2015. 4 Splošno je znano, da različne oblike psihološke pomoči, terapij, delavnic za izboljšanje starševskih in podobnih kapacitet, lahko prinesejo uspeh le, če se jih oseba udeleži prostovoljno in z iskreno motivacijo za spremembe. 5 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 6 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.