Jedro

Tožena stranka je zamudila 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (peti odstavek 88. člena ZDR), zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku roka ni več dovoljena, ker je pravica ugasnila, rok pa ima naravo prekluzivnega roka, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2004, s katero je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 1996 iz razloga nesposobnosti (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku na podlagi odpovedi pogodba o zaposlitvi ni prenehala, kot tudi ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 15. 11. 2004 (datum zaključka delovne knjižice), ampak le to nepretrgoma traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 15. 11. 2004 do ponovne zaposlitve pri toženi stranki 26. 10. 2006 priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo, višji zahtevek (reintegracijo) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.526,17 EUR v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, po poteku paricijskega roka z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

Zoper sodbo (v ugodilnem delu) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Uveljavlja bistveno kršitev postopka, saj meni, da je navedba tožnika o tem, da je bil prekoračen 30 dnevni subjektivni rok za vročitev odpovedi, prepozna. V konkretnem primeru je tožnik ta argument prvič omenil šele v drugem sojenju na prvi stopnji, tožena stranka pa ga je prerekala. Sodišče temu ni sledilo, ampak se je oprlo na odločbo opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, kar je napačno stališče. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugovor glede roka zavrniti kot prepozen. Tožena stranka ves čas zatrjuje, da je bila odpoved vročena pravočasno in v roku 30 dni. Odpoved je datirana na 16. 3. 2004, ko je bila tudi vročena. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da mu je bila odpoved vročena 3. 5. 2004, o tem ni zaslišalo niti tožnika, niti direktorja A. A., ki je postopke z odpovedjo vodil. Tožena stranka je predlagala zaslišanje A. A., sodišče je predlog zavrnilo, tožena stranka pa je pravočasno takšno odločitev grajala kot procesno napako. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem A. A., je bila kršena pravica tožene stranke do kontradiktornega postopka. Sodišče je tudi nepravilno ocenilo dokaze, saj se sploh ni vprašalo, zakaj tožnik ni bil pripravljen, da se ga zasliši glede datuma vročitve odpovedi. Prezrlo je tudi dejstvo, da tožnik ni že vse od začetka trdil, da je bil prekoračen subjektivni rok. Dodatno graja še nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik je bil direktor tožene stranke, tako subjektivni rok za odpoved ne velja, sodišče pa se o ugovoru tožene stranke ni izjasnilo oziroma ga niti ni obravnavalo. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka, saj sodba nima obrazloženih razlogov o bistvenih navedbah strank. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških, ker je neobrazložen, zato se ga ne da niti preizkusiti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke v pritožbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik je že v tožbi navedel, da je dne 3. 5. 2004 prejel odločbo direktorja tožene stranke, teh navedb tožena stranka ni nikoli prerekala. Iz listine, ki jo je napisal tedanji direktor A. A. pa izhaja, da je bila odpoved tožniku vročena 3. 5. 2004. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že večkrat odločalo. Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 1390/2005 z dne 31. 8. 2006 potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 162/2004 z dne 16. 6. 2005, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2004 iz razloga nesposobnosti. Vrhovno sodišče RS je reviziji tožene stranke s sklepom opr. št. VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. Up - 2938/07 z dne 2. 11. 2009 sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 460/2007 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču RS v novo odločanje. Vrhovno sodišče RS je nato s sklepom opr. št. VIII Ips 350/ 2009 z dne 2. 11. 2009 reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. Pd 343/2009 z dne 14. 9. 2010 tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 185/2011 z dne 21. 4. 2011 izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku (razen v delu, ki se nanaša na reintegracijo) ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 1996 in aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 12. 1998 v delovnem razmerju za nedoločen čas. Na seji skupščine 15. 3. 2004 je skupščina družbe odpoklicala in razrešila tožnika s funkcije direktorja, odpoved tožnika s funkcije direktorja pa ni bila sprejeta. Tožena stranka je tožniku 16. 3. 2004 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, obenem pa mu je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza sposobnostim in znanju tožnika. Do podpisa pogodbe ni prišlo, zato je tožniku po poteku odpovednega roka in zaključku bolniškega staleža delovno razmerje prenehalo 15. 11. 2004. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 16. 3. 2004 nezakonita. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožena stranka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni podala v 30 dnevnem subjektivnem roku iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji), saj je bila odpoved podana 3. 5. 2004, tožena stranka pa se je z razlogom, ki utemeljuje odpoved seznanila 15. 3. 2004. ZDR je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v 5. odstavku 88. člena določal, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pravočasnost odpovedi je z ZDR predpisan pogoj za njeno zakonitost. Presoja o tem torej pomeni presojo pravilne uporabe materialnega prava. Po poteku roka, določenega v ZDR za podajo odpovedi, ta pravica preneha, kar pomeni, da po poteku roka odpoved pogodbe o zaposlitvi ni več dovoljena, ker je ugasnila pravica in da gre zato za prekluzivni rok. Prekluzivni rok se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti, to pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni upoštevalo, da tožnik ugovora ni podal v roku iz 1. odstavka 286. člena ZPP.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bila toženi stranki kršena pravica do kontradiktornega postopka. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za presojo tožbenih zahtevkov. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče lahko utemeljeno zavrne izvedbo predlaganega dokaza kadar obstajajo opravičeni razlogi. Ti pa so podani takrat, kadar se predlaga izvedba dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. Tožena stranka je trdila, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, kar bi lahko izpovedala priča A. A., kljub temu, da je iz listin v spisu (priloga A6) razvidno, da je predlagana priča v dopisu tožniku z dne 18. 11. 2004 navedla, da mu je bila dne 3. 5. 2004 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlaganega dokaza je bila dovolj argumentirana že s tem, da je zaradi časovne odmaknjenosti zadeve in iz razloga, da mora tožena stranka hraniti listinsko dokumentacijo, izvedba dokaza nepotrebna. Pri tem pa ni šlo za vnaprejšnjo dokazno oceno.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila 16. 3. 2004, rok za podajo odpovedi je potekel 16. 4. 2004, tožniku je bila odpoved vročena 3. 5. 2004, skupaj s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z datumom 30. 4. 2004, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku 30 dnevnega prekluzivnega roka, pravilen. Izpodbijana sodba je zato pravilna in zakonita ter v skladu z enotno sodno prakso.

Ob preizkusu odločitve o stroških postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški postopka odmerjeni pravilno v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. list RS, št. 67/2003 in naslednji) in ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).