Jedro

Tožeča stranka je svoje regresno upravičenje pridobila z izplačilom odškodnine, njeno pasivno čakanje na pravnomočno kazensko obsodbo toženca pa ne more povzročiti, da bi zastaralni rok pričel teči kasneje, kot je pridobila pravico terjati izpolnitev toženčeve obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 489.854,00 Sit s p.p., ki ga je tožeča stranka uveljavljala proti tožencu, ker je ta povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola in zato izgubil kritne pravice iz zavarovalne pogodbe. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da je zastaralni rok začel teči pred pravnomočnostjo kazenske sodbe proti tožencu, torej pred 25.1.1994. Res je tožeča stranka svojcem umrlega oškodovanca izplačala odškodnino že 30.12.1991, vendar ta datum ne more predstavljati pričetka teka zastaralnega roka. Da zastaranje lahko teče, mora imeti stranka na razpolago vse podatke. Šele s pravnomočnostjo kazenske sodbe je bilo nesporno ugotovljeno, da je nesrečo povzročil toženec, da zanjo odgovarja in da jo je povzročil pod vplivom alkohola. Takrat šele je tožeča stranka pridobila regresno pravico. Če bi to pravico eventualno uveljavljala prej, bi toženec ugovarjal, da kazenski postopek še ni končan in da ni vozil pod vplivom alkohola, saj je tudi med kazenskim postopkom podajal ugovore, ki so merili na to, da ni storil kaznivega dejanja. Zato je tožeča stranka šele s pravnomočnostjo kazenske sodbe vedela za povzročitelja škode in s tem tudi, da obstaja temelj za njen regresni zahtevek. Pravilno je sicer stališče, da regresna terjatev temelji na zavarovalni pogodbi in da taka terjatev na podlagi tretjega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (UL SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) zastara v treh letih, zmotno pa je bilo rešeno vprašanje, kdaj je v skladu s 1. odstavkom 361. člena ZOR pričelo teči zastaranje.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta v obravnavani zadevi ugotovili, da je tožeča stranka plačala odškodnino svojcem v prometni nesreči 27.1.1991 umrlega mopedista že 30.12.1991, tožbo, s katero je uveljavljala od toženca povrnitev izplačane odškodnine, ker je nesrečo povzročil zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pa je vložila šele dne 22.8.1995. Obe sodišči materialnopravno pravilno ugotavljata, da terjatev tožeče stranke temelji na toženčevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko obveznost, ta pa po 3. odstavku 376. člena ZOR zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Zato sta pravilno uporabili določbo 3. odstavka 380. člena ZOR, po kateri terjatev zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe zastara v treh letih. Uporaba te materialnopravne odločbe v reviziji ni več sporna. Sporno je le še, kdaj je začel teči zastaralni rok. Po določbi 1. odstavka 361. člena ZOR zastaranje prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni v zakonu predpisano kaj drugega. Za regresno pravico zavarovalnice, terjati od lastnega zavarovanca povrnitev (dela) izplačane odškodnine oškodovancu, zakon glede pričetka teka zastaranja ne določa česa drugega. Zato so materialnopravno pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da je zastaralni rok regresne terjatve pričel teči 31.12.1991, torej dan po izplačilu odškodnine svojcem umrlega mopedista. Neupoštevne so revizijske trditve, da tožeča stranka takrat še ni vedela za povzročitelja škode, saj sicer odškodnine svojcem pokojnega mopedista sploh ne bi izplačala. Zmotno je tudi nadaljnje revizijsko stališče, po katerem naj bi za temelj svoje regresne terjatve, torej za toženčevo povzročitev nesreče zaradi vožnje pod vplivom alkohola, lahko zvedela šele s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Vožnja pod vplivom alkohola se ne dokazuje samo s pravnomočno kazensko obsodbo, ampak tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ki so razvidna iz priloženega in v dokaznem postopku vpogledanega kazenskega spisa. Iz njegovih podatkov pa je razvidno tudi, da toženčeva vožnja pod vplivom alkohola v kazenskem postopku sploh ni bila sporna in so zato drugačne revizijske trditve neupoštevne.

Ker je toženec z vožnjo pod vplivom alkohola kršil svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe, je izgubil kritno pravico iz te pogodbe.

Tožeča stranka je z izplačilom odškodnine pridobila regresni zahtevek proti tožencu kot lastnemu zavarovancu. Zastaranje tega zahtevka je v skladu s 1. odstavkom 361. člena ZOR pričelo teči naslednji dan po izplačilu odškodnine, saj je tožeča stranka takrat že imela pravico terjati izpolnitev obveznosti od toženca. Do dneva izplačila odškodnine je tudi že imela možnost ugotoviti dejstvo, da je toženec povzročil prometno nesrečo zaradi vožnje pod vplivom alkohola, kar jasno izhaja iz priloženega kazenskega spisa in priloženega pravdnega spisa, v katerem je bilo odločeno o obveznosti tožeče stranke, plačati odškodnino svojcem umrlega mopedista. Zato je zmotno njeno revizijsko stališče, da je šele s pravnomočnostjo kazenske sodbe lahko ugotovila temelj svojega regresnega upravičenja. To je imela možnost ugotoviti že prej. Zato datum pravnomočnosti kazenske sodbe proti tožencu ni pomemben. Pričetek tega zastaralnega roka ne more biti odvisen od bolj ali manj aktivnega ravnanja upnika. Povedano drugače: upnik ne more s svojo neaktivnostjo ali premajhno aktivnostjo vplivati na to, da bi pričel zastaralni rok teči kasneje, kot je določeno v zakonu. Ali povedano še drugače: tožeča stranka je svoje regresno upravičenje pridobila z izplačilom odškodnine, njeno pasivno čakanje na pravnomočno kazensko obsodbo toženca pa ne more povzročiti, da bi zastaralni rok pričel teči kasneje, kot je pridobila pravico terjati izpolnitev toženčeve obveznosti.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po vsem obrazloženem ni podan in ker v postopku tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožeče stranke.