Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno določilo mejo na podlagi močnejše pravice, ker vrednost spornega zemljišča ne presega vrednosti 2.000.000,00 SIT (od 1.1.1995, torej od uveljavitve ZS o pristojnosti sodnika posameznika) v skladu z dol. 1. odst. 136. čl. ZNP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je predlagatelj z nasprotnimi udeleženci L. Z. in M. E. sklenil poravnavo, s katero je bila določena meja med predlagateljevo parc. št. 314/5 in zemljiščem navedenih nasprotnih udeležencev parc. št. 314/7 k.o. (točka I. izreka). Nadalje je ugotovilo, da vrednost sporne mejne površine znaša več kot 80.000,00 SIT in določilo mejo med zemljišči predlagatelja parc. št. 314/5 in 288 k.o. in zemljiščem nasprotnih udeležencev B. K. in L. T. parc. št. 314/6 k.o. tako, da poteka od točke 1 preko točk 2, 3 in 4 do točke 5, od tam pa do točke 6 in 7 tako, kot izhaja iz skice z dne 10.6.1998, ki je sestavni del tega sklepa. Ugotovilo je tudi, koliko znašajo skupni stroški tega postopka in koliko je kdo od udeležencev strank dolžan povrniti drugim udeležencem od teh stroškov (točka II izreka).

Proti navedenemu sklepu se je v laični pritožbi pravočasno pritožil predlagatelj, ki v pritožbi navaja, da so pri prvem pregledu naredili poravnalno mejo pod pritiskom sodišča, vendar v njegovo škodo, sosed pa ni zadovoljen s to mejo in je mejnike odstranil. Pri drugem pregledu je zahteval, da se meja določi po mapi, kar pa ni bilo upoštevano. Opozarjal je, da je problem dovozna pot, na kateri je sosed zgradil škarpo na njegovem zemljišču, kar zelo ovira dostop predlagatelja do gospodarskega poslopja. Ta dovozna pot obstaja že preko 100 let. Sedaj zaradi zožene poti ne more voziti po njej z večjimi kmetijskimi stroji. Drug problem je smer meje, ki poteka od mejnikov 1 do 5. Tod je bilo zloženo kamenje, ki ga je sosed pobral in porabil za zgraditev škarpe, s tem pa je zožil zloženo kamenje. Drug problem pa je meja od mejnikov 5 do 7, kjer poteka že prej omenjena dovozna pot. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ta preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in tudi ne kršitve materialnega prava. Na te kršitve namreč pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Nadaljnji pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je skrbno in pravilno ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP, ugotovilo vsa za odločitev oziroma sodno določitev meje potrebna odločilna dejstva. Dvakrat je opravilo ogled ob sodelovanju sodne izvedenke geodetske stroke J. A., ki je izdelala tudi natančni in zelo pregledni skici, ki sta sestavni del izpodbijanega sklepa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri sodni določitvi meje pravilno uporabilo določbe 136. člena ZNP, ki določa, da sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Če pa vrednost spornega mejnega prostora presega vrednost, do katere lahko odloča v pravdnem postopku sodnik posameznik, pa lahko uredi mejo na podlagi močnejše pravice, če se stranke postopka s tem strinjajo. Od 1.1.1995 dalje, torej od uveljavitve Zakona o sodiščih, sodnik posameznik Okrajnega sodišča odloča o zadevah, kjer vrednost spora ne presega 2.000.000,00 SIT. Sporno zemljišče meri 106 mý in glede na to, da gre za "gmajno" vrednost tega zemljišča nedvomno ne presega 2.000.000,00 SIT, torej je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je v skladu z določbo 1. odstavka 136. člena ZNP odločalo na podlagi močnejše pravice. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zelo natančno navedlo za vsak del meje od posameznega mejnika do naslednjega, na kak način in na podlagi katerih dokazov je ugotovilo močnejšo pravico. Predlagatelj v svoji pritožbi sicer trdi, da naj bi nasprotni udeleženki na njegovem zemljišču postavili škarpo, vendar so ugotivtve sodišča drugačne, zgolj pavšalno pritožbeno zatrjevanje brez ponujanja kakih novih dokazov pa takega prepričljivega stališča sodišča prve stopnje ne more omajati. Pritožba pa ni utemeljena niti v delu, ko se ne strinja s sodno poravnavo, ker naj bi bila sklenjena pod pritiskom sodišča. Sodne poravnave s pritožbo v rednem postopku ni mogoče izpodbijati, temveč le s tožbo v pravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo neutemeljeno predlagateljevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, ker se je prepričalo, da je pravilen in zakonit (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).