Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podlage zavarovanja ni ustrezno razčistilo (ni se opredelilo do listin, ki bi lahko potrdile navedbe tožnika) in je sprejelo zaključek, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 40 ter kot tak dolžan sam obračunavati in plačati prispevke. Ugotovitev pravilne podlage zavarovanja je ključna, saj bi se moralo v primeru, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 1, tj. kot oseba v delovnem razmerju, tudi obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 šteti v pokojninsko dobo.

Razlog zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo neposredno zaslišanje priče v tem primeru ni sprejemljiv in predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožniku zaradi zavrnitve dokaznega predloga v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje svojih trditev, da so bili plačani vsi prispevki kot edinemu zaposlenemu v družbi. Sodišče prve stopnje pa se niti ni opredelilo do že podane pisne izjave priče, da je bilo v tem času izplačevanje plač urejeno na način, da se pred plačilom prispevkov za pretekli mesec, plača v tekočem mesecu ni mogla izplačati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ... z dne 8. 10. 2020 in št. zadeve: ... z dne 24. 12. 2019, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati novo odločbo o ponovni odmeri starostne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem leta 1991 ter ji izplačati razliko med zneski, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predlagal svojo pričo, ki ji je sodišče pisno zastavilo tri vprašanja. Zahtevo po zaslišanju priče je sodišče zavrnilo. Vprašanja priči bi razjasnila in potrdila tožnikove dosedanje trditve in dokaze. Na zadnjem naroku je sodišče spremenilo senat. V eni minuti, ko je bila obravnava prekinjena za posvet senata, je sodnica vpogledala in prebrala vloge in listine v sodnem in upravnem spisu in se skupaj s senatom umaknila na posvet. S tem je kršila 302. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišče je sprejelo sklep, da se vsi drugi dokazni predlogi zavrnejo, in da je zadeva zrela za odločitev. Sklep je bil sprejet pred zaključno besedo tožnika. Sodišče je sledilo navedbam tožene stranke, da zaradi dejstva, ker ne razpolaga z obrazcem M4 tožeče stranke, ne more izračunati plačanih prispevkov. Predložil je dokumente (bilanco podjetja za sporno leto 1991), iz katerih je razvidno, da so bili prispevki plačani. Sodišče enkrat navaja, da bi tožnik moral dokazati plačilo prispevkov, drugič pa, da ni dokazal, da je bil oddan obrazec M4 za sporno obdobje. Ob podrobnejšem vpogledu v dokumentacijo in zaslišanju priče A. A. bi bilo enostavno ugotoviti dejanske zneske. Predloženi so bili: bilanca za leto 1991, iz katere je razvidno, da je bila v spornem letu 1991 zaposlena le ena oseba za polni delovni čas, skupni znesek plačanih prispevkov in skupni znesek osebnih dohodkov ter potrdilo ZZZS. Sodišče se sklicuje na Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih (v nadaljevanju: ZZOD)2 iz leta 1990, kar je nesmisel, saj podjetje ni bilo nikoli v likvidnostnih težavah ali imelo blokiran račun, niti ni bilo to vprašanje v času postopka kadarkoli izpostavljeno. Predlaga, da se sodbo razveljavi, v ponovljenem postopku pa senat, ki je vodil postopek, izključi iz postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katero pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Predmet sodne presoje pred sodiščem prve stopnje je bila dokončna odločba tožene stranke z dne 8. 10. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 24. 12. 2019. Z odločbo z dne 24. 12. 2019 je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnik pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine v znesku 252,38 EUR na mesec od 5. 12. 2019 dalje. Po pritožbi tožnika je tožena stranka z odločbo z dne 8. 10. 2020 pritožbi delno ugodila in prvostopenjsko odločbo odpravila ter odločila, da ima tožnik pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine v znesku 248,65 EUR na mesec od 28. 11. 2019 dalje, da od 1. 12. 2019 dalje znaša 20 % starostne pokojnine 252,38 EUR na mesec, da se od 1. 1. 2020 dalje tožniku izplačuje 40 % starostne pokojnine kot akontacija v znesku 520,91 EUR na mesec, ter da se del starostne pokojnine izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom.

6. Spor v tej zadevi se nanaša na vprašanje ali se tožniku tudi obdobje od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1991 upošteva kot zavarovalna doba.

7. Prvi odstavek 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki.

8. Iz listin v spisu izhaja, da tožena stranka pri izračunu pokojninske dobe ni upoštevala zavarovalne dobe tožnika za leto 1991, saj v dosjeju matične evidence tožene stranke ni podatkov o plačilu prispevkov. Tožena stranka je v zavarovalno dobo upoštevala le obdobje od 1. 10. 1990 do 31. 12. 1990 in od 1. 1. 1992 do 1. 1. 1995. Tožnik zatrjuje, da je bil posredovan obrazec M4 tudi za leto 1991 in da so bili za to leto plačani vsi prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

9. ZPIZ-2 v 140. členu določa, da se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te podatke zagotavljajo v skladu s tem zakonom pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco.

10. Matična evidenca ima naravo javne listine, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Vendar pa je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Tožnik tako lahko dokazuje, da je dejansko stanje drugačno kot izhaja iz podatkov v matični evidenci. V primeru, da v matični evidenci za posamezno obdobje ni podatkov, ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo.

11. Sodišče je vprašanje ali so bili prispevki za pokojninsko dobo v letu 1991 plačani ugotavljalo s poizvedbami pri Agenciji RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES), Finančni upravi Republike Slovenije (FURS) in Upravi RS za javna plačila (UJP), vendar nobeden izmed navedenih organov s podatki ne razpolaga več (ker so bili podatki uničeni).

12. V zvezi s pravnim položajem tožnika v spornem obdobju je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan po podlagi 40, kot družbenik in direktor družbe B. d. o. o. Iz podatkov registra ZZZS in izpisa iz sodnega registra sicer res izhaja, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 40, vendar pa je iz izpisa pokojninske dobe ZPIZ (priloga A2) razvidno, da je bil tožnik pred spornim obdobjem in po spornemu obdobju zavarovanec v delovnem razmerju. Enako zatrjuje tudi tožnik, ko zahteva priznanje pokojninske dobe na podlagi delovnega razmerja. Po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje podlage zavarovanja ni ustrezno razčistilo (ni se opredelilo do listin, ki bi lahko potrdile navedbe tožnika) in je sprejelo zaključek, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 40 ter kot tak dolžan sam obračunavati in plačati prispevke. Ugotovitev pravilne podlage zavarovanja je ključna, saj bi se moralo v primeru, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 1, tj. kot oseba v delovnem razmerju, tudi obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92, šteti v pokojninsko dobo.4

13. Sodišče prve stopnje se nadalje neutemeljeno sklicuje na 5. člen Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (v nadaljevanju: ZZOD),5 saj iz listin v spisu ne izhaja, da bi bila družba B. d. o. o. v letu 1991 nesolventna. Iz tega razloga in z upoštevanjem navedene določbe, ni moč zaključiti, da bi tožnik lahko prejemal plačo, ne da bi bili pred tem plačani prispevki iz naslova socialne varnosti.

14. Določba 22. člena Ustave RS6 zahteva enako obravnavanje strank v sodnem postopku, s čimer se zagotavlja tudi pravico do izjave vsake od strank. V okviru dokaznega postopka ima stranka pravico predlagati dokaze. Kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloči sodišče tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov, tiste predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni pa zavrne in v sklepu navede tudi razloge zakaj jih je zavrnilo (287. člen ZPP). Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ampak le tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev. Če sodišče oceni, da predlagani dokaz za ugotovitev določenih dejstev v sporu ni odločilen, ker so ta dejstva že dovolj dokazana, dokaza ni dolžno izvajati. Mora pa sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, zakaj posameznemu dokaznemu predlogu ni sledilo. Sodišče prve stopnje je pridobilo pisno izjavo priče A. A., vendar pa je zavrnilo predlog tožnika po postavitvi dodatnih vprašanj priči. Priča je bila v spornem obdobju zaposlena v SDK, sedaj pa pri FURS. Družba B. d. o. o. je v spornem obdobju pri SDK opravljala mesečna plačila davkov in prispevkov. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika za njegovo zaslišanje. Oba dokaza je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da so bila odločilna dejstva za razsojo dokazana.

15. Sodišče mora praviloma zaslišati priče, ki so podale pisno izjavo,7 če stranka to predlaga (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Lahko pa tak dokazni predlog tudi zavrne (sedmi odstavek 236.a člena ZPP). Razlog zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo neposredno zaslišanje priče v tem primeru ni sprejemljiv in predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Zaslišanje priče namreč predstavlja dokazno sredstvo o pomembnih dejstvih glede okoliščin plačevanja prispevkov v spornem obdobju. Tožnik je namreč sodišču prve stopnje posredoval dodatna vprašanja za pričo s katerimi želi utemeljiti svoj tožbeni zahtevek. Tožniku zaradi zavrnitve dokaznega predloga v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje svojih trditev, da so bili plačani vsi prispevki kot edinemu zaposlenemu v družbi. Sodišče prve stopnje pa se niti ni opredelilo do že podane pisne izjave priče, da je bilo v tem času izplačevanje plač urejeno na način, da se pred plačilom prispevkov za pretekli mesec, plača v tekočem mesecu ni mogla izplačati.

16. V novem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje zaslišati pričo A. A. Prav tako pa tudi tožnika, zlasti glede vprašanja na kakšni podlagi naj bi bil v spornem obdobju zavarovan ter kako je potekalo plačevanje prispevkov. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo preuranjeno in je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju izvesti navedena dokaza (prvi odstavek 362. člena ZPP), po potrebi pa bo izvedlo tudi druge dokaze.

17. Če bi pritožbeno sodišče samo zaslišalo pričo in tožnika, bi se opredelilo do zatrjevanj in dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. To bi pomenilo, da bi bili ti argumenti in dokazi obravnavani in preizkušeni le na eni stopnji sojenja. S tem bi prišlo do kršitve pravice do pritožbe. Z vrnitvijo zadeve v novo sojenje pa se bo zagotovila pravica do izjave (22. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

18. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, relevantnih za popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo lahko sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijanih zavrnilnih odločb (81. člen ZDSS-1) ter odločilo o utemeljenosti zahtevka.

19. Iz predhodno navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo 302. člen ZPP. Senat se namreč z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, ampak sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med posvetovanjem senata, zato dolžina same glavne obravnave ni pomembna.8 Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 291. člena ZPP, saj sodišče šele nato, ko meni, da je zadeva zrela za odločitev, strankam omogoči podajo zaključnih besed, kar pa je sodišče prve stopnje storilo.

21. Pritožbeno sodišče tudi ni ugodilo predlogu tožnika, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom, ker je ugotovilo, da za to ni utemeljenih razlogov (356. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 48/90 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 265/2015 z dne 9. 2. 2016. 5 Ur. l. RS, št. 48/90 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami. 7 Pri pisni izjavi priče gre za izjemo od načela neposrednosti. 8 Tako tudi sodba VSRS II Ips 552/2000.