Jedro

Izdaja sklepa o razrešitvi in premestitvi vodje sektorja sama po sebi ni nedopustno (protipravno) ravnanje. Vprašanje pravilnosti in zakonitosti takega sklepa je za odločitev o odškodninskem zahtevku res predhodno vprašanje; vendar sodišče pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje sàmo, nima diskrecijske pravice. Tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, ne sme sàmo reševati. To pomeni, da že iz tega razloga niso odločilna razhajanja stališč sodišč prve in druge stopnje o vprašanju dokončnosti oziroma pravnomočnosti spornega sklepa tožene stranke, saj je s to lastnostjo opremljen sklep tožene stranke spričo vezanosti sodišča nanj zopet ovira za ugotavljanje njegove pravilnosti in zakonitosti v tem (pravdnem) postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi bila posledica po mnenju tožnika nezakonitega in neutemeljenega sklepa tožene stranke, št. Šb/1-98 z dne 28. 12. 1998, s katerim je bil krivdno razrešen opravljanja funkcije vodje komercialnega sektorja in razporejen na drugo delovno mesto (brez obnovitve njegove osnoven pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodje nabave).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo; izpodbija jo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije graja stališče sodišč prve in druge stopnje o neobstoju elementa protipravnosti v ravnanju tožene stranke. Po mnenju tožnika je odločilnega pomena dejstvo, da je bil sklep, s katerim je bil razrešen, nezakonit in nedopusten, in da mu je povzročil škodo; zato še vedno terja odločanje o vprašanju zakonitosti spornega sklepa tožene stranke kot o predhodnem vprašanju. Stališče, da pravdno sodišče v obravnavanem primeru ne bi smelo samo reševati tega vprašanja, je grajal že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje pritožbenih navedb v tem delu ni obravnavalo oziroma ni ponudilo relevantnih razlogov. Zato je po mnenju tožnika podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke prvega (pravilno: drugega) odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodišči obeh stopenj pa sta kršili določbo 13. člena istega zakona. Tožnik predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V skladu z določbami 375. člena za obravnavani primer upoštevnega ZPP je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Strnjeno izluščen nosilni razlog za pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na dejstvu, da sporni sklep tožene stranke z dne 28. 12. 1998 (o tožnikovi krivdni razrešitvi opravljanja funkcije vodje komercialnega sektorja) ni bil nikoli odpravljen, razveljavljen ali prepoznan za nezakonitega v za to predvidenem postopku. Po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP) je namreč tožnik v skladu s pravnim poukom iz sklepa vložil pritožbo na Komisijo za varstvo pravic pri toženki, ki jo je obravnavala na seji 21. 5. 1999, in sklenila, da se obravnavanje pritožbe preloži na nedoločen čas oziroma do zaključka bolniškega staleža tožnika – vendar po tem ni o pritožbi nikoli odločila (o tem ni bilo spora med pravdnima strankama), tožnik pa tudi ni v roku (po delovnopravnih predpisih v nadaljnjem roku od izreka 30-dnevnega „zaradi molka“) ali tudi sicer kdajkoli uveljavljal sodnega varstva. Sodišči prve in druge stopnje se nekolikanj razhajata le glede opredelitve, ali je sporni sklep dokončen oziroma pravnomočen (sodišče prve stopnje) ali ne (sodišče druge stopnje dvomi), sta si pa edini, da tožnik posledic svojih opustitev ne more sanirati s prevalitvijo naloge preizkusa zakonitosti in pravilnosti spornega sklepa na pravdno sodišče ter premestitvijo v postopek in na področje, kamor ne sodi.

7. Pravkar povzeto skladno stališče sodišč obeh stopenj, ki je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, procesnopravno neoporečno, utemeljuje sklep o izključitvi možnosti opredelitve ravnanja tožene stranke kot nedopustnega. Izdaja sklepa o razrešitvi in premestitvi vodje sektorja sama po sebi ni nedopustno (protipravno) ravnanje. Vprašanje pravilnosti in zakonitosti takega sklepa pa je za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi resda predhodno vprašanje; vendar sodišče pri odločanju o tem, ali naj predhodno vprašanje rešuje sàmo, nima diskrecijske pravice. Tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, ne sme sàmo reševati. To pomeni, da že iz tega razloga niso odločilna razhajanja stališč sodišč prve in druge stopnje o vprašanju dokončnosti oziroma pravnomočnosti spornega sklepa tožene stranke, saj je s to lastnostjo opremljen sklep tožene stranke spričo vezanosti sodišča nanj zopet ovira za ugotavljanje njegove pravilnosti in zakonitosti v tem (pravdnem) postopku.

8. Ker se po obrazloženem izkaže, da je izpodbijana pravnomočna odločitev neoporečna tako v procesnem kot materialnopravnem pogledu, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.