Jedro

Dejstvo, da gre za večje strojniško podjetje, še ne pomeni, da je imela tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na voljo prosta delovna mesta, ki bi jih lahko tožnik zasedel, zlasti ker tožnik ni konkretno navedel, katero (prosto) delovno mesto bi bilo zanj ustrezno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ..., ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 1. 12. 2006, nezakonita in da tožniku pogodba o zaposlitvi s pretekom odpovednega roka ni prenehala veljati in je še v veljavi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na dosedanje delovno mesto „projektant konstrukter kakovosti“, v roku 8 dni, mu obračunati in plačati za vsak mesec nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi bruto plačo v znesku 865,94 EUR, pri vsakem izplačilu neto plače poplačati vse pripadajoče davke in prispevke, od vsakokratnega mesečnega zneska neto plače pa plačati tudi zakonite zamudne obresti od 19. dne v vsakem mesecu do plačila, v roku 8 dni, plačati ustrezno denarno odškodnino zaradi materialne in nematerialne škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in povrniti stroške postopka (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik. V laični pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je bilo z delavko tožene stranke M.M., vodjo kadrovskega izobraževalnega oddelka, dogovorjeno, da mu pošlje obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti na naslov A. 32, zato v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje poudarja, da ni odklonil prejema obvestila, temveč podpis prejema, zaradi nezaupanja v M.M.. Navedena ga je že dvakrat prej prepričevala, da bi sam podal odpoved. Obvestila pa ni dvignil zato, ker je bil 14. 6. 2010 hospitaliziran. V nadaljevanju navaja, da je v začetku leta 2010 sodeloval na projektih ... v okviru projektnega vodje L.P.. Že leta 2008 je A.K. želel, da bi tožnik dal sam odpoved in povedal, da ga na nove projekte ne bo več razporejal. Zato si je te projekte moral sam izboriti, čeprav prvotno ni bil predlagan za projekte, ampak je bil predlagan delavec T.P.. To pomeni, da je bil diskriminiran že od leta 2008, ko je bil njegov obseg dela manjši od nekaterih načrtovalcev kakovosti. Navaja, da sta bila spregledana kriterija izobrazbe in prispevka k načrtovanju kakovosti v obliki strokovnih člankov. Glede šikaniranja tožnika in neenakopravnega obravnavanja je sodišče na podlagi izpovedbe priče M.M. ugotovilo, da navedbe tožnika niso utemeljene. Tožnik izpodbija verodostojnost te priče, saj se je navedena priča sodišču predstavila kot specialna pedagoginja, pri čemer ni navedla naziva (oziroma strokovnega naslova). Tožnika zanima, zakaj je priča to zamolčala, kje je naziv pridobila in če ustreza njenemu delovnemu mestu. Če je priča napačno predstavila svojo izobrazbo, to pomeni, da je napačno interpretirala tudi ostala dejstva. Tožnik ne verjame, da je tožena stranka iskala možnost zaposlitve znotraj podjetja, saj dvomi, da zanj kot za univ. dipl. inž. strojništva z naprednimi znanji v tako velikem strojniškem podjetju ni službe. Če bi imela tožena stranka upad naročil, bi lahko odprla delovno mesto za iskanje naročil, kjer bi bila tožnikova komunikativnost dobrodošla. Kar se tiče hčerinskega podjetja L., navaja, da se je javil na prosto delovno mesto konstrukterja decembra 2009. Povedano mu je bilo, da bi šel tja samo za en mesec, nato pa bi se vrnil nazaj k toženi stranki, vendar se to ni zgodilo. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati njegove strokovne članke, saj le-ti rešujejo bistvo problema načrtovanja kakovosti oziroma nakazujejo pot k reševanju problema kakovosti. Tožena stranka naj bi dokazala, da obstoji odpovedni razlog, ki je utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kar pa tožnik izpodbija ter meni, da gre za preplitko razmišljanje, saj ga s toženo stranko ne veže le pogodba pogodba o zaposlitvi, temveč tudi odgovornost do stroke, ki mora napredovati. Dne 17. 7. 2011 ga je po telefonu poklical L.B., ki mu je povedal, da je slišal, da tožnik prihaja nazaj k toženi stranki, tožnik pa je 18. 7. 2011 po svojem pooblaščencu prejel nasprotno odločbo. Pri vpogledu v sodni spis je nadalje ugotovil, da so nekatere številke strani retuširane in spremenjene, v zapisniku o seji senata pa piše, da se je vpogledalo v vlogo pooblaščenca z dne 16. 3. 2011, ki pa sploh ni bila poslana. Čudi ga, da je dopis pripomb z dne 16. 3. 2011 naslovljen kot pripravljalna vloga zaradi razveljavitve izredne odpovedi. Vidno je tudi, da je bil zapisnik zapečaten in kasneje odprt in neuradno zalepljen brez žiga. Čudi ga, da je bila odločba poslana v nerazumnem roku, saj je bila odločitev sprejeta že 23. 3. 2011, sodbo pa je prejel 17. 8. 2011. Sodišče bi moralo po Zakonu o upravnem postopku odgovoriti v enem mesecu, največ pa v dveh. Meni, da ni bil upoštevan 222. člen Zakona o upravnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so nekatere strani v sodnem spisu „retuširane“ in spremenjene, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z belim korektorjem (edigsom) popravljena zaporedna številka 19 v spisu, to je pripravljalna vloga tožene stranke z dne 15. 3. 2011, ki jo je sodišče prejelo 16. 3. 2011, in ki ima tudi popravljeno številko lista (51). Enako je popravljena tudi kratka navedba vsebine na ovitku sodnega spisa. Po oceni sodišča druge stopnje ta popravek v ničemer ne posega oziroma ne spreminja vsebine listine (pripravljane vloge tožene stranke), ter je očitno posledica napačnega zapisa zaporedne številke oziroma številke lista v sodnem spisu, ki je bil naknadno popravljen. Zato tak popravek ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Nadalje iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo o zadevi na seji senata dne 23. 3. 2011, potem ko je vpogledalo v pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 16. 3. 2011. Odločitev je bila torej sprejeta na seji senata, kot je bilo to sklenjeno na glavni obravnavi dne 7. 3. 2011, saj je bil takrat toženi stranki odobren 8-dnevni rok za podajo pripomb. Na kuverti posvetovalnega zapisnika je pri datumu odločitve s svinčnikom obkrožena številka 7, in dopisana številka 23. Iz pojasnil k navedbam tožeče stranke v pritožbi, ki jih je v predložitvenem poročilu podala predsednica senata, izhaja, da je bil zapisnik odprt po seji senata 23. 3. 2011, na kuverti pa je sodna zapisnikarica napisala datum 7., ko se je končala obravnava. Po navedbah predsednice senata je bila kuverta odprta, ker je bil preverjen datum na posvetovalnem zapisniku. Pred odpravo sodbe je sodna zapisnikarica preverila datum na posvetovalnem zapisniku, odprla kuverto in zaprla nazaj. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za napačen zapis na kuverti, ki pa ga je sodišče prve stopnje popravilo tako, da je preverilo vsebino zapisnika, zaradi česar je bila kuverta odprta in zatem ponovno zalepljena s prozornim lepilnim trakom. Ker ni razvidno, da bi bil ta trak naknadno ponovno odstranjen, pritožbeno sodišče ne dvomi v ustreznost pojasnil sodišča prve stopnje ter odprtje kuverte posvetovalnega zapisnika pripisuje preverjanju pravilnosti datuma na zapisniku.

Nadalje pritožba zmotno navaja, da je sodišče vročilo sodbo po poteku 30-dnevnega roka iz 222. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče v individualnem delovnem sporu postopa po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1) in ZPP, glede na določbo 19. člena ZDSS-1, ki določa, da se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Po prvem odstavku 323. člena ZPP mora biti sodba pisno izdelana v tridesetih dneh od izdaje. V konkretni zadevi to pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje sodbo odpraviti v 30 dneh od odločitve senata 23. 3. 2011. Vendar pa prekoračitev tega instrukcijskega roka ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani tudi poslovni razlog, t.j. prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. O nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga mora delodajalec pisno obvestiti delavca, po določbi četrtega odstavka 83. člena ZDR. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR pa mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ugotovilo je, da se je tožena stranka zaradi zmanjšanja naročil ter zmanjšanja novih projektov v službi kakovosti odločila zmanjšati število delavcev na delovnem mestu „projektant konstrukter kakovosti“, kar izhaja iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 7. 2010 (A6). Upad naročil in novih razvojnih programov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi listinske dokumentacije v spisu, predvsem iz letnega poročila za leto 2009 (B8), iz katerega izhaja, da je pri toženi stranki že v letu 2009 prišlo do 20 % zmanjšanja poslovnih prihodkov in da je tožena stranka ustvarila za 40 % manjši dobiček, ter na podlagi zaslišanja tožniku nadrejenega delavca A.K., ki je prepričljivo pojasnil, da je v prvi polovici februarja 2010 ugotovil, da na delovnem mestu projektant konstrukter kakovosti ne potrebujejo petih delavcev oziroma je dne 27. 5. 2010 predlagal zmanjšanje števila delovnih mest za 1 delovno mesto (dopis direktorju S. B.S. - B2). Priča je pojasnila, da je tožnik delal le na projektu A., ki je bil pred zaključkom. Sodišče je s tem v zvezi upoštevalo tudi izpoved priče L.P., ki je potrdil izpoved A.K., da je bil osnovni projekt A. zaključen septembra 2009 z zagonom proizvodnje, nato pa se je po naročilu kupca izvajal še projekt sprememb do junija 2010. Oba sta potrdila, da je bilo dela na spremembah projekta manj kot prej na osnovnem projektu, dela pa je končal drug delavec, L.B.. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožena stranka v času tožnikove bolniške odsotnosti ni zaposlila novega delavca, temveč je preostalo delo naložila drugemu delavcu. Tožena stranka delo, ki ga je prej opravljala s petimi delavci (vključno s tožnikom), zdaj obvladuje s štirimi delavci. Smiselno te ugotovitve potrjujejo tudi tožnikove navedbe, da je bilo zanj dela še za dva meseca, zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnikovo delo pri toženi stranki ni bilo več potrebno.

V zvezi z ugotovitvijo poslovnega razloga tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na domnevno diskriminacijo pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja priče M.M., vodje kadrovsko izobraževalnega oddelka pri toženi stranki, ugotovilo, da se je priča v letu 2009 oziroma 2010 pogovarjala s tožnikom in pojasnila, da so imeli s tožnikom razgovor, na katerem so mu predstavili situacijo po prejemu obvestila A.K., da bi lahko tožnik pričel iskati novo zaposlitev in bi bil prehod lažji. To tudi po oceni sodišča druge stopnje ne predstavlja diskriminacije. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na neverodostojnost navedene priče, ker le-ta na zaslišanju ni pojasnila, kateri pridobljeni strokovni naslov ji pripada. Ker je ugotovljeno, da je M.M. zasedala delovno mesto vodje kadrovsko izobraževalnega oddelka pri toženi stranki in je bila v tej funkciji tudi zaslišana, ni bistveno, ali izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, niti ni jasno, kako bi to lahko vplivalo na njeno izpoved, ki je bila, kot že rečeno, prepričljiva in logična. Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno, ali in iz katerega razloga je tožnik zavrnil podpis prejema obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma kakšna je bila vsebina njegovega pogovora s pričo M.M. glede vročanja obvestila. Bistveno je, da je tožnik potrdil, da je bil o nameravani odpovedi obveščen po elektronski pošti, zato ni dokazal, da bi zanj zaradi nevročitve obvestila v pisni obliki nastale kakšne izrecne škodljive posledice. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je A.K. že v letu 2008 želel, da bi tožnik sam podal odpoved in da je tožniku dejal, da mu novih projektov ne bo več dodeljeval, pa gre po proučitvi podatkov v spisu za nedopustno pritožbeno novoto, saj tožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, niti ni tega dejstva izpostavil ob zaslišanju A.K.. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnik teh razlogov ni navedel, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne sme upoštevati.

Ker je šlo za individualni odpust, toženi stranki ni bilo treba upoštevati kriterijev za izbiro delavca, kateremu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri izbiri ni šlo za diskriminacijo, saj je tožena stranka pojasnila, da je bil tožnik izbran zaradi dejstva, ker je bil zaposlen najkrajši čas in imel najmanj delovnih izkušenj. Zato niso bistvene pritožbene navedbe, v katerih tožnik opozarja na svoja strokovna članka, ki naj bi pripomogla k reševanju problema kakovosti pri toženi stranki. Strokovnost oziroma stopnja strokovne izobrazbe namreč nista bila kriterija, ki bi ju bila tožena stranka dolžna upoštevati pri izbiri kandidata. Zato se tožnik zmotno zavzema za to, da bi moral ohraniti zaposlitev zaradi svojih zatrjevanih naprednih znanj ter prispevka, ki ga je utemeljeval z vsebino člankov na področju zagotavljanja kakovosti v podjetju. Zaradi navedenega sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preverjati vsebine strokovnih člankov tožnika, ju ocenjevati oziroma se kako drugače opredeliti do strokovnosti in usposobljenosti tožnika za opravljanje svojega dela.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi drugo delovno mesto v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, katero ustrezno delovno mesto naj bi bilo pri toženi stranki nezasedeno in bi ga lahko zasedel tožnik. Zato povsem splošnih in nekonkretiziranih navedb ni mogoče upoštevati. Zgolj to, da gre za večje strojniško podjetje namreč še ne pomeni, da je imela tožena stranka v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prosta delovna mesta, ki bi jih lahko tožnik zasedel. Neutemeljeno je tudi zavzemanje pritožbe, da bi morala tožena stranka odpreti novo delovno mesto v trženju in na njem zaposliti tožnika. Za takšno dolžnost tožene stranke ni podlage v tretjem odstavku 88. člena ZDR, tožnik pa razen svojih komunikacijskih sposobnosti niti ne navaja, da bi izpolnjeval pogoje za delovno mesto v trženju. Službe v drugi pravni osebi, v hčerinskem podjetju L., pa mu tožena stranka niti ni bila dolžna ponuditi, saj se določba tretjega odstavka 88. člena ZDR nanaša le na zaposlitev pri delodajalcu in ne pri drugi pravni osebi.

Ostale pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnika dne 17. 7. 2001 L.B. poklical po telefonu in mu povedal, da je izvedel, da bodo tožnika poklicali nazaj na delo k toženi stranki, niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj se nanašajo na obdobje več kot enega leta po podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ko je o zadevi že odločilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.